VSK sodba Kp 363/96

Jedro

Po določbi 1.odst.155.čl. ZKP sodišče ne sme opreti svoje sodne odločbe na podatke, sporočila, posnetke in dokazila, če so bili ukrepi po 150.čl. ZKP izvršeni brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo. Kakor hitro pa pri izvajanju ukrepov ni zaznati nepravilnosti v tej smeri,sodišče lahko nanje opre svojo odločitev.Poročilo tajnega sodelavca in v njem vsebovane podatke, tudi če vsebujejo izjave obdolženca tajnemu sodelavcu, sodišče prve stopnje lahko uporabi kot dokaz in ga mora tedaj kot takega tudi ocenjevati samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Izjav obdolženca, vsebovanih v poročilu tajnega sodelavca ni mogoče enačiti z obvestili, kijih organi za notranje zadeve zbero na podlagi pooblastil iz 148.čl. ZKP in za katera je zakonodajalec izrecno predvidel, da sodišča nanje sodne odločbe ne morejo opreti.

Pred izdajo odredbe o izvajanju posameznih ukrepov iz 150.čl. ZKP morajo obstajati razlogi za sum, da je določena oseba z eno ali več osebami sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja. Te razloge je mogoče utemeljiti le z operativnim policijskim delom, zato zbiranje informacij v fazi utemeljevanja razlogov za sum še ne pomeni izvajanja ukrepov iz 150.čl.ZKP. O izvajanju teh ukrepov je mogoče govoriti tedaj, ko so usmerjeni v določeno kaznivo dejanje in zoper določeno osebo.

 

Izrek

Pritožbam zagovornikov obtoženih R.in G. V. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbah o kazni spremeni tako, da se obtoženima izrečeni kazni z n i ž a t a in sicer: - obtoženemu R.V.

na 1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece zapora - obtoženemu G.V. pa na 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora.

V ostalem se pritožbe vseh štirih zagovornikov kot neutemeljene zavrnejo in v nespremenjenih a pobijanih delih p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

S sodbo sodišča prve stopnje sta bila obtožena R.in G.V. spoznana za kriva kaznivega dejanja neprimernega poskusa kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odst. 196. čl. v zv. s 23. in 25. čl. KZ. Prvoobtoženemu R.V. je sodišče ne podlagi 1. odst. 196. čl. KZ izreklo kazen dveh let in treh mesecev zapora, drugoobtoženemu G.V. pa na podlagi istega določila kazen dveh let zapora. V tako izrečeni kazni jima je sodišče na podlagi 49. čl. KZ vštelo čas, prebit v priporu in sicer od 1.9. od 15.55 ure dalje, na podlagi 69. čl. istega zakona pa obtoženemu R.V. vzelo 4881 tablet, 4-bromo-2,5-dimetoksifenetilamina, na podlagi 4. odst. 196. čl. KZ pa odvzelo tudi dve tableti mamila ecstasy. Obema je na podlagi 40. čl.

Kazenskega zakonika izreklo tudi stranski kazni izgona tujca iz države za dobo štirih let, glede stroškov kazenskega postopka pa na podlagi 1. odst. 95. čl. ZKP sklenilo, da sta jih v višini 80.000,00 dolžna obtoženca plačati nerazdelno, prav tako pa plačati še vsak na 50.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se najprej pritožujeta odvetnika Dr. P.Č. kot zagovornik obtoženega R.V. in A.Č. kot zagovornik obtoženega G.V. Navajata, da se pritožujeta zaradi kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kakor tudi zoper izrek o kazni in pritožbenemu sodišču predlagata, da njuni pritožbi ugodi in skladno z določbo 1. odst. 394. čl. ZKP sodbo samo spremeni tako, da oba obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo prvostopnega sodišča na podlagi določbe 392. čl. ZKP razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pravočasno se pritožuje tudi zagovornik obtoženega R.V. odvetnik J.

M. iz ... Navaja, da sodbo pobija zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, napačne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, prav tako pa tudi v odločbi o kazenski sankciji ter odvzemu predmetov. Kljub temu, da njegova pritožba izrecnega predloga ne vsebuje pa se vsebinsko da razbrati, da se prvenstveno zavzema za spremembo pobijane sodbe in oprostitev njegovega varovanca, podrejeno pa za razveljavitev prvostopne sodne odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V slednjem primeru prav tako predlaga, naj sodišče druge stopnje odloči, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim predsednikom senata.

Zagovornik obtoženega G.V. odvetnik N.K. iz ... uvodoma navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in prvenstveno predlaga spremembo izpodbijane sodbe in oprostitev obtoženca, podrejeno pa, da se grajana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Na zgoraj navedene pritožbe je okrožna državna tožilka iz skupine državnih tožilcev za posebne zadeve vložila tudi odgovore. Vsebinsko je mogoče razumeti, da se zavzema za zavrnitev pritožb vseh zagovornikov in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbe zagovornikov obtoženih R.in G.V. so delno utemeljene.

Zagovornika obtoženega R.V. in zagovornik drugoobtoženega G.V. nimajo prav, ko menijo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb Zakona o kazenskem postopku oziroma da je izrek sodbe nerazumljiv in da nasprotuje sam sebi. Po njihovem mnenju je nasprotje v izreku in s tem posledično nerazumljivost zaslediti v tem, ko sodišče v prvem delu opisa kaznivega dejanja sprva ugotavlja, da sta obtoženca z namenom neupravičene prodaje kupila za prodajo in poskusila prodati tableta ecstasy, ob koncu opisa pa, da ne gre za tablete ecstasy pač pa za snov 4-bromo-2,5-dimetoksifenetilamin.

Čeprav je res, da bi opis kaznivega dejanja lahko bil tudi drugače sestavljen in s tem preglednejši, pa prizivno sodišče ugotavlja, da nasprotja v izreku in s tem tudi nerazumljivosti tega dela sodbe ni zaslediti. Opis kaznivega dejanja v pobijani sodbi je namreč potrebno brati in ga razumeti celovito, ne pa po posameznih delih. Celovito branje in analiza opisa kaznivega dejanja pa pokaže, da je ta še sklepčen in razumljiv, tako, da pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev iz 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP ni podana.

Zagovornika obeh obtožencev, odvetnika Dr. P. in A.Č. sodišču prve stopnje tudi očitata, da je zagrešilo kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odst. 371. čl. ZKP. Zatrjevano kršitev vidita v tem, da je razpravljajoči senat zavrnil vse dokazne predloge obrambe. Pri tem imata očitno v mislih kršitev 2. odst. 5. čl. ZKP, izrecno pa prvostopnemu sodišču očitata kršitev 29. čl. Ustave Republike Slovenije, ki med pravnimi jamstvi v kazenskem postopku tudi določa, da mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Pritožnika, ki sta ju sicer obtoženca pooblastila za zagovarjanje v tej kazenski zadevi šele po izrečeni sodbi, svojih navedb v tej smeri ne konkretizirata, potrebno pa je povedati, da sodišče pri odločitvi o tem, ali posamezni dokazni predlog sprejeti ali ne, ni vezano na nikakršna pravila, temveč le na oceno o tem, v kolikšni meri bi lahko predlagani dokaz prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja. Gotovo namen zakonodajalca, ko je sodiščem naložil, da morajo pri razsoji tehtati tudi dokaze, ki gredo v obtoženčevo korist ni bil v tem, da bi morala sodišča sprejemati vse dokazne predloge obtoženca ali njegovega zagovornika, temveč je smisel določb o enakopravnem položaju strank in s tem o enakovrednosti izvedenih dokazov iskati v tem, da morajo sodišča pri odločanju o dokaznih predlogih in tehtanju dokazov uporabljati iste kriterije. Zavrnitev dokaznega predloga ne predstavlja relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odst. 371. čl. ZKP, prav tako pa tudi ne kršitve pravice obrambe, saj sodišče dokazni predlog sme zavrniti. V kolikor pa bi stranke, v nasprotju s sodiščem menile, da bi zavrnjeni dokazni predlog le predstavljal prispevek k boljši razjasnitvi dejanskega stanja, pa lahko to stališče uveljavijo v okviru pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbene navedbe, ki gredo v smeri očitka, da je sodišče prekršilo pravico obtožencev do obrambe so tedaj neutemeljene.

Zagovornik obtoženega R.V., odvetnik J.M., uveljavlja tudi pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku iz 8. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP. Meni, da je sodišče s tem, ko je med dokaznim postopkom prebralo tudi poročila o ugotovljenih okoliščinah in dejstvih tajnega sodelavca ter ta poročila pri razsoji tudi upoštevalo kot dokaz, oprlo svojo sodbo na dokaz, na katerega se po določbah Zakona o kazenskem postopku sodba ne more opirati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik nima prav. Po določbi 2. odst. 150. čl. ZKP je mogoče ukrepe, naštete v 1. do 6. tč. 1. odst.

150. čl. ZKP odrediti na obrazložen predlog državnega tožilca le v primeru, če se na drug način ne dajo zbrati dokazi ali bi bilo njihovo zbiranje zvezano z nesorazmernimi težavami. Po določbi 1. odst. 153. čl. iste postave morajo organi za notranje zadeve po prenehanju uporabe ukrepov po 150. čl. poslati poročilo preiskovalnemu sodniku ter mu predati vse posnetke, sporočila in predmete, pridobljene z uporabo teh ukrepov. Po določbi 1. odst. 155. čl. ZKP pa sodišče ne sme opreti svoje sodne odločbe na dobljene podatke, sporočila, posnetke in dokazila, če so bili ukrepi po 150. čl. ZKP izvršeni brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo. Iz pravkar citirane določbe je tedaj mogoče a contrario sklepati, da lahko sodišče na tako pridobljene podatke opre svojo odločitev, kakor hitro pri izvajanju ukrepov ni zaznati nikakršnih nepravilnosti. Poročilo tajnega sodelavca in v njem vsebovane podatke sodišče prve stopnje tedaj lahko uporabi kot dokaz in ga mora tedaj kot takega tudi ocenjevati samega zase in v povezavi z drugimi. Nanj lahko sodišče opre tudi sklepe o odločilnih dejstvih, še posebej v primeru, ko so podatki, vsebovani v sporočilih podprti tudi z drugimi izvedenimi dokazi. Glede na navedeno pritožbeno sodišče tedaj zatrjevane kršitve iz 8. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP ni zasledilo, pri čemer so tudi pravno pomotne navedbe pritožnika, ko poročila tajnega sodelavca enači z obvestili, ki jih organi za notranje zadeve zbero na podlagi pooblastil iz 148. čl. ZKP in za katere je zakon izrecno predvidel, da sodišča nanje sodne odločbe ne morejo opreti.

V neposredni zvezi z zgoraj povedanim so tudi zatrjevanja pritožnikov, da naj bi bila oseba po imenu D. policijski sodelavec, da naj bi se, glede na njegovo prvo srečanje z obtoženim R.V. ukrepi po 150. čl. ZKP pričeli izvajati še pred izdano odredbo preiskovalnega sodnika in da naj bi bila tedaj z navideznim odkupom predmetov, v nasprotju s 4. odst. 151. čl. ZKP tudi izzvana kriminalna dejavnost. Očitki pritožnikov v spisovnem gradivu nimajo podlage. Iz odredbe preiskovalnega sodnika opr.št. Pp 15/96 je razvidno, da je na predlog okrožnega državnega tožilca z dne 1.8.1996 preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v ... istega dne odredil izvajanje ukrepov po 2. in 3. tč. 1. odst. 150. čl. ZKP zoper obtoženega R.V. in moškega po imenu ali z vzdevkom D. s pričetkom izvajanja 1.8.1996 ob 15.00 uri. Dejstvo je, da morajo pred izdajo odredbe o izvajanju posameznih ukrepov iz 150. čl. ZKP obstajati razlogi za sum, da je določena oseba z eno ali več osebami sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja. Te razloge pa je mogoče utemeljiti le z operativnim policijskim delom, pri čemer pa se organi za notranje zadeve često poslužujejo takoimenovanih informantov.

Zbiranje informacij pa še ne pomeni izvajanja ukrepov iz 150. čl.

ZKP. O izvajanju teh ukrepov je mogoče govoriti tedaj, ko so usmerjeni v določeno kaznivo dejanje in zoper določeno osebo. Očitno so organi za notranje zadeve prišli v stik z osebo po imenu ali z vzdevkom Dževad ravno med zbiranjem obvestil, pozneje pa predlagali izvedbo ukrepov po 150. čl. ZKP tudi zoper to osebo. Res je sicer, da zoper osebo po imenu ali z vzdevkom D. pozneje ni bil sprožen kazenski postopek, kakor to pravilno ugotavljajo pritožniki, vendar pa je odločitev o tem, ali sprožiti kazenski pregon ali ne izključno v rokah organov pregona ne pa v pristojnosti sodišč. Glede na navedeno so tedaj tudi neutemeljeni očitki pritožnikov, da naj bi bilo kaznivo dejanje izzvano in da naj bi bili tedaj ukrepi izvajani v nasprotju s 4. odst. 151. čl. ZKP, enako pa velja tudi za očitke pritožniku, da naj bi se pričeli izvajati še pred izdano odredbo.

Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da o izzivanju kriminalne dejavnosti ne bi mogli govoriti niti v primeru, če bi oseba z imenom D. res bila tajni policijski sodelavec. To je mogoče trditi na podlagi nadaljnjega razvoja dogodkov, ko naj bi bil dobavitelj mamila že 3.8.1996 na poti na Nizozemsko, kjer naj bi nabavil tudi obljubljenih 5000 tablet mamila ecstasy. Glede na navedeno je prav mogoče sklepati, da obtožencem tovrstna dejavnost ni povsem neznana in da tedaj o izzvanosti kriminalne dejavnosti ne moremo govoriti.

Zagovornik obtoženega R.V., odvetnik J.M. iz ... meni, da je sodišče prekršilo določbe kazenskega zakona v vprašanju, ali je v konkretnem primeru sploh podan neprimerni poskus, ki je kazniv. Meni, da mamilo ni sredstvo, s katerim se kaznivo dejanje po 1. odst. 196. čl. KZ stori, temveč da je mamilo le predmet tega kaznivega dejanja. Glede na to, da iz izreka izhaja, da sta obtoženca storila očitano jima kaznivo dejanje z neprimernim sredstvom, po njegovem mnenju opis dejanja ne zajema vseh znakov kaznivega dejanja. Tako stališče pritožnika je zmotno. Po določbi 23. čl. ZKP je mogoče o neprimernem poskusu govoriti takrat, ko storilec poskuša storiti kaznivo dejanje proti neprimernemu predmetu ali z neprimernim sredstvom. Že iz dikcije te določbe same izhaja, da gre kot neprimeren predmet jemati objekt napada, ki ni vselej samo stvar, temveč je to lahko tudi kakšna pravica ali pa človek. V konkretnem primeru je predmet napada človekovo zdravje. Očitno je, da pritožnik enači pojma "predmet kaznivega dejanja" in "predmet napada". Pod pojmom predmeta napada je potrebno pojmovati neposredno predmete, pravice ali ljudi, ki so s konkretnim kaznivim dejanjem napadeni ali ogroženi, medtem ko je na predmete kaznivega dejanja gledati v luči določbe 69. čl. KZ kot predmete, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so z njim nastali. Nikakršne ovire ni, da te predmete ne moremo poimenovati tudi sredstva, saj je pod ta pojem mogoče uvrstiti tako snovi kot stvari. Da je temu resnično tako, se je mogoče prepričati na primer tudi z analizo določbe 133. čl. KZ, ko je zakonodajalec v 2. odst. predpisal, da je mogoče storiti lahko telesno poškodbo tudi s sredstvom.

Zagovornika obeh obtožencev nadalje menita, da sta obtoženca ravnala v pravni zmoti in da je tedaj sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko ju je spoznalo za kazensko odgovorna. Svoje navedbe utemeljujeta s tem, da kot tuja državljana nista mogla vedeti, da je ecstasy kot mamilo vpisano v odločbi o seznamu mamil. Po določbi 1. odst. 21. čl.

KZ ni kazensko odgovoren storilec kaznivega dejanja, ki iz opravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje prepovedano. Pri obtožencema takih opravičenih razlogov ni zaslediti. To, da je ecstasy mamilo je splošno znano dejstvo po celem svetu in to je bilo znano tudi obema obtožencema. Da je temu res tako se je mogoče prepričati že iz samega poteka dogodkov. Če bi obtoženca res ne vedela, da imata opravka z mamilom, potem bi taka konspiracija, kakor sta jo izkazala v konkretnem primeru prav gotovo ne bila potrebna.

Obtoženca sta bila celo tolikanj previdna, da mamila nista sama pripeljala v Slovenijo, temveč sta, vsaj tako sledeč besedam obtoženega G.V., za to angažirala nekega E., ki je nato mamilo pustil v odklenjenem avtomobilu obtoženega R.V. Prav tako je obtoženi G.V.

povedal, da je v Lco odšel pač zaradi tega, da bi v primeru potrebe pomagal očetu, ki se na te stvari ne spozna. Glede na navedeno je tedaj evidentno, da pri obtožencema opravičljivih razlogov za pravno zmoto ni najti.

Zagovornik obtoženega R.V., odvetnik J.M. iz ... nadalje meni, da opis kaznivega dejanja v pobijani sodbi ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja. Meni, da neupravičenost ravnanja obtožencev kot objektivni znak kaznivega dejanja v opisu dejanja samega ni naveden, ne vsebuje pa tudi navedbo predpisa, ki tako neupravičenost povzroča.

