<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 1020/2010

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2010:I.CP.1020.2010
Evidenčna številka:VSL0059217
Datum odločbe:17.03.2010
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:gradnja na tujem svetu - dobrovernost graditelja - soglasje lastnika za gradnjo - verjetnost terjatve

Jedro

Tožnik ni izkazal verjetnosti terjatve, saj niti ne zatrjuje, da je bil dobroverni graditelj, zato z gradnjo na tujem svetu ni mogel pridobiti lastninske pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere bi se v zemljiški knjigi pri 16/42 nepremičnin v lasti tožene stranke, parc. št. 2158/1 in 2157/1, obe k.o. X, dovolila vknjižba prepovedi odsvojitve in obremenitve nepremičnin.

Proti sklepu se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tako spremeni, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi ali pa ga razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je navedbe tožnika presojalo le z vidika originarne pridobitve lastninske pravice na podlagi pravnega pravila paragrafa 418. ODZ in 28. člena ZTLR, čeprav bi moralo po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajala utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe. Po mnenju pritožbe je sodišče spregledalo tisti del določbe 418. paragrafa ODZ, ki določa, da ko je lastnik zemljišča vedel za gradnjo in je ni takoj prepovedal poštenemu graditelju, sme terjati le občno vrednost za svet. Tožnik je bil po mnenju pritožbe nedvomno pošten graditelj glede na določbo 326. paragrafa ODZ. Že v tožbi je namreč tožnik navedel, da je zgradil novo stavbo z lastnimi sredstvi s soglasjem svojega očeta. V novo stanovanjsko hišo se je preselil tudi oče in tam živel do svoje smrti. Prav tako je ob očetovem soglasju zgradil tudi novo gospodarsko poslopje. Glede na navedeno je bil nedvomno v dobri veri, da je izključni lastnik nove stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja, oboje pa ima že od leta 1977 tudi v neposredni posesti. V konkretnem primeru gre za nastanek nove stvari in bistveno povečane vrednosti nepremičnine in tako ima tožnik stvarnopravni zahtevek. Glede na soglasje očeta tožnika in 20-letno skupno življenje tožnika z očetom v stanovanjski hiši pa narekuje presojanje pridobitve lastninske pravice tudi v smislu dogovora o skupni gradnji.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, da tožnik ni, glede na tožbene navedbe, verjetno izkazal pridobitve lastninske pravice zaradi gradnje na tujem svetu ali zaradi priposestvovanja, utemeljilo na tem, da iz navedb v tožbi ne izhaja njegova dobrovernost. Glede na takšno stališče prvega sodišča je brezpredmetno pritožbeno sklicevanje na del določbe 418. paragrafa ODZ, ki določa, da če je lastnik zemljišča vedel za gradnjo in je ni takoj prepovedal poštenemu graditelju, sme terjati le občno vrednost za svet. Bistvo je namreč, ali je šteti tožnika za poštenega graditelja ali ne, ali je torej vedel oziroma bi moral vedeti, da gradi na tujem svetu. Pritožbeno sodišče se v tej zvezi strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da iz samih tožbenih navedb izhaja, da je tožnik vedel, da gradi na tujem ali delno tujem svetu. Tudi, če je za to imel soglasje očeta, to ne pomeni, da je bil v dobri veri, da bo z izgradnjo nove stvari pridobil lastninsko pravico na zemlji. Ne zatrjuje namreč, da bi mu oče ob soglasju za gradnjo hkrati priznaval tudi lastninsko pravico na objektu in zemlji pod njim. Da bi šlo v konkretnem primeru za dogovor o skupni gradnji, pa tožnik zatrjuje šele v pritožbi. Če pa tožnik ni bil dobroverni graditelj, potem ne more pridobiti lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu, pa tudi pogoji za priposestvovanje niso izpolnjeni. Dodati je še, da je tožnik v okviru tožbenih trditev predlagal tudi vpogled v zemljiško knjigo glede spornih nepremičnin. Vpogled v zemljiško knjigo pokaže, da je bila pri nepremičnini parc. št. 2158/1 in 2157/1, obe k.o. x, toženka vknjižena kot solastnica teh nepremičnin do 1/6 na podlagi sklepa o dedovanju Občinskega sodišča na Vrhniki z dne 18.12.1963, opr. št. O 149/63. Ob takšnem zemljiškoknjižnem stanju pa bi moral tožnik zatrjevati tudi soglasje toženke k zatrjevani gradnji, ki je po tožbenih trditvah potekala od leta 1972 do 1977, torej potem, ko je toženka že pridobila solastninsko pravico na obravnavanih nepremičninah.

Pritrditi je torej prvostopnemu stališču, da toženec s stopnjo verjetnosti ni izkazal vseh elementov za pridobitev izključne lastninske pravice na objektih oziroma ustrezno višjem solastninskem deležu na spornih nepremičninah in sicer zaradi neizkazanega pogoja dobrovernosti. Utemeljeno je zato prvo sodišče v sedanji fazi postopka predlog tožnika za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Iz teh razlogov je treba zavrniti tudi pritožbo in potrditi izpodbijani sklep.


Zveza:

ODZ paragraf 418.
ZIZ člen 272.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.07.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ0MjY1