VSK sodba PRp 71/2009

Jedro

1. V obravnavani prekrškovni zadevi je bila hitrost obdolženčevega vozila na avtocesti ugotovljena s pomočjo radarja Speed camera, tip AD9, obdolžencu pa je bil predočen prekršek po pridobitvi podatka iz uradnih evidenc MNZ RS o lastništvu vozila. Obdolženi je že v odgovoru na obvestilo o prekršku odgovoril, da je bil v kritičnem času v tujini, o čemer je predložil tudi račun o nočitvi, ki ga prekrškovni organ ni upošteval, za brezpredmetno pa je ocenil tudi obdolženčevo sklicevanje na odločbo ustavnega sodišča št. U-I-295/05-38, češ, da navedena določba določa, da 233. člen ZVCP-1 ni v neskladju z Ustavo.

2. V obravnavani zadevi je obdolženi predložil v dokaz, da ga v času obravnavanega prekrška ni bilo v Republiki Sloveniji, račun podjetja M., iz katerega izhaja, da je bil obdolženi gost gostišča v času od 14. julija do 22. julija 2008. Sodišče prve stopnje se je sicer opredelilo glede navedenega dokaza, vendar s pavšalnim zaključkom, da izdanemu računu ne gre verjeti, ker ni običajno, da bi bil račun izdan z datumom začetka prenočevanja. Zgolj s takšnim razmišljanjem pa sodišče prve stopnje ni ovrglo dokaza, ki ga je obdolženec predložil. Glede na oddaljenost od Republike Slovenije je višje sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov ocenilo, da je obdolženi s svojimi navedbami izkazal razumen dvom, da bi bil on odgovoren za očitani prekršek.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se postopek zoper obdolženega D.D. zaradi prekrška po e. tč. desetega odstavka 32. čl. ZVCP-1, ki naj bi ga storil s tem, da je dne 19. julija 2008 ob 15.48 uri vozil osebni avtomobil po avtocesti A1 iz smeri S. proti K. na odseku 057 pri km

kamnu 4.500 s hitrostjo 197 km/h oziroma najmanj 190 km/h ob upoštevanju možne napake merilnika obdolžencu v korist, s čimer naj bi največjo dovoljeno hitrost na avtocestah prekoračil za več kot 50 km/h,

iz razloga po 5. tč. prvega odstavka 136. čl. Zakona o prekrških (dalje: ZP-1)

u s t a v i

,

ker ni dokazano, da je prekršek storil obdolženec.

Stroški postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A

1.Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi D.D. odgovoren za prekršek po e. tč. desetega odstavka 32. čl. ZVCP-1. Sodišče prve stopnje mu je na podlagi navedene zakonske določbe izreklo globo 350,00 EUR, devet kazenskih točk in prepoved vožnje motornih vozil B kategorije za čas enega meseca, zaradi prekrška z vozilom B kategorije. Sklenilo je še, da je na podlagi 7. tč. prvega odstavka 143. čl. ZP-1 v zvezi s 7. tč. prvega odstavka 5. čl. Zakona o sodnih taksah (dalje: ZST-1) obdolženec dolžan plačati sodno takso, ki bo določena po pravnomočnosti sodbe.

2.Proti taki sodbi se je obdolženi pritožil zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve načela kontradiktornosti. Navaja, da je v skladu z določbo prvega odstavka 233. čl. ZVCP-1 že prekrškovnemu organu sporočil, da navedenega dne svojega avtomobila on ni vozil, saj je bil cel teden, to je od 14. julija 2008 do 22. julija 2008 na dopustu v S. To dokazuje s fotokopijo računa o nočitvi z dne 14. julija 2008, ki ga je izdalo podjetje M. Predlaga, da sodišče postopek o prekršku zoper njega ustavi.

B

3.V obravnavani prekrškovni zadevi je bila hitrost obdolženčevega vozila na avtocesti ugotovljena s pomočjo radarja Speed camera, tip AD9, št., obdolžencu pa je bil predočen prekršek po pridobitvi podatka iz uradnih evidenc MNZ RS o lastništvu vozila. Obdolženi je že v odgovoru na obvestilo o prekršku odgovoril, da je bil v kritičnem času v tujini, o čemer je predložil tudi račun o nočitvi, ki ga prekrškovni organ ni upošteval, za brezpredmetno pa je ocenil tudi obdolženčevo sklicevanje na odločbo ustavnega sodišča št. U-I-295/05-38, češ, da navedena določba določa, da 233. člen ZVCP-1 ni v neskladju z Ustavo.

4.Iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, je razvidno, da ne verjame, da je bil obdolženec v času prekrška na dopustu v S., češ, da običajno hotel ali drugi lokal namenjen prenočevanju, račun izda po končanem prenočevanju, poleg tega se številka potnega lista na računu ne ujema s številko potnega lista, ki ga poseduje obdolženec.