Resnici na ljubo je potrebno povedati, da bi bil opis kaznivega dejanja preglednejši, ko bi sodbeni izrek vseboval tudi predpis (v konkretnem primeru Zakon o proizvodnji in prometu mamil), ki tako neupravičenost določa. Splošno znano pa je, da se fizične osebe pooblaščeno ne morejo ukvarjati s proizvodnjo in prometom z mamili, oziroma da je ta dejavnost v pristojnosti pravnih oseb oziroma institucij, ki so zato registrirane in ki opravljajo specifične dejavnosti. To, da ravnata neopravičeno sta tedaj vedela, pri čemer se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na vse povedano pri razlogovanju o tem, zakaj pri njima ni najti opravičljivih razlogov za pravno zmoto.

Pritožniki tudi ne morejo uspeti z zatrjevanjem, da sta obtoženca že od vsega začetka vedela, da tablete, ki jih bosta v Lipici prodala, niso ecstasy in da je tedaj sodišče prve stopnje glede te okoliščine dejansko stanje zmotno ugotovilo. Prizivno sodišče ugotavlja, da so razlogi prvostopne sodbe za drugačno stališče prepričljivi. Dejstvo je, da sta obtoženca na zaslišanju pri preiskovalnem sodniku ves čas govorila le o mamilu ecstasy, pri čemer je obtoženi G.V. tudi povedal, da sam ni imel nikakršnega namena prodajati mamila, da ga je premamila vabljiva finančna ponudba in da je vedel, da kaj takega ne sme početi. Tudi obtoženi R.V. je preiskovalnemu sodniku dejal, da sam mamila ni prepeljal preko meje in da je kupcu tudi dal vzorec v obliki dveh tablet. Res je sicer, da sta obtoženca na glavni obravnavi svoj zagovor spremenila v toliko, da sta že od vsega začetka vedela, da tablete, za katere so se dogovarjali niso ecstasy, temveč nekaj podobnega. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je spremembo zagovora obeh obtožencev pripisati strokovni analizi, ki je ugotovila, da zasežene tablete dejansko niso mamilo ecstasy, temveč da gre za tablete, ki vsebuje aktivno substanco 4-bromo-2,5-dimetoksifenetilamin in da ta substanca pri nas še ni uvrščena med mamila. Ne glede na to, da sta obtoženca v svojem zagovoru na glavni obravnavi povedala, da sta govorila o ecstasyju pač zaradi tega, ker nista vedela, kako se ta preparat imenuje, pa prizivno sodišče ugotavlja, da preiskovalnemu sodniku niti z besedico nista omenila še možnosti ne, da bi tablete, ki so bile v tem postopku zasežene, ne bile ecstasy, pri čemer je prav vseeno, kako bi substanco poimenovala. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je ugotovilo, da sta obtoženca ves čas, pač dokler strokovna analiza ni pokazala drugače, mislila da gre za mamilo ecstasy, da je dogovor med obtoženim R.V. in navideznim kupcem potekal prav za to vrsto mamila in da je v prodajo tega mamila bil usmerjen njun naklep.

Zagovornika obtožencev tudi grajata odločitev sodišča prve stopnje, ko je le-to na podlagi 69. čl. KZ obtoženemu R.V. odvzelo 4881 zaseženih tablet, 4-bromo-2,5 -dimetoksifenetilamina. Res je, kakor to ugotavljata pritožnika, da bi lahko razlogi za odvzem zaseženih tablet bili izčrpnejši, pa vendar sta tudi v tem delu njuni pritožbi neuspešni. Po 69. čl. KZ je mogoče predmete kaznivega dejanja odvzeti takrat, kadar so namenjeni ali uporabljeni za kaznivo dejanje ali pa so z njim nastali, po določbi 2. odst. citirane odločbe pa tudi tedaj kadar niso storilčeva last, pa odvzem narekujejo splošna varnost ali moralni razlogi. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je odvzem 4881 tablet, 4-bromo-2,5 - dimetoksifenetilamina na mestu. Iz dopisa Centra za kriminalistično-tehnične preiskave Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije je namreč razbrati, da gre svetovni trend v smeri določitve zasežene snovi kot mamila. Ameriška organizacija Drug Enforcement Administration (DEA), ki je pristojna za predlaganje uvrstitve določene substance kot mamila po enotni konvenciji o mamilih, je namreč že dosegla, da je bila snov Bromodimetoksifenetilamin uvršena na seznam mamil v ZDA, prav tako pa je za mamilo razglašena tudi v Nemčiji. