VSL sklep I Cp 111/2010

Jedro

Tožeča stranka je Pravilnik 2006, s katerim je občutno zvišala tarife za uporabo avtorskih del, sprejela enostransko in kot tak na veljavnost skupnega sporazuma ne more vplivati, po drugi strani pa je na ta način izrecno kršila tudi zakonske določbe, zaradi česar ima sodišče pravico zavrniti njegovo uporabo.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (II. točka izreka) razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzelo na znanje delni umik tožbe glede terjatve v višini 0,78 EUR mesečno za obdobje od februarja do junija 2008 in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka), sicer pa sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 63674/2008 z dne 6.9.2008, vzdržalo v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da tožeči stranki plača znesek 79,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (II. točka izreka).

Pritožbo zoper sodbo vlagata obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem in posledično stroškovnem delu (točki II.2. in II.3. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov, sodišču druge stopnje pa predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in zgoraj navedeni sklep o izvršbi vzdrži v celoti v veljavi s stroškovno posledico. Navaja, da višina avtorskega honorarja ni bistvena sestavina pogodbe o prenosu avtorskih pravic, zato je napačen tudi zaključek sodišča, da je 6. člen Pogodbe o javni priobčitvi glasbenih del v hotelih in gostinskih lokalih (v nadaljevanju: Pogodba), ki sta jo dne 7.12.1998 sklenili pravdni stranki, ničen. Ta namreč ne daje podlage za zaključek, da bi tožeča stranka lahko enostransko spreminjala višino avtorskega nadomestila. Do spremembe tarife, ki jo vsebuje leta 1998 sprejet Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju: Pravilnik 1998), tudi sicer ni prišlo, saj je bila ta s Pravilnikom o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (v nadaljevanju: Pravilnik 2006) le revalorizirana in preračunana v evrsko protivrednost. Na podlagi 11. člena Pravilnika 1998 je imela tožeča stranka ves čas pravico do revalorizacije, četudi do avtomatičnega letnega usklajevanja višine avtorskih nadomestil ni prišlo. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj o vprašanju števila zvočnikov, ki naj bi jih uporabljala tožena stranka, ni presojalo dokazov pravdnih strank, pač pa je listinski dokaz tožeče stranke primerjalo (zgolj) z navedbami tožene stranke.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga njeno zavrnitev in potrditev zavrnilnega dela sodbe.

Tožena stranka s pritožbo izpodbija ugodilni del sodbe (II.1. točka izreka) in odločitev o stroških (II.3. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek s stroškovno posledico. Izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede števila zvočnikov, ki naj bi jih uporabljala tožena stranka, saj iz prijavnice za uporabo glasbenih del izhaja le uporaba radijskega sprejemnika. Nepravilno je odločeno tudi o stroških postopka, ker je tožeča uspela le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka in bi tako morala v celoti kriti pravdne stroške tožene stranke.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga njeno zavrnitev in potrditev ugodilnega dela sodbe.

Pritožbi sta utemeljeni.

Tožeča stranka pravilno opozarja na napačen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o vprašanju narave pogodbe o prenosu avtorskih pravic. Res je sicer, da Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (UPB-3, v nadaljevanju: ZASP) postavlja domnevo odplačnosti navedenih pogodb, vendar pa je dogovor o višini avtorskega honorarja njihova nebistvena sestavina, saj odsotnost dogovora o tem elementu ne povzroči ničnosti take pogodbe (kot tudi ne njene neodplačnosti). Zakon namreč z namenom varstva avtorjev vzpostavlja merila, na podlagi katerih je avtorski honorar vselej določljiv, in sicer se ta obračuna po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera (81. člen ZASP). Primerjava s kupoprodajno pogodbo tako ne vzdrži, posledično pa tudi ni mogoče sklepati na ničnost 6. člena Pogodbe. V prvi vrsti je treba dogovor o bodočih prilagoditvah pogodbe obravnavati v okviru (prvotnega) sporazuma pravdnih strank o njenih sestavinah, tudi sicer pa ni mogoče pritrditi razlogovanju sodišča, da je bila tožeči stranki omogočena enostranska prilagoditev Pravilnika. Do sprejema ZASP-B (Uradni list RS, št. 43/2004) bi morala tožeča stranka sprejeto tarifo (kot tudi njeno spremembo) predložiti v odobritev Uradu za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: UIL) in jo nato tudi objaviti v uradnem glasilu Republike Slovenije (drugi odstavek 153. člena ZASP), po letu 2004 pa je bila vsakršna sprememba mogoča le v sporazumu z reprezentativnimi združenji uporabnikov (156. člen ZASP-B).

Kljub temu pa pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki se je pri odločanju o višini zahtevka oprlo na Pravilnik 1998, četudi iz drugih materialnopravnih razlogov. Tožeča stranka mora namreč od sprejema ZASP-B o pogojih in načinih uporabe varovanih del iz repertoarja kolektivnih organizacij ter višini nadomestil za njihovo uporabo, skleniti sporazum z reprezentativnim združenjem uporabnikov (156. člen ZASP-B), iz prehodnih določb tega zakona pa izhaja, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASP-B je tako ostal v veljavi Pravilnik 1998, ki pa mu je zakon pripisal naravo sporazuma. Tožeča stranka je Pravilnik 2006, s katerim je občutno zvišala tarife za uporabo avtorskih del, sprejela enostransko in kot tak na veljavnost skupnega sporazuma ne more vplivati, po drugi strani pa je na ta način izrecno kršila tudi zakonske določbe, zaradi česar ima sodišče pravico zavrniti njegovo uporabo. Tudi ni mogoče trditi, da Pravilnik 2006 pomeni zgolj uskladitev višine nadomestil z inflacijo in njihov preračun v evrsko protivrednost, saj kaj takega iz njega ne izhaja. Sklepati je pravzaprav mogoče prav nasprotno. Pravilnik 2006 namreč določa, da s 1.1.2007 preneha veljavnost Pravilnika 1998, poleg tega pa tarifni del vsebuje nekatere nove postavke, kar še dodatno kaže, da gre v resnici za docela nov pravilnik. Tožeča stranka je imela na podlagi 11. člena Pravilnika 1998 vselej možnost revalorizirati višino predpisanih nadomestil, vendar pa zaradi načela pravne varnosti ni mogoče neveljaven pravilnik šteti za veljavno uskladitev tarife z inflacijo. V kolikor bi tožeča stranka želela doseči veljavno spremembo (četudi gre zgolj za njeno revalorizacijo), bi morala do uveljavitve ZASP-B pridobiti predhodno odobritev UIL in njeno objavo, kasneje pa bi bilo to mogoče le v sporazumu z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Drugačna razlaga bi bila v nasprotju s pravno varnostjo uporabnikov, ki se ne bi mogli zanesti na veljaven (in objavljen) predpis, kar je zlasti pomembno v luči 158. člena (prej 159. člena) ZASP, po katerem se šteje, da je ustrezna avtorska pravica prenesena, če tisti, ki jo zahteva, položi na račun kolektivne organizacije (tožeče stranke) ali pri sodišču (oziroma notarju) tak znesek, kot ga zaračunava kolektivna organizacija po svoji splošni tarifi.

Kljub navedenemu je moralo pritožbeno sodišče iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti. Sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, ker je štelo, da je tožena stranka uporabljala 6 zvočnikov, za katere ni plačevala nadomestila, tak zaključek pa je napravilo s primerjavo listinskih dokazov tožeče stranke in (golih) navedb toženke. Ker je bilo vprašanje števila zvočnikov med stranka sporno, bi moralo sodišče, za kakršenkoli zaključek v tej smeri, izvesti predlagane dokaze obeh strank. Dokazna ocena po 8. členu ZPP nujno predpostavlja predhodno izvajanje dokazov obeh strank. Sodišče naj zato v ponovnem sojenju zasliši tudi s strani tožene stranke predlagane priče in nato ponovno napravi dokazno oceno o tem, ali in koliko zvočnikov, je tožena stranka uporabljala. Ker ne gre za izvajanje posameznega dokaza v smislu dopolnitve dokazne ocene (2. alineja tretjega odstavka 347. člena ZPP), temveč gre za celovito obravnavanje poglavitnega dejanskega vprašanja, je sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo, ker bi v nasprotnem primeru strankama v tem delu odvzelo pravico do pravnega sredstva (355. člen ZPP v zvezi s 25. členom Ustave RS).

Po določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški.

Datum zadnje spremembe:

27.05.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 257/2010
• VSL sodba II Cp 4416/2009
• VDS sklep Pdp 1363/2005