<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba Cp 1414/98

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:1999:CP.1414.98
Evidenčna številka:VSK0000020
Datum odločbe:19.10.1999
Področje:DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:dokazna ocena - posojilna pogodba - odgovornost za zapustnikove dolgove

Jedro

Ob odsotnosti listinskega dokaza o posojilni pogodbi je obstoj le-te mogoče dokazati s celovito dokazno oceno drugih razpoložljivih dokazov. V pravdi za vrnitev posojila, danega osebi, ki je nato umrla, so pasivno legitimirani njeni dediči.

 

Izrek

Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je oče tožencev F.E. v prostorih NK I. prosil izvenzakonskega partnerja tožnice A.S., da mu posodi denar, ki ga je potreboval za plačilo dolga nastalega v zvezi z gradnjo vikenda v I. Ker S. denarja ni imel, je E. napotil k tožnici, ki je tedaj razpolagala z denarjem, potrebnim za plačilo izgradnje naročenega telefonskega priključka za lastno hišo. Tožnica je v posojilo privolila, saj ji je E. obljubil, da bo denar v kratkem času tudi vrnil. Zatem sta se napotila na dom tožnice, kjer sta se že nahajala soseda O.C. ter J.M. Na podlagi izpovedi slednjega je bilo ugotovljeno, da je tožnica v kuhinjskih prostorih E. izročila vtoževano vsoto denarja v višini ... DEM. Kljub večkratnim pozivom tožnice, da ji denar vrne, pa F.E. slednjega ni storil, dne ... pa je umrl. Ker je bil tožnici medtem tudi že izgrajen telefonski priključek, denarja zanj pa ni imela, si ga je morala tudi sama izposoditi. Da bi kasneje izposojeni znesek vrnila pa je s kreditno pogodbo sklenjeno aprila 19.. pri banki najela kredit. Prvostopno sodišče je tako ugotovilo, da F.E. izposojenega zneska tožnici ni nikoli vrnil. Ker je bilo na podlagi zapuščinskega spisa ugotovljeno, da sta toženca podedovala vsak do ene polovice premoženje umrlega očeta, je prvostopno sodišče na podlagi določbe 3. odst. 142. čl. Zakona o dedovanju (ZD), ki ureja obveznost dedičev za zapustnikove dolgove, moralo zahtevku tožnice v celoti ugoditi.

To sodbo s pritožbo izpodbijata toženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ob tem navajata, da tožnica tekom postopka ni uspela dokazati obstoja posojilne pogodbe, ki naj bi bila sklenjena z njunim očetom, zaradi česar menita, da ni uspela dokazati niti obstoja zatrjevanega dolga. Pritožnika zlasti oporekata utemeljitvi prvostopnega sodišča, ko se je oprlo na izpovedbi izvenzakonskega partnerja tožnice A.S. ter njegovega polbrata J.M.

Opisana sorodstvena razmerja med tožnico in obema pričama po mnenju pritožnikov namreč kažejo na to, da sta slednji gotovo zainteresirani za izid pravde v tolikšni meri, da je mogoče dvomiti v verodostojnost njunih besed. Na navedeno je bilo prvostopno sodišče očitno premalo pozorno, saj je izpovedbama obeh povsem verjelo in se pri sprejemu svoje odločitve nanje tudi oprlo. Pritožnika nadalje opozarjata, da je v postopku na prvi stopnji ostala neraziskana okoliščina, od kod je izviral denar, ki naj bi ga tožnica posodila njunemu očetu.

Pritožnika menita, da ni nepomembno dejstvo, da je višina kredita, ki ga je tožnica najela pri banki, kar trikrat višja od posojenega zneska. Slednje naj bi brez dvoma pričalo proti temu, da je bil najeti znesek uporabljen za plačilo telefonskega priključka. In končno pritožnika opozarjata tudi na izpovedbo priče O.C.. Slednja naj bi po besedah tožnice bila navzoča ob izročitvi denarja F.E., kljub temu pa je tekom postopka izpovedala le to, da o zadevi ne ve ničesar.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni sledilo očitku pritožnikov, da je bilo v izpodbijani sodbi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Pravilna in popolna ugotovitev slednjega je nedvomno vselej odvisna od predhodne pravilne ugotovitve vseh tistih posameznih odločilnih dejstev, ki ga tvorijo, pri čemer je odločilnega pomena dokazni postopek, ki ga na prvi stopnji izvede sodišče. Tudi v konkretni pravdni zadevi je sprejem pravilne odločitve v prvi vrsti odvisna predvsem od ocene dokazov, ki so bili izvedeni tekom postopka na prvi stopnji in tako podvrženi presoji s strani prvostopnega sodišča.

Pritožbeno sodišče se ob tem povsem strinja z mnenjem pritožnikov, da tožnica v prid svojih tožbenih trditev ni predložila nikakršnega listinskega dokaza, iz katerega bi nedvomno izhajalo, da je vtoževani znesek resnično posodila pokojnemu F.E. in da ji ga ta ni nikoli vrnil. Kljub temu da torej ni na voljo listinskega dokaza, ki bi pričal o obstoju zatrjevanega dolga, pa slednje še zdaleč ne more pomeniti, da je zaradi tega zahtevek tožnice neutemeljen, kot skušata to prikazati pritožnika. Slednje pomeni zgolj to, da je potrebno resničnost tožničinih trditev in s tem tudi utemeljenost njenega zahtevka presojati na podlage ocene razpoložljivih dokazov. Teh je sicer bolj malo, pa še ti so bili med strankami bolj ali manj sporni.

Pritožnika v večjem delu pritožbe izpodbijata utemeljitev prvostopnega sodišča, ki se je pri ugotavljanju relevantnega dejanskega stanja oprlo na izpovedbi izvenzakonskega partnerja tožnice ter njegovega polbrata. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da se ni mogoče strinjati s stališčem tožene stranke, da je bilo prvostopno sodišče na opisana razmerja med obema pričama ter tožnico pri odločanju premalo pozorno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se je razpravljajoče sodišče dobro zavedalo morebitne zainteresiranosti obeh ključnih prič za izid pravde ter okoliščine, da bi slednje lahko vzbudilo določene dvome v njuno verodostojnost. Kljub temu pa je sprejelo dokazno oceno, da sta njuni izpovedbi le zadostna podlaga za sprejem takšne odločitve, kot je bila sprejeta, s čimer se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče.

Določba 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s tem namreč ureja načelo proste presoje dokazov, po katerem za ugotovitev pravnorelevantnega dejanskega stanja, kot podlage za sprejem pravilne končne odločitve, ne zadošča le presoja posameznega dokaza oziroma v konkretnem primeru izpovedbe posamezne priče, temveč je ob tem potrebno hkrati presojati tudi vse dokaze skupaj. Šele to omogoča pravdnemu sodišču, da si ustvari prepričanje, katera dejstva naj šteje za dokazana in katera ne. Ravno slednjega pa se je v konkretni pravdi držalo tudi prvostopno sodišče, saj je iz spisovnih podatkov namreč jasno razvidno, da se je pri sprejemu napadene odločitve resda v poglavitni meri oprlo na izpovedbi za pritožnika spornih prič, vendar pa je ob njuni oceni presojalo tudi druge dokaze, ki so bili na voljo. Tako se je oprlo še na dopis družbe Telekom kot tudi na kreditno pogodbo, ki jo je tožnica sklenila z banko. Slednji so potrdili, da je tožnica v začetku leta 19.. vložila vlogo za izgradnjo telefonskega priključka v svoji hiši. Pritožbeno sodišče sodi, da gre ravno na podlagi tega, ob upoštevanju znano visokih stroškov, ki so za to potrebni in ki so v končni fazi tudi presegli znesek ... SIT, zaključiti, da ne preseneča okoliščina, da je tožnica julija ... razpolagala z vsoto ... DEM. Na vprašanje, ki ga s pritožbo zastavljata pritožnika, kako je sama do tega denarja prišla, pa je tekom postopka odgovorila že tožnica. Del tega zneska je namreč prihranila, nekaj pa so ji ga posodili otroci, pri čemer pa velja opozoriti, da slednje za izid te pravde niti ni bistvenega pomena.

Veliko pomembneje je, kaj se je z denarjem dogajalo zatem. V nadaljevanje celotne zgodbe se od tu dalje skladno vključita izpovedbi obeh za pritožnika spornih prič, ki sta precej skladno pojasnili, da je bil omenjeni znesek posojen očetu tožencev. Ker slednjega dejansko ni nikoli vrnil, tožnica sama pa ni imela več denarja za plačilo oktobra ... postavljenega telefonskega priključka, si je še sama morala izposoditi potreben denar. Da bi slednjega kasneje vrnila pa je, kot je izpovedala in o čemer priča tudi priložena kreditna pogodba, najela kredit pri banki v višini ... SIT.

Pritožnika imata sicer prav, ko trdita, da višina slednjega očitno presega znesek, ki naj bi bil posojen, vendar pa slednje ne predstavlja tako pomembne okoliščine, kot to menita pritožnika. Po mnenju pritožbenega sodišča bi ta okoliščina lahko bila sporne le v kolikor bi bil znesek najetega kredita manjši od tistega, ki ga je tožnica potrebovala za plačilo Telekomu. Tako pa je ob upoštevanju še ostalih izvedenih in ocenjenih dokazov moč sklepati, da je tožnica ob njegovem najetju aprila ... pač potrebovala denar tudi za druge, za samo pravdo manj pomembne stvari. Tako opisano dejansko stanje, ki ga je na podlagi presoje vsakega dokaza posebej ter vseh skupaj, v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje pa po oceni pritožbenega sodišča povsem prepriča. Ob tem je potrebno poudariti, da pritožbeno sodišče ob presoji pritožbenih navedb ter razlogov napadene sodbe ni spregledalo še enega zelo pomembnega dejstva, ki je pravzaprav tudi v odločilni meri prispeval k sprejemu zaključka, da so vsi dvomi, ki jih imata pritožnika v verodostojnost izpovedb S. in M., brez vsakršne dejanske podlage. Na podlagi spisovnih podatkov je namreč mogoče zaključiti, da je med strankami postopka povsem nesporno, da so v preteklosti med tožnico in pokojnim F.E. vladali dobri odnosi, brez kakršnihkoli sporov ali napetosti. Še več, bila sta celo družinska prijatelja. Ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja ter navedenega dejstva pa je tako mogoče veliko lažje razumeti in verjeti tako okoliščini, da si je pokojnik potrebni denar izposodil prav od tožnice, kot nenazadnje tudi njeno odločitev, da mu težko prihranjeni denar za plačilo telefonskega priključka tudi posodi. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je prvostopno sodišče s potrebnim prepričanjem ugotovilo, da držijo tožbene trditve tožnice o tem, da je denar posodila pokojnemu očetu tožencev in da ji ga slednji ni nikoli vrnil. Tak zaključek pa nenzadanje potrjuje še okoliščina, da v spisu ni na voljo niti enega samega dejstva ali dokaza, ki bi lahko postavil pod vprašaj moralno držo tožnice, da si je ta celotno zadevo preprosto izmislila. Pritožbeno sodišče ob sprejemu takšnih zaključkov ni spregledalo niti izpovedbe tožničine sosede O.C., na katero se sklicujeta tudi pritožnika. Slednja naj bi po trditvah tožnice ter njej naklonjenih prič bila navzoča v trenutku, ko je bil denar izročen pokojnemu E., čeprav je izpovedala, da o zadevi ne ve ničesar. Pritožbeno sodišče se glede ocene te izpovedbe sicer strinja s pritožnikoma, da je malce nelogična, vendar pa sodi, da le ni tako težko razumljiva, kot se to morda zdi na prvi pogled. Glede na že opisane dobre odnose, ki so vladali med tožnico in pokojnim očetom tožencev ter upoštevaje okoliščino, da je priča C.

soseda tožnice, pritožbeno sodišče sklepa, da gre njeno izpovedbo razumeti kot željo ali možnost, da v sporu znancev ostane pač čimbolj nevtralna in nepristranska.

Zaradi vsega navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi določbe 3. odstavka 142. čl. ZD, toženca obsodilo na plačilo vtoževane vsote. Ker pri tem ni bila storjena nikakršna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katere v skladu z določbo 2. odst. 365. čl. ZPP pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

 


Zveza:

ZPP (1977) člen 8. ZOR člen 557. ZD člen 142.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
17.04.2015

Opombe:

P2RvYy00ODE1Ng==