VSK sodba PRp 21/2009

Jedro

Glede na to, da se obdolžencu z obdolžilnim predlogom očita, da je imel v organizmu najmanj 1,52 grama alkohola na kilogram krvi, se obdolžencu sme očitati le takšna količina alkohola v krvi, ne pa višja, kljub ugotovitvi sodišča, ki temelji na izvedenskem mnenju, da je imel obdolženi v krvi v času prekrška višjo koncentracijo alkohola od očitane v obdolžilnem predlogu. K temu višje sodišče še dodaja, da je bila odreditev izvedenstva, glede na to, da je rezultat alkoholimetrične analize blizu meje nad katero se vozniku izreče 18 kazenskih točk in s tem prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, razumna odločitev, vendar bi bil rezultat izvedenstva upošteven le v primeru, če bi imel za posledico za obdolženca milejšo pravno opredelitev in s tem milejšo sankcijo.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba glede dejanskega stanja prekrška s p r e m e n i

tako, da v izreku sodbe za besedo „najmanj“ namesto številke „1,70“ vstavi „1,52“.

Sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu p o t r d i

sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

A

1.Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Piranu razsodilo, da je obdolženi S.V. odgovoren za prekršek po določbi d. točke 4. odstavka 130. člena ZVCP-1. Na podlagi navedene zakonske določbe in določbe 5. odstavka 130. člena ZVCP-1 je sodišče obdolžencu izreklo globo 501,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk, za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije ter mu na podlagi določbe 3. odstavka 22. člena Zakona o prekrških (dalje: ZP-1) izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil B, G in H kategorije, zaradi prekrška storjenega z motornim vozilom B kategorije. Sklenilo je še, da mora obdolženec plačati stroške postopka, in sicer povprečnino v znesku 90,00 EUR, stroške strokovnega pregleda v znesku 107,84 EUR ter stroške izvedenskega mnenja v znesku 357,60 EUR.

2.Proti sodbi se je obdolženec pritožil po zagovorniku zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve procesnih predpisov. Pritožuje se tudi zoper odločitev o sankciji, za katero meni, da je prehuda. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in postopek ustavi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, še podrejeno pa, da se izreče milejša sankcija.

B

3.Pritožbeni očitek, ki se nanaša na (ne)zanesljivost rezultata ugotovljenega s preizkusom alkoholiziranosti z alkotestom, za odločitev v tej zadevi ni pomemben. ZVCP-1 namreč v 5. odstavku 132. člena določa, da policist udeležencu cestnega prometa, ki oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, iz katerega je razvidno, da ima v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon, odredi preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovni pregled. Koncentracija alkohola v izdihanem zraku, ki je rezultat preizkusa z elektronskim alkotestom, šteje torej za dokazano le v primeru, da takemu rezultatu preizkušanec ne oporeka. Tudi v takšnem primeru pa se , preizkušancu v korist, šteje za dokazan rezultat, zmanjšan za dopustno odstopanje naprave. Ker je obdolženec rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku oporekal, mu je bil v skladu z zgoraj navedeno določbo ZVCP-1 zakonito odrejen strokovni pregled.

4.Obdolženec tudi ne more biti uspešen z navedbo, da v času vožnje ni imel v krvi več kot 1,50 grama alkohola na kilogram krvi, češ da je prepričan, da ni bil tako vinjen. Iz alkoholimetrične analize, ki jo je izdelal Inštitut za sodno medicino v Ljubljani (A1-1 spisa) je namreč razvidno, da je bil obdolžencu vzorec krvi za analizo odvzet ob 2,45 uri, torej eno uro in 40 minut po dogodku, da je bil vzorec pravilno opremljen in pravilno dostavljen. Glede pravilnosti same alkoholimetrične analize pritožba nima navedb. Glede pritožbenega očitka o popravljanju zapisnika s korekturnim lakom, pa višje sodišče ugotavlja, da se edini popravek, ki pa se nanaša na zdravniški pregled, kot sestavni del strokovnega pregleda, nanaša na ugotovitev zdravnice v ZD Izola, o hoji obdolženca po črti. To je zdravnica najprej označila za nezanesljivo, nato pa kot zanesljivo. Takšen popravek obdolžencu ni v škodo, v ničemer pa tudi ne vpliva na rezultat alkoholimetrične analize, ki je pokazal vrednosti etilnega alkohola v krvi od najmanj 1.52 do največ 1.55 grama na kilogram krvi (pk postopek 1: 1.52; 1.53 g/kg, pk postopek 2: 1,54, 1.55 g/kg).

5.Prav pa je treba dati pritožniku glede očitka, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo kršilo določbo 2. odstavka 132. člena ZP-1 in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 5. točke 1. odstavka 155. člena ZP-1, ker je prekoračilo zahtevek, podan v obdolžilnem predlogu. Sodišče pri izdaji sodbe ni vezano na predlog predlagatelja prekrška glede pravne presoje dejanja, vezano pa je na subjektivno kot tudi objektivno identiteto obdolžilnega predloga in sodbe (2. odstavek 132. člena ZP-1). V skladu z načelom materialne resnice (1.odstavek 68. člena ZP-1) mora sicer sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, tako tista, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Vendar pa ne sme spremeniti opisa prekrškovnega dejanja tako, da bi ta sprememba povzročila hujšo pravno kvalifikacijo, niti glede kriminalne količine, kot v obravnavani zadevi, ki bi bila v obdolženčevo škodo. Kriminalna količina mora ostati ista ali manjša.1Primerjaj: I.Bele, H. Jenull, Š. Maček Guštin, B. Tratar, Zakon o prekrških s komentarjem; GV Založba, Ljubljana 2005, s.371 do 374 Glede na to, da se obdolžencu z obdolžilnim predlogom očita, da je imel v organizmu najmanj 1,52 grama alkohola na kilogram krvi, se obdolžencu sme očitati le takšna količina alkohola v krvi, ne pa višja, kljub ugotovitvi sodišča, ki temelji na izvedenskem mnenju, da je imel obdolženi v krvi v času prekrška višjo koncentracijo alkohola od očitane v obdolžilnem predlogu. K temu višje sodišče še dodaja, da je bila odreditev izvedenstva, glede na to, da je rezultat alkoholimetrične analize blizu meje nad katero se vozniku izreče 18 kazenskih točk in s tem prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, razumna odločitev, vendar bi bil rezultat izvedenstva upošteven le v primeru, če bi imel za posledico za obdolženca milejšo pravno opredelitev in s tem milejšo sankcijo. Iz navedenega razloga je zato višje sodišče ob odločanju o pritožbi izpodbijano sodbo spremenilo (4. odstavek 163. člena ZP-1), kot je razvidno iz izreka, tako, da se obdolžencu očita, da je imel v organizmu najmanj 1,52 grama alkohola na kilogram krvi.

6.Takšna sprememba kriminalne količine pa ne posega v pravno opredelitev prekrška, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot prekršek po d. točki 4. odstavka 130. člena ZVCP-1, niti v odločitev o izrečenih sankcijah. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu izreklo globo, ki je na spodnji meji predpisane, izreklo pa mu je tudi predpisano število 18 kazenskih točk. V skladu z določbo 5. odstavka 130. člena ZVCP-1 se namreč takšno število kazenskih točk izreče vozniku, ki ima v krvi več kot 1,50 grama alkohola na kilogram krvi, doseženo število kazenskih točk pa ima za posledico izrek stranske sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pritožbene navedbe, da je obdolženi varen voznik, ki v 38 letih ni bil nikoli obravnavan za prekršek in je bil po oceni zdravnice le lahko vinjen, sodbe sodišča prve stopnje ne morejo omajati. Kot je bilo že povedano, je težo prekrška opredelil že zakonodajalec, ki je v 5. odstavku 130. člena ZVCP-1 določil, da se vozniku, ki preseže mejo 1,50 grama alkohola na kilogram krvi ali 0,71 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, poleg globe (najmanj 500,75 EUR) izreče tudi stranska sankcija 18 kazenskih točk. Kot je navedlo v zvezi z ustavno presojo smiselno enake določbe v ZVCP (Uradni list RS, št. 30/98 s spremembami) Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-213/98 z dne 16.3.2000 (točka 43), „ni treba posebej dokazovati ali utemeljevati, da je premikajoče se motorno vozilo (smrtno) nevarna stvar, množična vsakodnevna uporaba te stvari pa pogoj za normalno življenje. Sodoben promet lahko poteka samo ob popolnem zaupanju v odgovorno ravnanje udeležencev. Z izrekom sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je za določen čas onemogočena udeležba v prometu tistim osebam, ki so z vožnjo pod vplivom alkohola ali psihoaktivnih snovi izkazale, da tega zaupanja, ki ga vsi udeleženci v prometu uživajo in ki ga morajo zato tudi vsi opravičevati, niso vredne“. Kot je še navedeno v citirani odločbi, ta sankcija predstavlja več kot razumen odziv zakonodajalca na splošno znane podatke o velikem številu prometnih nesreč s hudimi posledicami. Tudi po presoji višjega sodišča, okoliščine, ki jih navaja obdolženčev zagovornik, ne odtehtajo nevarnosti, ki jo za druge udeležence v cestnem prometu predstavlja voznik, ki vozi pod vplivom alkohola. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da so obdolžencu za obravnavani prekršek izrečene primerne sankcije.

7.Ker sicer pritožba ni utemeljena, jo je višje sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8.Ker je bilo s sodbo višjega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist, se sodna taksa za stroške pritožbenega postopka ne določi ( 2. odst. 147.čl. ZP-1).

Datum zadnje spremembe:

04.09.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 15/2009
• VSK sodba Kp 201/94
• VSC sodba Kp 268/99