<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep II Cp 4418/2009

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2010:II.CP.4418.2009
Evidenčna številka:VSL0060508
Datum odločbe:26.01.2010
Področje:ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:začasna odredba - pogoji - regulacijska začasna odredba - reverzibilna začasna odredba

Jedro

Začasna odredba je sredstvo zavarovanja terjatve. Njen namen je zagotoviti upniku možnost bodoče izvršbe, da ne bi sodno varstvo, ki ga terja v pravdi, kasneje ostalo brez učinka. Kadar je predlog začasne odredbe enak tožbenemu zahtevku, je takšen namen očitno presežen, saj ne gre več za zavarovanje terjatve, pač pa za vnaprejšnjo sodbo o zahtevku. Zaradi varstva toženčevih pravic v postopku je takšna začasna odredba dopustna le izjemoma, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Poleg tega pogoja mora upnik verjetno izkazati še, da bo posledice izdane začasne odredbe za toženca mogoče odpraviti oziroma vzpostaviti prejšnje stanje, če bi se v pravdi izkazalo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe. Tožnik je predlagal, naj se prvi toženki naloži, da mora iz javne objave umakniti dva članka z dne 22.10.2009 in z dne 2.11.200), vse izjave bralcev v forumih, ki sledita navedenima dvema člankoma in ki posegajo v dobro ime tožnika ali o njem širijo neresnice, ter fotografije toženca, priložene k navedenima dvema člankoma. Nadalje je zahteval, naj se prvi toženki prepove kakršnakoli nova javna objava vsebine navedenih člankov, obema toženkama pa karkoli pisati oziroma objavljati o tožniku brez njegove predhodne odobritve ter pisati oziroma objavljati o tožniku, kar posega v njegovo čast in dobro ime. Predlagal je še, naj se obema toženkama prepove objava kakršnekoli fotografije toženca brez njegovega predhodnega dovoljenja, dodatno pa naj se jima naloži tudi umik vseh starih in novih izjav bralcev z vseh forumov na spletni strani, ki posegajo v dobro ime tožnika. Za vsako kršitev je glede prve toženke predlagal denarno kazen v višini 50.000,00 EUR, glede drugega toženca pa v višini 4.000,00 EUR.

