VSK sodba PRp 120/2009

Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odmeri sankcij uporabilo določbo šestega odstavka 26. čl. ZP-1, veljavno v času storitve prekrška, ter obdolžencu znižalo globo in kazenske točke izpod minimalno predpisanih za očitani prekršek. Sodišče prve stopnje je omilitev sankcij utemeljilo z razlogi, da je obdolženec strokovni pregled odklonil, ker je pričel s terapijo antibiotikov, ker iz njegovega obnašanja po storjenem prekršku izhaja, da je utemeljeno pričakovati, da prekrškov ne bo ponavljal, ter njegovih osebnih in premoženjskih razmer. Sodišče druge stopnje se pridružuje oceni pritožnice, da gre le za pavšalne okoliščine, povsem neobrazložene oziroma konkretizirane, ki po svoji vsebini ne izpolnjujejo niti kriterijev za splošne olajševalne okoliščine, zlasti pa ne za posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale omilitev sankcij izpod minimalno predpisanih.

Izrek

Pritožbi predlagateljice postopka Postaji mejne policije se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o sankcijah za prekršek pod točko ena izreka izpodbijane sodbe s p r e m e n i

tako, da se izrečena globa zviša na 500,75 EUR

in izrečeno število kazenskih točk zviša na 18 kazenskih točk ter na podlagi tretjega odstavka 22. čl. Zakona o prekrških (ZP-1) izreče tudi stranska sankcija prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je obdolženec imel dovoljenje dne 11. septembra 2006, ko je storil prekršek.

V ostalem ostane sodba sodišča prve stopnje nespremenjena.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženec spoznan za odgovornega storitve prekrška po enajstem odstavku 132. čl. ZVCP-1. Ob uporabi šestega odstavka 26. čl. ZP-1 mu je bila izrečena globa 300,00 EUR in sedem kazenskih točk za prekršek, ki ga je storil z vozilom B kategorije. Postopek o prekršku zoper obdolženca zaradi prekrška po tretjem odstavku 131. čl. ZVCP-1 je bil na podlagi 5. tč. prvega odstavka 136. čl. ZP-1 ustavljen, ker ni dokazano, da je obdolženec storil prekršek. Obdolžencu je bilo naloženo tudi plačilo sodne takse za prekršek pod točko ena izreka izpodbijane sodbe.

Proti sodbi se je pritožila predlagateljica postopka zaradi nepravilne odmere sankcij za prekršek pod točko ena izreka in zaradi ustavitve postopka za prekršek pod točko dva izreka izpodbijane sodbe. Navaja, da sodišče prve stopnje pri prvem prekršku ni pravilno uporabilo omilitvenih določil iz šestega odstavka 26. čl. ZP-1. Meni, da razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, to je, da je obdolženec odklonil strokovni pregled zaradi zaužitih antibiotikov, ter da je upoštevalo obdolženčeve osebne in premoženjske razmere, ki jih sodišče ni posebej obrazložilo in jih je navedlo zelo pavšalno, nikakor niso tiste okoliščine, ki bi dovoljevale omilitev sankcij. Zlasti uživanje antibiotikov nikakor ne more biti olajševalna okoliščina, ampak obteževalna okoliščina, saj je poznano, da takšna zdravila po navodilih proizvajalca zmanjšujejo zmožnost reagiranja v cestnem prometu, kjer je potrebno biti vseskozi pozoren na ravnanje v skladu s pravili, ki so za to predvidena. Zato predlaga, da se storilcu za očitani prekršek izrečejo vse predpisane sankcije. Nadalje se pritožuje tudi zoper ustavitev postopka zaradi prekrška po tretjem odstavku 131. čl. ZVCP-1 pod točko dva izreka izpodbijane sodbe. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča prve stopnje, saj je preiskava urina na Inštitutu za sodno medicino dokazala prisotnost kanabinoidov, in sicer THC-COOH (metabolit tertrahidrokanabinola). Preiskava je nesporno dokazala, da je imel obdolženec v urinu prisotno mamilo, zato predlaga, da se obdolžencu za očitani prekršek izrečejo vse predpisane sankcije.

Zagovornik obdolženca je vložil odgovor na pritožbo. Navaja, da je bila omilitev sankcij za prekršek pod točko ena izreka izpodbijane sodbe utemeljena, razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje za tako postopanje, pa pravilni. Izpostavlja še okoliščine, da obdolženec še ni bil kaznovan in da bi izrek stranske sankcije prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja resno ogrozila obdolženčevo zaposlitev oziroma posledično njegovo eksistenco. Nadalje se strinja tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ko je ustavilo postopek za prekršek po tretjem odstavku 131. čl. ZVCP-1, saj po njegovem mnenju niso bili podani vsi zakonski znaki očitanega prekrška.

Pritožba je delno utemeljena.

Preizkus izpodbijane sodbe glede prekrška pod točko ena izreka na podlagi 159. čl. ZP-1 in pa pritožbe predlagateljice postopka, je pokazal, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo odločilna dejstva glede očitanega prekrška in je njegov zaključek o odgovornosti obdolženca pravilen, da pa je ob upoštevanju okoliščin pri odmeri sankcij za prekršek le-te potrebno presojati drugače. Sodišče prve stopnje je pri odmeri sankcij uporabilo določbo šestega odstavka 26. čl. ZP-1, veljavno v času storitve prekrška, ter obdolžencu znižalo globo in kazenske točke izpod minimalno predpisanih za očitani prekršek. Po navedeni določbi je sodišče smelo odmeriti sankcijo pod mejo, ki je bila predpisana, če je tako določal zakon ali če je ugotovilo, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki so utemeljevale izrek milejše sankcije; pri tem je smelo izreči globo do najnižje mere iz 17. čl. tega zakona, število predpisanih kazenskih točk pa omiliti toliko, da storilec ne doseže števila kazenskih točk, za katere se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je omilitev sankcij utemeljilo z razlogi, da je obdolženec strokovni pregled odklonil, ker je pričel s terapijo antibiotikov, ker iz njegovega obnašanja po storjenem prekršku izhaja, da je utemeljeno pričakovati, da prekrškov ne bo ponavljal, ter njegovih osebnih in premoženjskih razmer. Sodišče druge stopnje se pridružuje oceni pritožnice, da gre le za pavšalne okoliščine, povsem neobrazložene oziroma konkretizirane, ki po svoji vsebini ne izpolnjujejo niti kriterijev za splošne olajševalne okoliščine, zlasti pa ne za posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale omilitev sankcij izpod minimalno predpisanih. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje izrečene sankcije spremenilo tako, da je obdolžencu odmerilo globo na spodnji meji predpisane za očitani prekršek in pa predpisano število 18 kazenskih točk, kar ima na podlagi določbe tretjega odstavka 22. čl. ZP-1 za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk. Kot olajševalno okoliščino pri odmeri globe je sodišče druge stopnje upoštevalo njegovo dosedanjo nekaznovanost za tovrstne prekrške. Zagovornik obdolženca v odgovoru na pritožbo sicer smiselno prosi za omilitev kazenskih točk do te mere, da se mu stranska sankcija prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ne bi izrekla, toda sodišče druge stopnje ocenjuje, da v pritožbi navedene okoliščine, da obdolženec potrebuje vozniško dovoljenje zaradi službe, da doslej še ni bil kaznovan in da izvaja terapijo z antibiotiki, ne predstavljajo posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale tako postopanje.

Nadalje je sodišče druge stopnje preizkusilo tudi pritožbo v zvezi z ustavitvijo postopka za prekršek po tretjem odstavku 131. čl. ZVCP-1 (točka dva izreka). Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno relevantno dejstva in sprejelo pravilno odločitev. Le-to je prepričljivo obrazložilo in sodišče druge stopnje se s tako obrazložitvijo strinja. Pritožnica utemeljuje svojo pritožbo s tem, da je že ugotovitev prisotnosti THC-COOH (metabolit tetrahidrokanabinol) v obdolženčevem urinu nesporen dokaz, da je obdolženec kritičnega dne vozil v cestnem prometu pod vplivom mamil. Pri tem gre za ključno vprašanje, ali je THC-COOH sploh mamilo. Po uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog (Uradni list Republike Slovenije, št. 49/200 in drugi) je mamilo le tetrahidrokanabinol, medtem ko THC-COOH (metabolit tetrahidrokanabinola) v urinu predstavlja le produkt razgradnje oziroma sled te snovi v urinu in ni mamilo. THC COOH po strokovnih merilih potrjuje le okoliščino, da je obdolženec v nekem obdobju užival kanabis, ne pove pa, ali je bilo mamilo tetrahidrokanabinol v organizmu obdolženca v času obravnavanega dogodka, ko je bil udeležen v cestnem prometu kot voznik motornega vozila in se šteje, da je mamilo vplivalo na voznika. Glede na vse navedeno je pritožba v tem delu neutemeljena.

Ker je sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da niso bile zagrešene druge kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti na podlagi 159. čl. ZP-1, je na podlagi sedmega odstavka 163. čl. ZP-1 pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo kot v izreku te sodbe.

Na podlagi 147. čl. v zvezi s 144. čl. ZP-1 je obdolženec dolžan plačati sodno takso po Zakonu o sodnih taksah (taksna tarifna št. 8111, 8114 in 8132).

Datum zadnje spremembe:

04.09.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 124/2009
• VSC Sodba PRp 226/2006
• VSC sodba I Kp 40533/2014