VSK sodba PRp 39/2009

Jedro

Sodišče mora v skladu z določbo 1. odstavka 68. čl. ZP-1 po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, razen v primeru obdolženčevega priznanja. Enako skrbno mora preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. V skladu z 2. odstavkom 133. čl. ZP-1 sprejme sodišče dokazno oceno tako, da vestno pretehta vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje ugotovi, katero dejstvo šteje za dokazano ali nedokazano. Če je ob preizkusu obdolžilnega predloga, ki ga mora opraviti v skladu z določbami 106. čl. ZP-1, sodišče ugotovilo, da predlog ni popoln, bi moralo od predlagatelja postopka zahtevati, da ga dopolni. Tako bi moralo ravnati tudi glede manjkajočega zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti soudeleženega v prometni nesreči A.J., pa tega ni storilo. Nekritično je sledilo navedbam obdolženega, da ni prehiteval in njegove žene (čeprav slednja v trenutku prometne nesreče ni bila prisotna, pač pa je prišla na kraj kasneje), povsem pa je zanemarilo dokaze, glede katerih iz obdolžilnega predloga izhaja, da potrjujejo očitek, da je do prometne nesreče prišlo zaradi obdolženčevega nepravilnega prehitevanja. Sodišče prve stopnje je prav tako sledilo obdolženčevi navedbi, da je zavorna sled za obdolženčevim vozilom njegova, ne da bi njegov zagovor presojalo v povezavi z navedbo, razvidno iz legende k skici, iz katere je razvidno, da gre za sled zaviranja desnega kolesa neznanega vozila ter fotografijami, posnetimi ob ogledu kraja prometne nesreče. Ker zaradi navedenih kršitev dejansko stanje očitanega prekrška ni bilo popolno ugotovljeno in zato ni bilo mogoče presoditi o utemeljenosti obdolžilnega predloga, je višje sodišče na seji senata dne 10. marca 2009 sprejelo sklep, da se v navedeni prekrškovni zadevi opravi glavna obravnava in na njej dopolni dokazni postopek.

Izrek

Pritožbi predlagatelja postopka se ugodi in se izpodbijana sodba s p r e m e n i

tako, da je obdolženi R.M.

(

z osebnimi podatki kot v izpodbijani sodbi),

o d g o v o r e n ,

za prekršek po četrtem odstavku 38. čl. in 234. čl. ZVCP-1, zaradi kršitve 7. tč. prvega odstavka 38. čl. ZVCP-1, ki ga je storil s tem, da je dne 29. maja 2008 ob 17.55 uri kot voznik motornega vozila B kategorije – osebnega avtomobila znamke S., med vožnjo po glavni cesti drugega reda št. 103 iz smeri R. proti D., izven naselja K., pri kilometrski oznaki 11.900 začel prehitevati po smernem vozišču za nasproti vozeča vozila voznika osebnega avtomobila N.R., čeprav smerno vozišče za vožnjo vozil v nasprotni smeri ni bilo prosto v dolžini, ki je potrebna za prehitevanje, saj mu je takrat iz nasprotne smeri pravilno po svojem desnem smernem vozišču pripeljal voznik osebnega avtomobila A.J. in je kljub njegovemu zaviranju med voziloma prišlo do trčenja, saj je obdolženec s sprednjim levim delom svojega vozila trčil v sprednji levi del vozila oškodovanca, v prometni nesreči pa so telesne poškodbe utrpeli R.M., A.J. in njegova soopotnica An. J., na obeh vozilih pa je nastala premoženjska škoda.

Na podlagi četrtega odstavka 38. čl. v zvezi s 234. čl. ZVCP-1 se obdolžencu

i z r e č e

globa 500,00 EUR (petsto eurov) in

11 (enajst) kazenskih točk.

Obdolženec mora globo plačati v roku tridesetih dni od vročitve prepisa te sodbe. Če globa ne bi bila plačana v določenem roku, se ga prisili k plačilu tako, da se mu določi uklonilni zapor, ki traja, dokler globa ni v celoti plačana, vendar najdlje 30 dni. Z izvršitvijo uklonilnega zapora ne preneha obveznost plačila globe.

Obdolženec lahko do poteka roka za plačilo globe predlaga, da se globa plača v obrokih. Če zaradi premoženjskega stanja ali svojih možnosti za plačilo ne more plačati globe, lahko predlaga, da se plačilo globe nadomesti z opravo določene naloge v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti.

Obdolženec mora plačati stroške postopka iz 1. in 6. tč. prvega odstavka 143. čl. Zakona o prekrških (dalje: ZP-1), in sicer stroške prič v znesku 51,80 EUR ter sodno takso, ki se odmeri v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah (dalje: ZST-1).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Novi Gorici razsodilo, da se postopek o prekršku zoper obdolženega R.. zaradi prekrška po četrtem odstavku 38. čl. in 234. čl., zaradi kršitve 7. tč. prvega odstavka 38. čl. ZVCP-1 iz razloga po 5. tč. prvega odstavka 136. čl. ZP-1 ustavi, ker ni dokazano, da bi prekršek storil. Sodišče prve stopnje je še sklenilo, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

Proti taki sodbi se je pritožila predlagateljica postopka Postaja prometne policije. Pritožnica meni, da dokazi v spisu ne dopuščajo dvoma o odgovornosti obdolženca. Sodišču očita, da se pri presoji zadeve sklicuje v glavnem na izpovedbo obdolženca, ki naj bi bil na zaslišanju zelo prepričljiv, ni pa zaslišalo drugega udeleženca v prometni nesreči A.J. in njegovo sopotnico D.J., prav tako ni zaslišalo voznika osebnega avtomobila, ki ga je obdolženec pred trčenjem prehiteval N.R. in njegovega sopotnika M.K., čeprav jih je pritožnica v obdolžilnem predlogu navedla kot priče. Navaja, da so policisti z A.J., D.J. in N.R. na kraju opravili razgovore in se izjave vseh treh ujemajo z opisom poteka prometne nesreče v obdolžilnem predlogu ter s sledovi na vozišču in položajem vozil po trčenju. Razgovor z obdolženim je bil opravljen kasneje, ker je bil zaradi telesnih poškodb odpeljan z reševalnim vozilom. Zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z udeležencem A.J. pomotoma niso dostavili, je pa iz zapisnika razvidno, da ni bil pod vplivom alkohola. Menijo še, da tudi skica prometne nesreče skupaj z albumom fotografij nedvoumno potrjuje navedbe v obdolžilnem predlogu. Sodišče pa bi zaradi razjasnitve skice in vrisanih sledov na njej lahko zaslišalo tudi policista, ki sta prometno nesrečo obravnavala, pa tega ni storilo. Pritožnica predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in obdolženca spozna za odgovornega za očitani prekršek.

Na pritožbo predlagateljice postopka je obdolženi odgovoril. Predlaga, da višje sodišče pritožbo predlagateljice postopka kot neutemeljeno zavrže.

Pritožba predlagateljice postopka je utemeljena.

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob odločanju o obdolžilnem predlogu predlagateljice postopka kršilo določbe 68. čl. in 133. čl. ZP-1, pa tudi določbe 106. čl.ZP-1.

Sodišče mora v skladu z določbo 1. odstavka 68. čl. ZP-1 po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, razen v primeru obdolženčevega priznanja. Enako skrbno mora preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. V skladu z 2. odstavkom 133. čl. ZP-1 sprejme sodišče dokazno oceno tako, da vestno pretehta vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje ugotovi, katero dejstvo šteje za dokazano ali nedokazano.

Če je ob preizkusu obdolžilnega predloga, ki ga mora opraviti v skladu z določbami 106. čl. ZP-1, sodišče ugotovilo, da predlog ni popoln, bi moralo od predlagatelja postopka zahtevati, da ga dopolni. Tako bi moralo ravnati tudi glede manjkajočega zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti soudeleženega v prometni nesreči A.J., pa tega ni storilo.

Nekritično je sledilo navedbam obdolženega, da ni prehiteval in njegove žene (čeprav slednja v trenutku prometne nesreče ni bila prisotna, pač pa je prišla na kraj kasneje), povsem pa je zanemarilo dokaze, glede katerih iz obdolžilnega predloga izhaja, da potrjujejo očitek, da je do prometne nesreče prišlo zaradi obdolženčevega nepravilnega prehitevanja. Sodišče prve stopnje je prav tako sledilo obdolženčevi navedbi, da je zavorna sled za obdolženčevim vozilom njegova, ne da bi njegov zagovor presojalo v povezavi z navedbo, razvidno iz legende k skici (priloga A1 spisa), iz katere je razvidno, da gre za sled zaviranja desnega kolesa neznanega vozila ter fotografijami, posnetimi ob ogledu kraja prometne nesreče.

Ker zaradi navedenih kršitev dejansko stanje očitanega prekrška ni bilo popolno ugotovljeno in zato ni bilo mogoče presoditi o utemeljenosti obdolžilnega predloga, je višje sodišče na seji senata dne 10. marca 2009 sprejelo sklep, da se v navedeni prekrškovni zadevi opravi glavna obravnava in na njej dopolni dokazni postopek (peti odstavek 163. čl. ZP-1). Na glavni obravnavi zaslišani priči N.R. in A.J. sta glede odločilnih dejstev potrdili očitek iz obdolžilnega predloga. Tako je N.R. povedal, da je tedaj vozil osebni avtomobil znamke S. bele barve (in ne morda R4, katrco, kot v zagovoru navaja obdolženi) po cesti iz T. proti K., ko ga je obdolženi prehiteval in je v istem času nasproti pripeljalo vozilo H., ki ga je vozil oškodovanec. Kot je povedal, je prišlo med vozili do čelnega trčenja, v nesreči sta bila tako obdolženi kot oškodovanec poškodovana, saj je videl, da je imel obdolženi poškodovano ramo, oškodovanec pa poškodovan nos. Ko je bila priča seznanjena z zagovorom obdolženca, da on ni prehiteval, temveč, da je do prometne nesreče prišlo po krivdi oškodovanca, ker naj bi ga zanašalo, je takšen potek dogajanja zanikal in izrecno potrdil, da je do prometne nesreče prišlo med tem, ko ga je obdolženi prehiteval. Tudi izpoved oškodovanca A.J. potrjuje takšen potek dogajanja. Ta je povedal, da je med vožnjo iz K. proti A., ko je pripeljal izza ovinka, na cesti zagledal dve vozili od katerih je bilo eno bele barve, drugo, ki je vozilo po njegovem voznem pasu, pa je bilo rdeče barve. Začel je zavirati, v upanju, da se bo rdeče vozilo umaknilo z njegovega voznega pasu, vendar do tega ni prišlo, pač pa je prišlo do trčenja z rdečim vozilom. Po trčenju je njega odbilo v desno kovinsko ograjo, rdeče vozilo pa je obstalo na drugi polovici cestišča, torej na levi strani v bližini sredinske črte. Povedal je, da sta bila v prometni nesreči oba z ženo poškodovana, škodo na vozilu v višini 3.700,00 EUR, pa mu je izplačala zavarovalnica pri kateri je imel zavarovano vozilo obdolženi. Na podlagi izpovedi oškodovanca A.J. ter priče N.R., ki jima višje sodišče verjame, saj sta v podrobnostih glede odločilnih dejstev skladni, po prepričanju višjega sodišča, ni nikakršnega dvoma, da je do prometne nesreče prišlo zaradi obdolženčevega nepravilnega prehitevanja. Obdolženčevega zagovora, da ni nikogar prehiteval, skica prometne nesreče ne podpira. Iz legende k skici je namreč razvidno, da sled zaviranja, na skici prometne nesreče označena s št. 1, ki poteka vzporedno z desno robno črto v smeri proti zadnjemu delu obdolženčevega vozila, ne pripada obdolženčevemu vozilu, pač pa jo je pustilo neznano (drugo) vozilo. Iz fotografij s kraja prometne nesreče je razvidno, da je po trčenju prišlo do odboja vozil, ni pa videti, da bi na vozišču pred mestom trčenja ostale vidne kakršnekoli sledi vožnje obdolženčevega vozila. Glede na to, da je iz sledi zaviranja sprednjih koles oškodovančevega vozila (na skici označenih s št. 5) razviden odmik med zaključkom zaviranja in položajem vozila po trčenju, višje sodišče ne dvomi, da bi policisti v skici označili tudi sledi zaviranja obdolženčevega vozila, če bi bile te vidne.

ZVCP-1 v 7. tč. prvega odstavka 38. čl. določa, da voznik ne sme prehitevati ali začeti prehitevati drugega vozila, če smerno vozišče za vožnjo vozil v nasprotni smeri ni prosto v dolžini, ki je potrebna za prehitevanje. Obdolženi tako ni ravnal, saj je v trenutku, ko je začel prehitevati vozilo, ki ga je pred njim vozil N.R., iz nasprotne smeri pripeljal voznik osebnega avtomobila A.J., zaradi česar je kljub njegovemu zaviranju med vozili prišlo do trčenja s sprednjima levima deloma obeh vozil. Na obeh vozilih je nastala materialna škoda, iz obvestil o telesni poškodbi (na listovnih št. 7, 8 in 9 spisa), pa je tudi razvidno, da so bili v prometni nesreči tako obdolženi kot voznik in potnica v drugem udeleženem vozilu A.J. in D.J. poškodovani – utrpeli so lahke telesne poškodbe. Obdolženi je prekršek storil z nezavestno malomarnostjo, saj se je odločil za prehitevanje drugega vozila, čeprav vozišče ni bilo prosto v dolžini, ki je potrebna za prehitevanje, pa bi se glede na okoliščine (prehitevati je začel pred slabo preglednim levim ovinkom, vozišče je bilo mokro, ker je pred tem deževalo) ter osebne lastnosti (je voznik z večletnim vozniškim stažem), moral in mogel zavedati, da mu lahko nasproti pripelje drugo vozilo.

Za temeljni prekršek (kršitev določbe 7. tč. 1.odstavka 38. čl. ZVCP-1) je s četrtim odstavkom 38. čl. ZVCP-1 predpisan izrek globe 500,00 EUR in 11 kazenskih točk. ZVCP-1 v 1. odstavku 234. čl. določa, da se udeleženec cestnega prometa, ki s prekrškom povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo, kaznuje za prekršek z globo najmanj 200,00 EUR vozniku motornega vozila pa se izreče tudi pet kazenskih točk, lahko pa se mu izreče tudi prepoved vožnje motornega vozila. Sankcija, izrečena v skladu s prvim odstavkom navedenega člena ne more biti nižja od sankcije, predpisane za enak temeljni prekršek (drugi odstavek 234. čl. ZVCP-1). Višje sodišče je obdolžencu, ob upoštevanju okoliščin iz 26. čl. ZP-1 (prekršek storjen iz nezavestne malomarnosti, doslej nekaznovan, poročen, oče dveh mladoletnih otrok, gradbeni delavec s plačo cca 500,00 EUR na mesec, žena zaposlena za polovični delovni čas), izreklo kot primerni sankciji, ki sta predpisani za temeljni prekršek, to je globo 500,00 EUR in 11 kazenskih točk. Stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila mu ni izreklo, ker je presodilo, da bo že izrečena sankcija, glede na to, da je bil obdolženi v prometni nesreči poškodovan in je utrpel materialno škodo na vozilu, vplivala nanj, da prekrškov ne bo ponavljal. Pri odmeri sankcije je višje sodišče tudi upoštevalo, da je bila oškodovancu škoda povrnjena.

Odločitev o roku za plačilo globe, posledicah, če globa ne bi bila plačana ter možnosti, da obdolženec do poteka roka za plačilo globe predlaga, da se globa plača v obrokih ali da se plačilo globe nadomesti z opravo določene naloge v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti, temelji na določbah 18. in 19. čl. ZP-1.

Obdolženec mora na podlagi 1. odstavka 147. č. ZP-1 plačati stroške postopka iz 1. in 6. tč. prvega odstavka 143. čl. ZP-1, in sicer stroške za prihod prič A.J. in N.R. na sodišče, v skupnem znesku 51,80 EUR ter sodno takso, ki se odmeri po tarifnih št. 8111 in 8114 ZST-1.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2009

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep PRp 9/2021
• VSL sklep III Cpg 17/2005
• VSL sodba I Cpg 1150/2013