<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba PRp 131/2009

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2009:PRP.131.2009
Evidenčna številka:VSK0004014
Datum odločbe:22.05.2009
Področje:PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
Institut:dejansko stanje - ustavitev postopka o prekršku - razumen dvom - cestni promet

Jedro

1. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne presoje dokazov prezgodaj zaključilo, da je obdolžencu z zadostno stopnjo gotovosti dokazano, da je storil očitani prekršek in da je zanj tudi odgovoren.

2. Kot je zapisalo Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-295/05, se obdolženec razbremeni že tedaj, ko z ustrezno stopnjo verjetnosti (ki je nižja od tiste, ki se izraža v razumnem prepričanju sodišča o obstoju nekega dejstva), izkaže, da ni storilec prekrška. Policisti obdolženca niso izsledili med vožnjo, pač pa so ga izsledili, ko je spal za volanom vozila, ustavljenega ob cesti. Ugotovitev prekrška torej ne temelji na osebni zaznavi policistov. Glede na zagovor obdolženca ter izpoved priče I.Š. ter oškodovanca D.Č., pa po prepričanju pritožbenega sodišča ni izkazano z gotovostjo, ki je potrebna za zanesljiv zaključek, da je obdolženi pod vplivom alkohola vozil osebni avtomobil po pasu za parkiranje na stari cesti v naselju v bližini avtokampa, pač pa je nasprotno, izkazan razumen dvom glede domnevnega dejstva, to je, da je obdolženi pred ustavitvijo na kraju, kjer so ga policisti izsledili, osebni avtomobil v cestnem prometu tudi vozil. Glede na to, da je takšen dvom izkazan, je višje sodišče na podlagi 5. tč. prvega odstavka 136. čl. ZP-1 postopek zoper obdolženega zaradi očitanega prekrška ustavilo, ker ni dokazano, da ga je obdolženec storil.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se postopek zoper obdolženega B.N., z osebnimi podatki, kot so razvidni iz sodbe sodišča prve stopnje, zaradi prekrška po petem odstavku 130. čl. ZVCP-1, ki naj bi ga storil s tem, da je dne 7. aprila 2008 ob 19.50 uri vozil osebni avtomobil po pasu za parkiranje na stari cesti v naselju v bližini avtokampa pod vplivom alkohola, saj je elektronski alkotest Drager 6510 pokazal rezultat 1,29 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar ob upoštevanju tolerance pomeni, da je imel najmanj 1,19 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, s čimer naj bi kršil prvi odstavek 129. čl. in drugi odstavek 130. čl. tega zakona, na podlagi določbe 5. tč. prvega odstavka 136. čl. Zakona o prekrških (dalje ZP-1) u s t a v i.

Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi B.N. odgovoren za prekršek po petem odstavku 130. čl. ZVCP-1. Na podlagi določbe d. tč. četrtega odstavka v zvezi s petim odstavkom 130. čl. ZVCP-1 in ob uporabi tretjega odstavka 22. čl. ZP-1 mu je sodišče prve stopnje izreklo globo 501,00 EUR in 18 kazenskih točk, s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije, za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel obdolženi dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisani število kazenskih točk. Sklenilo je še, da mora obdolženi plačati sodno takso, ki bo odmerjena s plačilnim nalogom naknadno.

Zoper takšno sodbo se je obdolženi pritožil. Opozarja na izpovedi prič in meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožba je utemeljena.

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne presoje dokazov prezgodaj zaključilo, da je obdolžencu z zadostno stopnjo gotovosti dokazano, da je storil očitani prekršek in da je zanj tudi odgovoren. Kot je obdolženec navedel v zagovoru, tistega dne ni vozil svojega osebnega avtomobila in povzročil trčenja v parkirano vozilo, pač pa je njegovo vozilo vozila I.Š., ki jo je prosil, da ga odpelje domov, ker je pred tem v S. užival alkoholne pijače. Ko ga je peljala proti B. je silil vanjo, zato je ustavila avto in ga pustila v njem, sama pa odšla peš naprej. Čez kakšno uro ,oziroma uro in pol, so ga dobili policisti in zbudili, ko je v avtomobilu spal. Priča I.Š. je o bistvenih okoliščinah v celoti potrdila obdolženčev zagovor, po presoji višjega sodišča tudi prepričljivo, obdolženca pa tudi ni obremenil kot priča zaslišani oškodovanec D.Č.. Ta je sicer povedal, da je videl trčiti obdolženčevo vozilo v njegovo vozilo z razdalje približno 10 m, vendar pa ni videl, kdo je vozil, niti koliko oseb je bilo v vozilu. Razlogi, ki jih navaja sodišče, da navedeni priči ne verjame, češ da ni logično oziroma verjetno, da bi oškodovanec gledal le registrsko tablico vozila, ne prepričajo. Prav nasprotno, po mnenju pritožbenega sodišča je oškodovanec ravnal povsem logično, ko si je hotel zapomniti registrsko tablico vozila, ki je trčilo v njegovo, saj sicer, kako bi povzročitelja, ki je s kraja prometne nesreče odpeljal, odkril. Nenazadnje so obdolženca policisti izsledili prav zaradi tega, ker jim je oškodovanec ob prijavi sporočil registrsko številko obdolženčevega vozila. Oškodovanec je tudi potrdil, da mu je obdolženi povedal, da ni bil voznik v času trčenja, ter da je bila voznica ženska.

Kot je zapisalo Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-295/05, se obdolženec razbremeni že tedaj, ko z ustrezno stopnjo verjetnosti (ki je nižja od tiste, ki se izraža v razumnem prepričanju sodišča o obstoju nekega dejstva), izkaže, da ni storilec prekrška. Iz izpovedi kot priče zaslišanega policista Z.M. izhaja, da policisti obdolženca niso izsledili med vožnjo, pač pa so ga izsledili, ko je spal za volanom vozila, ustavljenega ob cesti. Ugotovitev prekrška torej ne temelji na osebni zaznavi policistov. Glede na zagovor obdolženca ter izpoved priče I.Š. ter oškodovanca D.Č., pa po prepričanju pritožbenega sodišča ni izkazano z gotovostjo, ki je potrebna za zanesljiv zaključek, da je obdolženi pod vplivom alkohola vozil osebni avtomobil po pasu za parkiranje na stari cesti v naselju S. v bližini avtokampa, pač pa je nasprotno, izkazan razumen dvom glede domnevnega dejstva, to je, da je obdolženi pred ustavitvijo na kraju, kjer so ga policisti izsledili, osebni avtomobil v cestnem prometu tudi vozil. Glede na to, da je takšen dvom izkazan, je višje sodišče na podlagi 5. tč. prvega odstavka 136. čl. ZP-1 postopek zoper obdolženega zaradi očitanega prekrška ustavilo, ker ni dokazano, da ga je obdolženec storil.

Odločitev o stroških postopka, ki je bil ustavljen, temelji na določbah četrtega odstavka 144. čl. ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 147. čl. ZP-1.


Zveza:

ZP-1 člen 136, 136/1-5.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.09.2009

Opombe:

P2RvYy02MTg4MQ==