2. Tožnik se je pravočasno pritožil. V pritožbi se sklicuje na vse pritožbene razloge. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Vztraja, da ima utemeljen pravni interes za svoj zahtevek, naj se iz javne objave umakne njegova ovadba Vrhovnemu državnemu tožilstvu, ki jo je toženec očitno protipravno pridobil. Gre namreč za tožnikov zaupni dokument. Tožnik je v tožbi navedel konkretne izjave s forumov, ki so neresnične in zanj žaljive. Ker se komentarji in izjave na internetu pojavljajo zelo hitro, je tožnik zahteval umik vseh izjav, saj bi toženca njegovo zahtevo sicer lahko takoj zaobšla. Če je sodišče prve stopnje menilo, da vse trditve v člankih in izjave na forumih niso žaljive, bi lahko njegovemu zahtevku samo delno ugodilo. Sicer pa je tožnik zahteval umik člankov v celoti, ker je vsak članek celota. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je relativno javna oseba. Sam tožnik tega ni trdil, prav tako ne gre za splošno znano dejstvo. Sicer pa sodišče te ugotovitve ni utemeljilo. Nesmiselno bi bilo zahtevati objavo popravka, ko pa so objavljene trditve o tožniku žaljive. Toženca sta očitno zlorabila pravico do svobode izražanja. Spornih izjav ni mogoče opravičiti z interesom javnosti, saj nimajo nobene zveze z V. Sploh pa ni res, da je tožnik kdajkoli delal za V. Tožnik zahteva s tožbo samo tisto, kar mu pripada po zakonu. O mednarodnih aktih, na katere se je skliceval v zvezi s svojo pravico do časti in dobrega imena, se sodišče prve stopnje sploh ni izreklo. Ponavlja, da toženca nimata nobene koristi od spornega pisanja, zato jima z zahtevanim umikom člankov, izjav in fotografij ne bo nastala nikakršna škoda. Tudi če tožnik v pravdi ne bi uspel, bi imela toženca še vedno možnost ponovne objave.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Začasna odredba je sredstvo zavarovanja terjatve. Njen namen je zagotoviti upniku možnost bodoče izvršbe, da ne bi sodno varstvo, ki ga terja v pravdi, kasneje ostalo brez učinka. Kadar je predlog začasne odredbe enak tožbenemu zahtevku, je takšen namen očitno presežen, saj ne gre več za zavarovanje terjatve, pač pa za vnaprejšnjo sodbo o zahtevku. Zaradi varstva toženčevih pravic v postopku je takšna začasna odredba dopustna le izjemoma, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Poleg tega pogoja mora upnik verjetno izkazati še, da bo posledice izdane začasne odredbe za toženca mogoče odpraviti oziroma vzpostaviti prejšnje stanje, če bi se v pravdi izkazalo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tožnik v obravnavanem primeru prvega navedenega pogoja ni verjetno izkazal, drugega pa niti zatrjeval ni. Gola trditev, da tožniku sporne objave povzročajo hudo škodo, ki se z vsakim dnem povečuje, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadošča. Škoda, kot jo ocenjuje sam tožnik, namreč 250,00 EUR dnevno, sama po sebi ni težko nadomestljiva. Za povrh je v navedenem znesku zajeta tudi tožnikova premoženjska škoda "v obliki izgubljenega delovnega časa in s tem zaslužka, izvensodnega svetovanja itd.", ki sploh ni predmet te pravde in je zato pri presoji možnosti nastanka težko nadomestljive škode ni mogoče upoštevati. Enako velja za škodo, ki naj bi tožniku nastajala v zvezi z objavo njegove ovadbe. Te sporne objave namreč v predlagani začasni odredbi ni zajel. Na škodo, ki naj bi v zvezi s tem nastajala državnemu tožilstvu, pa se tožnik ne more sklicevati, saj zanjo nima aktivne legitimacije.

6. Tožnik potemtakem ni verjetno izkazal, da je predlagana začasna odredba nujna zaradi začasne ureditve spornega pravnega razmerja. Povsem pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da posledic izdane začasne odredbe pozneje ne bi bilo mogoče odpraviti z njeno razveljavitvijo. Tožnik nasprotnega v predlogu ni niti zatrjeval. Kar zdaj o možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja navaja v pritožbi, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je po 1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 73/07, UPB3, 45/08 in 57/09) v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. list RS, št. 51/98 do 28/09) sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi ne sme upoštevati. Res je, da toženca z zahtevanim umikom iz javne objave, vsaj kar se tiče izjav v spornih dveh forumih, najbrž ne bi utrpela hujših neugodnih posledic. Res je tudi, da lahko sodišče, ko odloča o predlaganem zavarovanju terjatev le delno ugodi predlogu, vendar bi tožnik smel pričakovati takšno odločitev šele, če bi svoj predlog ustrezno konkretiziral, tako da bi določno navedel izjave, ki ga žalijo ali so neresnične. Tožnik temu pogoju ni zadostil, zato je predlagana začasna odredba v tem delu nedoločna in neizvršljiva, kot takšna pa ne more doseči namena zavarovanja.

7. Tožnik po navedenem drugačne odločitve o predlagani začasni odredbi ne more doseči. Ker ni verjetno izkazal, da je začasna odredba potrebna zaradi preprečitve nastanka težko nadomestljive škode, kar je po 2. odst. 272. člena ZIZ pogoj za izdajo začasne odredbe, so odveč vse tiste pritožbene trditve, teh pa je večina, ki nasprotujejo razlogom izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo presojo, da ni izkazana verjetnost tožnikove terjatve. Na te pritožbene trditve zato ni treba odgovarjati.

8. Pritožbeni razlogi, na katere se sklicuje tožnik, niso podani. Tudi procesnih ali materialnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, v postopku na prvi stopnji ni bilo. Tožnikovo pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, jih mora kriti sam.


Zveza:

ZIZ člen 272, 272/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
27.05.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQzMjk5