VSK vmesna sodba, sodba in sklep Cp 449/2008

Jedro

Ni stvar izvedencev, da opredelita, kdaj gre za strokovno napako. To je stvar sodne presoje.

Izrek

1. Pritožba prve tožene stranke, ki se nanaša na odločitev o temelju njene odškodninske odgovornosti, se zavrne in se v tem delu p o t r d i z vmesno sodbo izpodbijana sodba.

2. Pritožba tožnika se v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode, zavrne in se v tem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

3. Pritožbama tožnika in prve tožene stranke se v delu, ki se nanašata na odločitev o znesku prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo in v odločbi o stroških postopka, ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Dopolnilna sodba se r a z v e l j a v i v 1. točki izreka.

5. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 56.334,50 EUR (kar je pred Zakonom o uvedbi eura znašalo 13.500.000,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila. Tožbeni zahtevek, ki se je glasil „toženi stranki sta dolžni v izpolnitvenem 15-dnevnem roku po pravnomočnosti sodbe plačati tožniku I.P. 3.744.274,00 SIT ter zakonite zamudne obresti na navedeni znesek od 10.3.2005 dalje do plačila, od 1.1.2005 dalje pa letno rento v višini 1.872.137,00 SIT, zapadle v plačilo zadnjega dne v zadnjem mesecu leta“ je zavrnilo in pod 3. točko izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna solidarno povrniti toženima strankama pravdne stroške, in sicer prvotoženi stranki v znesku 1.789,42 EUR (prej 428.816,61 SIT), drugotoženi pa v znesku 3.428,29 EUR (prej 821.555,42 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi po poteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pod izvršbo. Izrek pod 3. točko izpodbijane sodbe je popravilo s sklepom z dne 21.12.2007. Dne 27.3.2008 pa je izdalo še dopolnilno sodbo, s katero je odločilo, da se izrek sodbe pravilno glasi: „Tožbeni zahtevek, ki se glasi: 1. Toženi stranki sta dolžni plačati tožeči stranki 56.334,50 EUR (kar je bilo pred Zakonom o uvedbi eura s 1.1.2007 13.500.000,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila. 2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne in 3. V ostalem delu ostane sodba ne spremenjena.“

Zoper sodbo sta se pritožila tožnik in prva tožena stranka. Pritožbo druge tožene stranke je sodišče prve stopnje zavrglo kot prepozno s sklepom z dne 7.1.2008, ki ga je druga tožena stranka prejela 10.1.2008 (povratnica na l. št. 435 spisa).

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. V pritožbi navaja, da je sodišče ugotovilo vse elemente odškodninske odgovornosti, zato se sprašuje, zakaj se sodba še naprej toliko ukvarja z dobrimi nameni nestrokovno opravljenega dela, ki ne morejo in ne smejo biti opravičilo za nestrokovno opravljeno delo. Sodbo izpodbija v odločitvi o višini dosojene odškodnine. Meni, da mu je sodišče priznalo prenizko odškodnino za ugotovljeni obseg in trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče bi moralo pri odločanju o tožnikovi škodi upoštevati tudi dejstvo, da svojega zahtevka ves čas postopka ni spreminjal (povečal) oz. zahteval kakršnekoli valorizacije glede na splošno visoko inflacijo. Tudi odškodnina za strah je ob ugotovitvah, da je utrpel nenaden, nepričakovan in boleč primarni strah ob seznanitvi z neuspehom nestrokovnega, neustreznega ravnanja tožene stranke, prenizka. Ko je sodišče odločalo o odškodnini za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, pa ni upoštevalo velikih ovir in omejitev, ki jih mora in jih bo moral tožnik trpeti do konca svojega življenja. Prepričan je, da mu pripada glede na sodno prakso višja odškodnina iz tega naslova. Ne strinja se z odškodnino za skaženost. Izgled leve noge je takšen, da mu vsekakor pripada iz tega naslova bistveno višja odškodnina. Nepravilna in nezakonita je sodba v delu, kjer je sodišče zavrnilo odškodnino za premoženjsko škodo. V tem delu je napačno ugotovilo dejansko stanje, razlogi sodbe pa so med seboj tudi v nasprotju. V zvezi z zahtevkom za povračilo izgubljenega zaslužka je tožnik za tožbene navedbe predložil vse relevantne dokaze. Iz dokazov je jasno razvidno, da je bil edini družbenik družbe L. d.o.o. Družba se je ukvarjala z dejavnostjo uvoza in izvoza, grosistične prodaje in maloprodaje zabavnih in okrasnih predmetov s poudarkom na šaljivih darilih. Delo je bilo organizirano tako, da je tožnik predvsem iskal nove artikle na sejmih, skrbel za nabavo, veleprodajo in maloprodajo. M. . je skrbela za papirnate zadeve, M.P. pa je občasno pomagala, ko se je za to pokazala potreba. Gonilna sila podjetja je bil torej tožnik, ki pa je po nestrokovnem posegu tožene stranke zaradi hudih in s strani izvedenca ugotovljenih poškodb, bil nezmožen opravljati pridobitno delo in zato prisiljen družbo oz. svoj poslovni delež v njej prodati tretjemu, kar je razvidno iz pogodbe o prodaji poslovnega deleža z dne 4.2.2003. Iz te pogodbe je tudi razvidno, da je delež tožnika predstavljal 100 % osnovni kapital, da je bil to njegov edini vir zaslužka in ker je družbo moral prodati, je s tem materialno prikrajšan. Materialno prikrajšanje je tožnik opredelil v višini letnega čistega dobička, ki mu ga je prinašala družba in ki bi ga v normalnem teku poslovanja pridobival še naprej, če mu ne bi tožena stranka povzročila dokazanih težkih poškodb. Družba je imela čisti dobiček v višini 7.812,29 EUR, kar je tožnik dokazal z obračunom davka od dobička pravnih oseb Davčnega urada. To višino se dobi s seštevkom dveh zneskov za dve poslovni leti, to je za leto 2003, ko je moral podjetje prodati pa do leta 2005. Sodba zato napačno ugotavlja, da tožnik te škode ni dokazal. Tudi glede rente napačno ugotavlja, da ni dokazov, da mu nastaja ta škoda. Odločilnih dejstev tega odškodninskega zahtevka sodišče ni ugotovilo. Pritožuje se še zoper odločbo o stroških postopka. Po temelju je v celoti uspel in sodišče bi to moralo upoštevati pri odločitvi.

Tožnik je tudi sam napisal pritožbo, ki jo je vložil pravočasno in v kateri navaja, zakaj je izpodbijana odločitev napačna. Meni, da bi mu morala biti priznana višja odškodnina za nepremoženjsko škodo, predvsem pa tudi odškodnina za izgubo na dohodku in renta. Vso škodo, ki jo trpi, je dovolj jasno predstavil in predložil relevantne dokaze.

Prva tožena stranka je vložila po prejemu sodbe predlog za izdajo dopolnilne sodbe in pritožbo. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razlog. Opozorila je, da sodišče z izrekom izpodbijane sodbe ni zavrnilo tožbenega zahtevka v delu, ki presega prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zato je predlagala, da se najprej izda na podlagi 325. čl. ZPP dopolnilna sodba. V pritožbi pa je navajala, da je izpodbijana sodba težko razumljiva, da je sodišče že enkrat v tej zadevi odločilo in na podlagi skorajda identične obrazložitve tožbeni zahtevek zavrnilo. Po razveljavitvi prve sodbe vsebuje nova sodba minimalne vsebinske spremembe v delu, ki se nanaša na temelj zahtevka, zato ne more razumeti, kako je lahko sodišče v tej sodbi zavzelo povsem drugačno stališče glede na prvotno sodbo, to stališče pa je po mnenju prve tožene stranke tudi napačno in v nasprotju z ugotovitvami izvedencev in izpovedbami prič. V obrazložitvi sodbe je večkrat navedeno, da je ravnanje G. povzročilo zaplet, kar pa že v osnovi negira krivdo prvotožene stranke. Sodišče bi moralo jasno in nedvoumno zapisati, katera dejstva in ugotovljene okoliščine so osnova za odločitev. Izvedenca sta res ugotovila, da bi se posledice pri tožniku lahko preprečile, če bi bila druga operacija izvedena prej oz., če bi bila revaskularizacija že po prvi operaciji uspešna. Vendar je po končanem zdravljenju lahko ugotavljati vzroke za nazaj. Izvedenca nista nikjer zatrdila, da so tožnikove posledice posledice zdravniške napake prve operacije in ne kasnejšega zdravljenja. Izvedenca pojma napaka ali krivda nista uporabila niti enkrat. Le na začetku sta uporabila pojem manj strokovno zdravljenje. Nikoli pa nista izjavila, da bi bilo zdravljenje tožnika nestrokovno ali napačno. Čeprav je prišlo do pretrganja žile med operacijo in se to ne bi smelo zgoditi, ni nikjer pojasnjeno, če in kakšne posledice je to imelo za tožnikovo zdravljenje. Izvedenca nista ugotovila, da bi samo pretrganje žile med operacijo povzročilo kakršnekoli posledice, čeprav morda potek operacije ni bil idealen. Kljub pretrganju žile je dr. G. vzpostavil krvni pretok. Dr. K. pa je pojasnil, da kostni kirurg nima izkušenj z žilami in da je v tistem trenutku, ko je žilo odprl, težko reči, kje je zatrdek, saj je ta lahko dva centimetra višje ali nižje. Za takšno operacijo moraš imeti toliko izkušenj, da to lahko ugotoviš. Splošnega kirurga lahko stanje zavede. Dr. K. je tudi povedal, da je za takšno operacijo potrebno ogromno izkušenj, ki jih travmolog nima. O postopku kirurga G. je bilo večkrat povedano, da je ravnal v najboljši meri, da koristi bolniku in da mu ni mogoče nič očitati. Zdravnik je objektivno naredil vse, kar je v dani situaciji lahko naredil. V sodbi je namesto besedice najboljši meri zapisano najboljši veri, kar je napačno, saj lahko ta drobna izjemno pomembna razlika očitno zavede. Dr. G. in prvotoženi stranki ni mogoče pripisovati nobene krivde. Ni bilo ugotovljeno, da bi šiv povzročil zaprtje žile. Ugotovljeno je bilo, da je kljub šivu prišlo do zaprtja žile. Ni pa bilo ugotovljeno, kdaj je do tega prišlo. Izvedenca in priče so pojasnili, da je prišlo do postopnih in kasnejših poškodb žilne stene. Izvedenec S. je pojasnil, da so poznani primeri, ko se kljub spremenjeni žilni steni, napravi direkten šiv. Vse je odvisno od ocene kirurga. Poseg pa je enkrat uspešen, kdaj drugič pa ne. Ta pojasnila v celoti razbremenjujejo prvo toženo stranko vseh očitkov malomarnosti in nestrokovnosti dr. G. Tudi odgovori izvedencev na ostala vprašanja so bili dobro razumljivi. Dr. Ga. je izpovedal, da v žilni kirurgiji izid operacije pogosto ni optimalen. Kljub temu sodišču v sodbi ugotavlja, da ne bi smelo priti do pretrganja žile in da to predstavlja manj strokovno zdravljenje ter očita, da bi moral opraviti oceno in oskrbo žilne poškodbe žilni kirurg, čeprav je bilo povedano, da je dežural le travmatolog in da prvotožena stranka žilnega kirurga ni imela. Jasno pa je, da je travmatolog moral najprej ugotoviti, za kakšno poškodbo sploh gre, saj nihče ne more vnaprej vedeti, da prihaja oškodovanec z zahtevno žilno poškodbo. Prvotožena stranka poudarja, da je dr. G. edini videl poškodovano žilo in je moral takrat ukrepati ustrezno svojim opažanjem in ugotovitvam. Dr. K. je videl žilo šele več ur kasneje. Izvedenca sta bila podrobno zaslišana tudi v zvezi z oskrbo poškodbe po operaciji. Ugotovila sta, da je prišlo do propada tkiva zaradi predolge prekinitve obtoka, vendar tudi to ne zadošča za ugotovitev krivde prvotožene stranke, kot zmotno meni sodišče. Krivdo bi bilo še vedno treba dokazati. Izvedenca sta pojasnila, da ima tudi arteriografija stranske učinke, zato se ne izvaja kar tako, da bi se na slepo preverjalo, ali je prišlo do kakšne spremembe ali ne. Dr. K. pa je povedal, kakšni so znaki slabe prekrvavljenosti noge in teh znakov v konkretnem primeru ni bilo. Če znakov ni, še posebej zdravnik, ki ni specialist žilne kirurgije, ne more ustrezno ukrepati. Dr. K. je tudi povedal, da ne more izključiti možnosti, da je prišlo do poškodbe žile postopoma in da je bilo mogoče šele po daljšem času oceniti, da je z nogo nekaj narobe. Ko so zdravniki posumili, da je nekaj narobe, pa so takoj poklicali dr. K. Neresnična je ugotovitev v sodbi, da je dr. K. izjavil, da je v vsakem primeru dobro narediti arteriografijo. Takšne izjave ni dal, povedal je, da je dobro narediti arteriografijo, če se ne vidi kontuzije. Na izrecno vprašanje je pojasnil, da tudi sam arteriografijo naredi preden pride do izhemije noge in da v tem primeru ni bilo vidno, da je noga ogrožena. Popolnoma nerazumljiv je zadnji odstavek na trinajsti strani sodbe, ki govori o delno nestrokovnem posegu pri prvi operaciji, čeprav sta izvedenca pojasnila, da dr. G. nimata česa očitati. Dokler travmatolog ni ugotovil, kakšno poškodbo je tožnik utrpel, ni imel nobenega razloga delati arteriografijo. Sodišče ugotavlja, da bi moral dr. G. žilo izrezati, čeprav sta tako dr. K. kot izvedenca povedala, da je mogoče žilo tudi sešiti koneckoncem in da je to odvisno od ocene kirurga, ki žilo vidi. Zato gre tudi v tem delu za očitno nasprotje med izjavami v zapisniku in obrazložitvijo. Sodišče je večkrat zapisalo, da je propad mišičnega tkiva in posledica po ponovni operaciji lahko posledica predolgega čakanja do ponovne vzpostavitve pretoka. Iz zaslišanja izvedencev v postopku se vidi, da je vzrokov za propad tkiva več. Sodišče bi zato moralo ugotoviti, kateri vzroki so povzročili in v kakšnem obsegu je vsak od vzrokov povzročil propad tkiva, saj bi samo na podlagi vseh teh ugotovitev lahko odgovorilo na vprašanje odgovornosti prvotožene stranke. Šele, če bi bilo ugotovljeno, na podlagi katerih znakov, bi lahko posumili na moten pretok in ali so ti znaki nastopili bistveno prej, preden je dr. Ga. naročil arteriografijo, bi lahko ugotavljali, koliko časa je bil pretok oviran in koliko tkiva je v tem času propadlo. Zato tožena stranka vztraja, da so ugotovitve v obrazložitvi izpodbijane sodbe v nasprotju z izpovedbami prič in mnenjem izvedencev. Vseh posledic ni mogoče pripisati prvotoženi stranki, saj je prekinitev obtoka nastala že, ko so tožnika ustrelile tretje osebe. Prvotožena stranka pa se nikakor ne strinja z višino dosojene odškodnine. Izvedenca sta razmejila škodo, ki je tožniku nastala zaradi samega prestrela in za katero prvotožena stranka ne more odgovarjati od tiste škode, ki naj bi tožniku nastala zaradi nestrokovnega zdravljenja. Sodišče bi toženi stranki lahko naložilo samo odškodnino za škodo, ki je posledica napačnih ali nepravočasnih ravnanj prvotožene stranke. Te posledice pa so bistveno manjše od tistih, za katere je tožniku z izpodbijano sodbo priznana odškodnina. V izreku sodbe je tudi popolnoma odveč beseda solidarno. Ko je sodišče odločalo o stroških, pa bi moralo priznati tudi posvete s stranko, saj gre v tem sporu za zahtevno tematiko in brez posvetov z zdravniki ni mogoče postaviti ustreznih vprašanj in pripomb. Prvotožena stranka zato predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo njenih pravdnih stroškov, podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče razpiše pritožbeno obravnavo, da se razjasni dejansko stanje in pravilno povzame vsebina izjav in listin.

Tožnik je odgovoril na pritožbo prve tožene stranke, oporekal tem pritožbenim navedbam in predlagal zavrnitev pritožbe prve tožene stranke.

Pritožbeno sodišče je zaradi tega, ker sodišče prve stopnje kljub opozorilu v pritožbi prve tožene stranke ni izdalo dopolnilne odločbe, vrnilo spis sodišču prve stopnje 19.3.2008 in ga opozorilo, da mora v skladu z določbo 327. čl. ZPP izdati dopolnilno odločbo, ker lahko pritožbeno sodišče o pritožbi odloči šele potem, ko je izdana takšna odločba.

Sodišče prve stopnje je zato 27.3.2008 izdalo dopolnilno sodbo, s katero je še enkrat povzelo 1. točko izreka izpodbijane sodbe, v 2. točki pa je višji tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da ostane v ostalem delu sodba nespremenjena.

Zoper dopolnilno sodbo se je tožnik pritožil. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Opozarja, da bi moralo sodišče z dopolnilno sodbo razsoditi, ne pa v izreku zapisati, da je sklenilo, da se dopolni izrek prve sodbe. Poleg tega pa je v 1. točki še enkrat odločilo o tem, kar je bilo predmet že prve sodbe, ki jo je v tej zadevi izdalo 27.9.2007. Zato predlaga, da se ta sodba v 1. in 3. točki razveljavi, v 2. točki pa spremeni tako, da se tožeči stranki prisodi vsa vtoževana odškodnina. Dopolnilno sodbo je izpodbijal tudi tožnik, ki je še enkrat obrazložil in priložil tej pritožbi dokaze o večji škodi, ki jo trpi zaradi škodnega dogodka.

Pritožbi tožnika in prve tožene stranke sta delno utemeljeni.

Glede temelja odškodninske odgovornosti:

V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil tožnik pripeljan v SBI ponoči 17.10.1998 ob 00.05 uri s prestreljenim levim kolenom. Vstopna rana je bila v kolenski kotanji, izstopna pa na notranjem delu pogačice. Koleno je bilo zadebeljeno, utrip arterije dorzalis pedis na levem stopalu pa je bil zelo oslabljen. Na RTG posnetkih je bilo videti zlom med grčama stegnenice in na notranji grči golenice. Tožnika je operiral dežurni zdravnik travmatolog. V bolnišnici je bilo namreč delo organizirano tako, da je vse nujne kirurške posege opravil dežurni kirurg - ne glede na specializacijo. Kirurg je odprl strelni kanal v kolenski kotanji, ki je bil poln delcev projektila in smodnika. Arterija in vena sta bili v kolenski kotanji podpluti in udarjeni. Arterija je utripala do določenega mesta, naprej pa ne, zato je operater arterijo odprl, da bi ugotovil, ali je v njej tromb. Zaradi slabosti žilne stene (najbrž povzročene z oplaženjem z nabojem) se je arterija pretrgala. Kirurg je pretrgano arterijo zašil nazaj, tako da je direktno povezal konec arterije z drugim koncem. Izvedenca, ki sta bila postavljena v tem postopku, sta pojasnila, da bi bil pravilen postopek tak, da bi se izrezalo poškodovano tkivo arterije in izrezani del nadomestil z drugje vzeto žilo ali umetnim nadomestkom žile ter tako premostilo nastalo vrzel. Pri direktnem šivu je prišlo do zaprtja arterije in s tem do prekinitve pretoka krvi. Zato je bila potrebna še ena operacija, ki pa jo je na poziv iz bolnišnice izvedel specialist za žilne operacije, s katerim je imela prva tožena stranka podpisano pogodbo o delu za posebne primere, za katere ni imela svojih strokovnjakov. Pri drugi operaciji je žilni kirurg v kolenski kotanji našel zaprto arterijo, jo izrezal in ta del nadomestil z veno, odvzeto v levih dimljah. Šele z drugo operacijo je bil vzpostavljen pretok skozi poškodovano žilo (tako poleg izvedencev tudi dr. M. Ga., ki je sodeloval pri drugi operaciji). Do druge operacije, s katero se je končno zagotovil pretok žil pod kolenom, je prišlo šele 16,5 oz. 18 ur po prvi operaciji. Ker je prekinitev pretoka krvi trajala toliko časa, je po pojasnilu izvedencev, to v povezavi s propadom mišičnega tkiva na tožnikovi levi goleni. Za oceno pretoka po koncu operacije je potrebna redna kontrola prisotnosti arterijskih pulzacij, ugotovljena z objektivnimi merili, kot so arteriografija ali jasnoslišna doplerska preiskava žil. V tožnikovem primeru se je arteriografija opravila šele tik pred drugo operacijo. Ker so pri takšnih poškodbah, kot jo je utrpel tožnik pulzi lahko lažni, lažno pozitivni, ne zadošča samo tipanje pulzov (tako izvedenec dr. B.Ge., list. št. 176 spisa).

Takšno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem sta sodelovala izvedenca prof. dr. V.S. in prof. dr. B.Ge., ki sta poleg pisnega izvedenskega mnenja na pripombe strank izdelala še pisno dopolnitev in zaradi dopolnitve v zvezi s pripombami in vprašanji strank še na dveh obravnavah ustno ogovarjala in pojasnjevala svoje ugotovitve in mnenje.

Tožnik ima prav, da je obrazložitev izpodbijane sodbe predolga. V njej so najprej preobsežno povzete navedbe strank, zatem pa še obsežno povzeta vsebina vseh izvedenih dokazov, ki se tudi v obrazložitvi večkrat ponovi. Zato je utemeljena tudi kritika prve tožene stranke, da je sodba težje razumljiva oz. bolje težko berljiva, to pa predvsem zato, ker ni argumentirana sistematično, vsebina izvedenih dokazov je vsekakor prevečkrat prepisana, tako da ni najbolj pregledna. Ni pa obrazložitev sodbe do take mere pomanjkljiva, da se sodbe ne bi dalo preizkusiti, na kar meri pritožba prve tožene stranke. Tudi pritožba v delu, ko govori, da „sodišče govori večkrat o tem, da je ravnanje G. povzročilo zaplet, kar že v osnovi negira krivdo prvotoženke“, na prvi pogled ni razumljiva. Če pa se upošteva, da je iz stavka izpadla besedica ni, ker se v obrazložitvi sodbe res večkrat ponovi, da je dr. G., ki je opravil prvo operacijo kot kirurg travmatolog ravnal v najboljši meri, da koristi bolniku in mu ni moč nič očitati, se da razumeti, na kaj je želela prva tožena stranka opozoriti. Zato pritožbeno sodišče meni, da se iz obrazložitve izpodbijane sodbe da razbrati dejansko stanje, ki je predstavljeno zgoraj. V sodbi so ugotovljene vse odločilne okoliščine tega spora v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti. Sodišče opira ključne ugotovitve na izvedeniško mnenje. Izvedenca pa sta dovolj jasno povedala, da je šlo pri prvi operaciji za manj strokovno izvedeno operacijo, ker je ni izvajal ustrezen specialist. Prav zaradi tega je bila potrebna ponovna operacija, ta pa je bila izvedena še s predolgim časovnim zamikom, kar je imelo za posledico propadanje tkiva na tožnikovi levi nogi.