5.Glede na obdolženčevo pritožbeno navedbo, da je številka potnega lista, ki je naveden na računu, številka starega potnega lista, ki ga je izgubil in je možno, da ima hostel v svoji bazi gostov še vedno številko starega potnega lista, zaradi česar številke potnega lista, ker je star gost, ne preverjajo vedno, je senat višjega sodišča na seji pritožbenega senata dne 6.aprila 2009 sklenil, da pred odločanjem o pritožbi pridobi podatek, ali je bil obdolženec kdaj imetnik potnega lista s številko, navedeno v računu podjetja M. Po prejemu odgovora Upravne enote, je na pritožbeni seji dne 21. aprila 2009 razsodil, da je obdolženčeva pritožba utemeljena.

6.V skladu z določbo prvega odstavka 233. čl. ZVCP-1 se za prekršek kaznuje lastnik vozila oziroma imetnik pravice uporabe vozila, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, razen, če dokaže, da tega prekrška ni storil.

7.Res je sicer, da je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-295/05-38 z dne 19. junija 2008 odločilo, da prvi odstavek 233. člena ZVCP-1 ni v neskladju z Ustavo, kar pa ne pomeni, da navedena odločba ni pomembna za odločitev v obravnavani prekrškovni zadevi. Iz navedene odločbe pod točko 24 med drugim izhaja: „Izpodbijana določba ne določa, da mora obdolženec z dokazi prepričati sodišče o tem, da ni storilec prekrška, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevnega dejstva. Če tak dvom izkaže, izda sodišče sodbo, s katero postopek zoper lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila ustavi (5. tč. prvega odstavka 136. čl. ZP-1)“. V obravnavani zadevi je obdolženi predložil v dokaz, da ga v času obravnavanega prekrška ni bilo v Republiki Sloveniji, račun podjetja M., iz katerega izhaja, da je bil obdolženi gost gostišča v času od 14. julija do 22. julija 2008. Sodišče prve stopnje se je sicer opredelilo glede navedenega dokaza, vendar s pavšalnim zaključkom, da izdanemu računu ne gre verjeti, ker ni običajno, da bi bil račun izdan z datumom začetka prenočevanja. Zgolj s takšnim razmišljanjem pa sodišče prve stopnje ni ovrglo dokaza, ki ga je obdolženec predložil. Da to, kar šteje sodišče prve stopnje za običajno ravnanje hotela glede izdaje računov gostom ni vedno res, pa dokazuje prav predložena kopija računa. Prav tako obdolženčevih navedb ne ovrže na računu zapisana št. potnega lista, ki ni enaka številki potnega lista, ki ga ima obdolženi sedaj. Obdolženi je pojasnil, da se št. potnega lista nanaša na potni list, ki ga je imel pred izdajo sedaj veljavnega potnega lista, kar je višje sodišče s poizvedbami pri Upravni enoti v S. tudi potrdilo. Iz odgovora, ki ga je prejelo z Oddelka za upravne notranje zadeve dne 16. aprila 2009 pod št. je namreč razvidno, da je bil obdolžencu pri Upravni enoti L. izdan potni list št. P dne 2. septembra 2009 z veljavnostjo do 2. septembra 2012, ter da je obdolženi 18. septembra 2006 naznanil krajo navedenega potnega lista, ki je bil nato tudi preklican v Uradnem listu. Prav navedena okoliščina, to je, da je na računu zapisana številka potnega lista, ki je bil izdan obdolženemu, po prepričanju višjega sodišča še dodatno potrjuje navedbe obdolženca, da v spornem časovnem obdobju ni bil prisoten v Republiki Sloveniji, verjetno pa je tudi obdolženčevo pojasnilo, da ima gostišče v evidencah gostov vpisan podatek o njegovem starem potnem listu, glede na to, da je stalen gost in da številke potnega lista ob prijavi bivanja ne preverjajo vedno. Glede na oddaljenost B. od Republike Slovenije je višje sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov ocenilo, da je obdolženi s svojimi navedbami izkazal razumen dvom, da bi bil on odgovoren za očitani prekršek. Zato je višje sodišče v skladu z določbo 5. tč. prvega odstavka 136. čl. ZP-1 postopek zoper obdolženca zaradi očitanega prekrška ustavilo, ker ni dokazano, da je obdolženi storil prekršek, ki se mu ga očita z obdolžilnim predlogom SE za nadzor prometa z dne 20. novembra 2008.

8.Na podlagi 147. čl. ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 144. čl. ZP-1 stroški postopka o prekršku obremenjujejo proračun.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 254/2009
• VSC Sodba PRp 118/2020
• VSC sodba Prp 688/2009