VSK sklep Cp 305/99

Jedro

Sodba delovnega sodišča, s katero je o obveznosti plačila na neizplačani osebni dohodek odločeno opisno, je izvršilni naslov.

 

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi, sklep sodišča prve stopnje o ugovoru se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru dolžnika, opravljena izvršilna dejanja razveljavilo in predmetno izvršbo v celoti ustavilo. Ugotovilo je, da izrek odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ni izvršljiv in kot tak ni primeren za izvršbo, saj iz izreka ni razvidna višina obveznosti, niti čas njene dospelosti, zato ima ta odločba lahko le značaj vmesne odločbe, saj je z njo odločeno le o utemeljenosti upnikove terjatve po temelju. Obveznost dolžnika do upnika pa ni določena in niti ni določljiva, ker iz odločbe ne izhajajo za dolžnikovo obveznost potrebni podatki.

Proti temu sklepu je vložil upnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Po mnenju upnika je izrek jasen. V njem je navedena dolžnikova obveznost, da upnika pozove na delo in mu za ves čas, ko ni delal, prizna vse pravice iz dela in po delu. Ta pravica je pravica do osebnega dohodka, pa naj bo izražena v neto ali v bruto znesku osnovne delavčeve plače in s tem upnikove pravice iz delovnega razmerja. Upnik je svoje prikrajšanje natančno izračunal ter dokumentiral s predloženimi listinami (podatek o zadnji bruto plači, o zakonitem znesku regresa z izračunom zamudnih obresti) in pripomba dolžnika na ta izračun ni bila v smeri, da ne dolguje tega zneska, ampak da dolguje manj od tistega, kolikor je izračunal upnik. Zato ne drži ugotovitev sodišča, da dolžnikova obveznost ni določljiva.

Dolžnikova obveznost je določljiva, saj jo je upnik izračunal in predložil listine za izračun. Upnik je tudi predlogu za izvršbo predložil izračun obresti za posamezne zneske neplačane plače in izračun obresti je že sam po sebi izvršilna listina. Iz teh razlogov predlaga razveljavitev sklepa in nadaljnje obravnavanje. Predlaga pa tudi, da se ga oprosti plačila sodnih taks.

Pritožba je utemeljena.

S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Republike Slovenije je ugotovljeno, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in še traja, zato je toženi stranki naloženo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za ves čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz dela in po delu, vse v 8 dneh. S to sodbo res ni določen znesek, ki ga mora iz naslova pravic, ki gredo upniku iz dela in po delu, plačati dolžnica, določeno pa je, da mora dolžnica plačati upniku za čas, ko ni delal, vso prikrajšanje kot da bi delal in takšen izrek sodbe je po oceni pritožbenega sodišča dovolj natančen, da je znesek upnikove terjatve določljiv. Sodišče prve stopnje zmotno šteje, da gre za vmesno sodbo, saj odločitev o znesku sporne terjatve ni bila pridržana za kasneje. Sodba delovnega sodišča ima zato, če se upoštevajo še posebnosti postopka pred tem sodiščem in določba 232. člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), vse elemente po členu 20 ZIP, da jo je mogoče šteti za primeren izvršilni naslov. Po členu 232 ZIP je namreč določilo izvršilno sodišče delavcu nadomestilo za neizplačane osebne dohodke zapadle po pravnomočnosti odločbe o vrnitvi na delo. Izvršilno sodišče je bilo pristojno, da samo določi ta znesek na podlagi osebnega dohodka, ki bi ga upnik dobil, če bi bil na delu (5. odst. 232. člena ZIP). V obravnavani zadevi uveljavlja upnik plačilo nadomestila za neizplačani osebni dohodek za čas do pravnomočnosti sodbe delovnega sodišča. Določbo 232. člena ZIP pa sodna praksa razlaga tako, da jo je treba uporabiti tudi v takem primeru kot je konkreten (odločba VS RS II Ips 431/97).

Bistveno je, da je pravnomočno odločeno o obveznosti plačila nadomestila za vse pravice, ki gredo upniku iz dela in po delu.

Izvršilno sodišče v obravnavanem primeru zato razpolaga z elementi, ki jih predpostavlja določba 232. člena ZIP in je dolžno v izvršilnem postopku določiti znesek, ki pripada upniku. Kot pravilno v pritožbi opozarja upnik, je tudi dolžnici jasno, kaj mora upniku izplačati in zato je vsaj v obsegu, ki ga dolžnik v ugovoru sicer le opisno priznava (neto plača v višini, dogovorjeni s pogodbo o zaposlitvi), izvršljivost sodbe delovnega sodišča nesporna. Zato ni bilo ovire, da izvršilno sodišče vsaj v nespornem delu ugodi upnikovemu predlogu za prisilno izterjavo njegove terjatve in le v presežku v skladu z določbo 54. člena ZIP napoti upnika, da uveljavlja razliko pred pristojnim sodiščem. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da o ugovoru ponovno odloči.

O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks pa ni odločalo, saj ni pristojno.

 

Datum zadnje spremembe:

17.04.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Ip 3054/2011
• VSL Sklep II Ip 983/2018
• VSC sklep I Ip 323/2014