Izvedenca nista nikjer zatrdila, da so tožnikove težave posledica strokovne napake, kar izpostavlja pritožba prve tožene stranke. Vendar to ni pomembno, saj ni stvar izvedencev, da opredelita, kdaj gre za strokovno napako. To je stvar sodne presoje. V skladu z nalogo, ki jima je bila dodeljena, sta strokovno pojasnila, kako je potekalo zdravljenje v tožnikovem primeru in kako bi moralo potekati zdravljenje, da ne bi prišlo do škode, ki je tožniku nastala. Pojasnila sta (in to pritožba tudi sama pove), da je prišlo do propada tkiva zaradi predolge prekinitve pretoka. Prekinitev pretoka pa je bila posledica okoliščine, da prva operacija ni bila izvedena tako, kot bi jo izvedel specialist za žilno kirurgijo. Drži pritožbena navedba, da te operacije ni izvedel ustrezen strokovnjak za žilno kirurgijo, ker je bil v dežurni službi, ko so poškodovanega tožnika pripeljali v bolnišnico sredi noči, kirurg travmatolog. To pa ni okoliščina, s katero bi lahko prva tožena stranka uspešno odvrnila odškodninsko odgovornost s sebe, saj bi kot bolnišnica morala zagotoviti organizacijo dežurne službe na ustrezni strokovni ravni. Izvedenec prof. dr. B.Ge. je pojasnil, da se v primeru, kadar dežurni zdravnik ugotovi, da narava poškodbe presega strokovno usposobljenost zdravnika, ali ko je zaradi določenih organizacijskih pomanjkljivosti potrebno napotiti kakšnega bolnika v zato usposobljeno ustanovo, delo pač organizira na ta način. Enako se postopa tudi, če pride po oskrbi poškodbe do komplikacije in narava komplikacije presega strokovno usposobljenost ali organizacijske pomanjkljivosti določene zdravstvene ustanove (list. št. 175 spisa). V konkretni zadevi je bilo ugotovljeno, da bi se stanje še vedno lahko po sami operaciji pravočasno popravilo, če ne bi prišlo do predolge prekinitve pretoka in se ta prekinitev pretoka ni pravočasno ugotovila. Iz izvedeniškega mnenja tega izvedenca pa tudi dovolj jasno sledi, da bi bilo potrebno po operaciji, ki je bila izvedena ponoči, redno kontrolirati prisotnost arterijskih pulzacij in to z objektivnimi merili in ne samo s tipanjem pulzov, ki so lahko lažno pozitivni. Vse te okoliščine zato zadoščajo za ugotovitev, da je za škodo, ki je posledica prekinitve žilnega pretoka odgovorna prva tožena stranka. Dokazovanje, da ni kriva, je bilo na njeni strani. Odgovornost iz 1. odst. 154. čl. ZOR je krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom. Tožnik je glede na vse povedano dokazal nedopustno ravnanje prve tožene stranke, vzročno zvezo in škodo, tožena stranka pa je tista, ki bi morala dokazati, da je do te škode prišlo brez njene krivde. Zmotne so zato pritožbene navedbe, da bi bilo treba krivdo prvotožene stranke šele dokazati.

Vse ključne ugotovitve v izpodbijani sodbi torej utemeljujejo zaključek o odškodninski odgovornosti prve tožene stranke za škodo, ki je tožniku nastala v zvezi s potekom zdravljenja strelne poškodbe pri njej, ko je prišlo zaradi predolge prekinitve krvnega obtoka v tkivih pod kolenom do propada mišičnega tkiva.

Pravna podlaga za odločitev v odškodninskem sporu zaradi strokovne napake pri prvi operaciji in med zdravljenjem do druge, je kot pravilno navaja izpodbijana sodba v 1. odst. 170. čl. ZOR, ki se v tem primeru glede na določbo čl. 1060. čl. Obligacijskega zakonika še uporablja, pa tudi v 2. odst. 18. čl. ZOR in v področnem Zakonu o zdravstveni dejavnosti (Ur. l. 9/92 s spremembami, zadnja sprememba je objavljena v Ur. l. 80/2004), ki v 45. čl. zdravstvenim delavcem nalaga tako opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki je v skladu s prejeto zdravstveno doktrino in s kodeksom medicinske deontologije oz. z drugimi strokovnimi in etičnimi kodeksi. Iz zakonskih določb ne izhaja, kdaj gre za medicinsko oz. strokovno napako. Zaradi zelo različnih življenjskih situacij se je v pravni teoriji in praksi uveljavilo splošno pravilo, da je medicinska napaka kršitev dolžnega skrbnega ravnanja, kar pomeni tudi, da zdravnik ne sme kršiti splošnega pravila o profesionalni skrbnosti. Ker gre za splošno pravilo, je treba v vsaki posamezni zadevi ugotavljati, kaj je treba na posameznem področju medicine šteti za napako. V obravnavani zadevi, ko prva operacija ni bila izvedena tako, kot bi jo izvedel profesionalni žilni kirurg, zatem pa se je z odpravljanjem nepravilnosti še predolgo čakalo, gre vsekakor za kršitev dolžne profesionalne skrbnosti zdravljenja, saj bi dober strokovnjak moral upoštevati, da ni specializiran za tak tip operacije, kot jo je izvedel, zato bi moral biti po operaciji toliko bolj pazljiv pri opazovanju pacienta in na objektiven način preverjati stanje arterije, ker pa arteriografija ni bila pravočasno odrejena, je žilni pretok ostal predolgo prekinjen. Čeprav je bila prva operacija nujna in jo je zato lahko opravil tudi dežurni kirurg ne glede na strokovno znanje, bi torej morala tožena stranka vsaj po tej operaciji poskrbeti, da se pacienta ali prepelje v drugo ustanovo, kjer je dosegljiv žilni kirurg ali pa bi morala skrbneje spremljati žilni pretok in pravočasno hitro reagirati z aktiviranjem žilnega kirurga, ki je bil pogodbeno zaposlen v tej bolnišnici in ki je kasneje (vendar prepozno) opravil drugo operacijo.

Pritožbeno sodišče glede na vse povedano ugotavlja, da je odločitev o temelju odškodninske odgovornosti v izpodbijani sodbi pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter pri tem ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve postopka. Pritožba prve tožene stranke, ki izpodbija sodbo v tem delu, zato ni utemeljena. Ker pa je utemeljena njena pritožba, kot bo v nadaljevanju pojasnjeno enako kot pritožba tožnika zoper višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na podlago tožbenega zahtevka potrdilo z vmesno sodbo (čl. 368. čl. ZPP v zvezi s čl. 330 ZPP). Takšno potrditev izpodbijane sodbe glede temelja odgovornosti narekujejo razlogi smotrnosti, saj je po mnenju pritožbenega sodišča sporna samo še višina nepremoženjske škode, ne pa tudi temelj odškodninske odgovornosti.

K pritožbi tožnika zoper odločitev o premoženjski škodi:

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval povračilo izgubljenega zaslužka in rento zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik te škode ni dokazal.

Pravni temelj za povrnitev gmotne škode v primeru telesne poškodbe ali okvare zdravja je vseboval 195. čl. ZOR. Oškodovanec, ki zaradi okvare zdravja, trpi premoženjsko škodo v obliki izgube zaslužka in če se bo ta škoda nadaljevala tudi v bodoče v obliki odškodninske rente, lahko zahteva povrnitev te škode, vendar mora dokazati, da mu ta škoda nastaja kot posledica škodnega dogodka. Za odškodninski zahtevek, katerega predmet je premoženjska škoda, ne zadošča, da se dokaže, da je prišlo do posega v pravno zavarovano dobrino, ampak mora iz takega posega slediti tudi škoda. V praksi se ta običajno kaže kot razlika med zaslužkom, ki bi ga oškodovanec prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka in zaslužkom, ki ga ustvarja oškodovanec po škodnem dogodku.

Ko gre za škodo na premoženju, lahko oškodovanec zahteva samo povračilo enake vrednosti (ekvivalence). Škoda se ugotavlja po objektivni vrednosti, saj gre za škodo, ki se jo lahko objektivno dokaže. V konkretnem primeru bi zato moral tožnik predložiti dokaze, iz katerih bi se ugotovilo kakšne dohodke je imel pred škodnim dogodkom (to je pred 17.10.1998) in dokazati bi moral, da bi ob rednem teku stvari, če ne bi utrpel poškodbo kot posledico toženkinega ravnanja, takšne dohodke ustvarjal tudi v bodoče. Razlika med tem, kar zasluži v času odločanja in zaslužkom, ki bi ga imel, če ne bi bilo škodnega dogodka, bi pomenila njegovo škodo. Materialnopravno podlago za izračun tožnikove izgube zaslužka in rente pa ne more predstavljati zaslužek, ki ga je tožnik ustvaril v letu 2001, to je že po škodnem dogodku. Tožnik je namreč kot dokaz premoženjske škode predložil obračun davka od dobička pravnih oseb za leto 2002 in sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da to ni relevanten dokaz v tem sporu. Tudi sicer razen splošnih navedb, da se je ukvarjal z grosističnim podjetjem, katerega družbenik je bil in z maloprodajo ustvarjal dohodek, ni bilo nobenih konkretnih navedb, še manj pa dokazov, iz katerih bi se dala ugotoviti tožnikova premoženjska škoda. Ker iz njegove izpovedi izhaja, da je v letu 2001, torej po samem škodnem dogodku, ko je prevzel tudi delež svoje partnerke, v podjetju celo ustvaril dobiček, tako da je poplačal vse zaostanke in našel distributerje in to vse v enem letu, so trditve, da pa je za škodo, ki mu je nastala v letu 2002 in 2003, odgovorna tožena stranka, tudi neprepričljive, saj ob takem stanju ni videti vzročne zveze med škodnim dogodkom in kasnejšo škodo. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik materialne škode, ki naj bi mu nastajala zaradi izgube dohodka in rente, ni dokazal, zato je v tem delu neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

K pritožbi obeh pravdnih strank zoper višino odškodnine za nepremoženjsko škodo:

Pritožba prve tožene stranke utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje prvi toženi stranki naložiti samo plačilo škode za posledice, ki jih je tožnik utrpel zaradi napačnih in nepravočasnih ravnanj v bolnišnici, ne pa tudi za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi same prestreljene leve noge. Tožnik je tudi sam pojasnil, da se njegov tožbeni zahtevek nanaša izključno na potek zdravljenja strelne poškodbe oz. komplikacije zaradi ne dovolj strokovnega ravnanja zdravniškega osebja (list. št. 37 spisa). Izvedenca sta na obravnavi razmejila to škodo (list. št. 129 spisa), vendar sodišče prve stopnje te razmejitve v izpodbijani sodbi ni upoštevalo, ampak je tožniku priznalo škodo za vse posledice strelne poškodbe, torej tudi tiste, za katere ni odgovorna prva tožena stranka. Odločitev o višini priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo zato ni pravilna, saj sodišče prve stopnje dejanskega stanja o obsegu škode, ki je posledica ravnanja prve tožene stranke, v izpodbijani sodbi sploh ni ugotovilo. Izpodbijano sodbo je moralo zato pritožbeno sodišče razveljaviti po 355. čl. ZPP in vrniti zadevo v novo odločanje. Ker se zoper višino odškodnine za nepremoženjsko škodo pritožuje tudi tožnik, pa je zaradi nepravilne in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja o obsegu nepremoženjske škode moralo v tem delu ugoditi tudi njegovi pritožbi. Šele, ko bo pravilno ugotovljen obseg škode, za katero je odgovorna prva tožena stranka, bo mogoče prisoditi pravične zneske.

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, katero škodo trpi tožnik zaradi protipravnega ravnanja prve tožene stranke in mu samo za to škodo prisoditi pravično denarno odškodnino.

Pritožbeno sodišče pa je na pritožbo tožnika razveljavilo tudi dopolnilno sodbo v 1. točki izreka, s katero je sodišče prve stopnje ponovno (torej še enkrat odločilo o tožnikovi nepremoženjski škodi). Isti denarni znesek je bil namreč tožniku priznan že z ugodilnim delom sodbe z dne 27.9.2007. S ponovno odločitvijo o istem zahtevku, je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je imelo za posledico razveljavitev tega dela odločbe po 2. odstavku 354. člena ZPP.

Ker je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, kjer je ugodeno zahtevku za nepremoženjsko škodo in kolikor je ta zahtevek za nepremoženjsko škodo zavrnjen, je v skladu z določbo 165. čl. ZPP razveljavilo tudi odločbo o stroških postopka in odločilo, da se bo tudi o pritožbenih stroških odločalo s končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 1090/2010
• Sodba II Ips 919/2006
• VSRS sodba II Ips 3/2015