VSK sodba PRp 143/2009

Jedro

Res je, da ima obdolženec pravico zasliševati oziroma zahtevati zaslišanje obremenilne priče v njegovi navzočnosti, vendar kršitev te pravice po presoji višjega sodišča ni vplivala na pravilno odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani prekrškovni zadevi. Obdolženi ni bil prikrajšan za možnost, da se o izpovedi navedene priče izreče, iz razlogov sodbe pa je razvidno, da se obsodilna sodba ne opira v odločilni meri na izjavo navedene priče, pač pa predvsem na ugotovitve policistov ob ogledu kraja prometne nesreče (razvidne iz zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče in skice prometne nesreče) in izvedensko mnenje, ki ga je izdelal izvedenec za raziskavo prometnih nezgod.

Izrek

Pritožba obdolženega Z.D. se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Postojni je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi Z.D. odgovoren za prekršek po petem odstavku 30. čl. v zvezi s 234. čl. ZVCP-1. Na podlagi navedenih zakonskih določb mu je izreklo globo v znesku 220,00 EUR. Sklenilo je še, da mora na podlagi prvega odstavka 144. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) obdolženi kot stroške postopka plačati sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe ter druge stroške postopka v znesku 501,06 EUR.

Proti taki sodbi je obdolženčeva zagovornica vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekrških, zaradi kršitve materialnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo prve stopnje spremeni po uradni dolžnosti, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje na prvo stopnjo.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo. Dokazno oceno je sprejelo v skladu z določbami 133. čl. ZP-1, kar pomeni, da je vestno pretehtalo vse dokaze in na podlagi takšne presoje sprejelo pravilne zaključke. Pri tem tudi ni zagrešilo očitanih kršitev določb postopka in materialnih določb ZP-1 in ZVCP-1.

Glede očitka, da je sodišče, kljub izrecni zahtevi obdolženega, da se ga vabi na zaslišanje prič, zaslišalo kot pričo nasprotnega udeleženca v nezgodi A.A., ne da bi na zaslišanju prisostvoval obdolženi, niti njegova zagovornica, je treba povedati, da je zagovornica prosila za preložitev zaslišanja priče, ki je bilo določeno na dan 3. november 2008 ob 11. uri, nakar je sodišče navedeno pričo zaslišalo pred določenim datumom, ker se priča na določen datum zaradi službene odsotnosti zaslišanja ne bi mogla udeležiti. Zagovornici je sodišče poslalo kopijo zapisnika o zaslišanju navedene priče, s pozivom, da poda morebitne pripombe na izpovedbo priče (na listovni št. 42 spisa), vendar ne zagovornica ne obdolženi pripomb na izpoved navedene priče nista podala.

Res je, da ima obdolženec pravico zasliševati oziroma zahtevati zaslišanje obremenilne priče v njegovi navzočnosti, vendar kršitev te pravice po presoji višjega sodišča ni vplivala na pravilno odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani prekrškovni zadevi. Obdolženi ni bil prikrajšan za možnost, da se o izpovedi navedene priče izreče, iz razlogov sodbe pa je razvidno, da se obsodilna sodba ne opira v odločilni meri na izjavo navedene priče, pač pa predvsem na ugotovitve policistov ob ogledu kraja prometne nesreče (razvidne iz zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče in skice prometne nesreče) in izvedensko mnenje, ki ga je izdelal izvedenec za raziskavo prometnih nezgod dr. N.Č. (na listovni št. 49 do 60 spisa z dopolnitvijo na listovni št. 66 spisa). Kar je odločilno v navedeni zadevi, je zaključek iz navedenega izvedenskega mnenja, da bi se voznik osebnega avtomobila lahko varno vključil na levo, na prednostno cesto, v kolikor bi obdolženi v trenutku izpeljevanja voznika osebnega avtomobila, vozil v okviru najvišje dovoljene hitrosti. Ker pa je obdolženi vozil bistveno hitreje od omejitve, takšne vožnje pa voznik osebnega avtomobila očitno ni zaznal niti pričakoval, je prišlo do kritične prometne situacije in posledično do trčenja obdolženca v zadnji del osebnega avtomobila. Pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je obdolženi storil očitani prekršek in je zanj tudi odgovoren, potrjuje tudi sam obdolženčev zagovor. Iz njegovega zagovora je namreč razvidno, da je zmotno menil, da se bo drugi udeleženec prometne nesreče ustavil in je začel močno zavirati šele potem, ko je zaznaval, da drugi udeleženec namerava peljati naprej. Ob navedenem se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženi prekršek storil iz malomarnosti, saj je močno precenil svoje vozniške sposobnosti, zaradi neprilagojene hitrosti pa je tudi gotovo, da je lahko pričakoval prepovedano posledico, posledico, ki je nato nastala, pa iz lahkomiselnosti ni pravočasno odvrnil.

Pritožbene navedbe glede izvedenskega mnenja niso utemeljene. Izvedenec je v izvedenskem mnenju uporabil in preveril vpisane meritve policije z ogleda kraja prometne nesreče in, kot je razvidno iz mnenja, ugotovil, da so le-te skladne z njegovimi ugotovitvami, ko si je kraj prometne nesreče ogledal. Ugotovitev policistov z ogleda kraja prometne nesreče, pritožnik s pavšalnimi navedbami, da se le te ne ujemajo z dejanskimi sledovi, ki so ostali po trčenju, češ, da si je približno mesec dni kasneje, ko je prišel iz bolnišnice, ogledal kraj, ne more izpodbiti. Res je, da, glede na obvestilo policije, fotografije z ogleda prometne nesreče niso uspele. Vendar zaradi tega kakršnih koli dvomov v izmerjene dolžine sledi ne more biti. Policisti so namreč neposredno po prometni nesreči opravili opravili ogled in podatke o izmerjenih sledeh vnesli v skico prometne nesreče.

Pritožbene navedbe, da se je voznik osebnega avtomobila na prednostno cesto vključeval počasi in s tem dajal videz, da bo na sredini cestišča ustavil, pa le potrjujejo že navedeno, da obdolženi ni ravnal s potrebno pazljivostjo in da so bila njegova predvidevanja in reagiranje glede na okoliščine napačna.

Ker obdolženec s pritožbenimi navedbami ni uspel izpodbiti sodbe sodišča prve stopnje, je višje sodišče njegovo pritožbo, potem, ko je še ugotovilo, da v postopku tudi niso bile zagrešene takšne kršitve ZP-1 in ZVCP-1, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (159. čl. ZP-1), kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (3. odst. 163. čl. ZP-1).

Ker obdolženi s pritožbo ni uspel, mora v skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1, v zvezi z določbami 143. in 144. čl. ZP-1, kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po tarifnih št. 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

04.09.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep PRp 148/2009
• VSK sodba PRp 101/2009
• VSM sodba in sklep PRp 82/2007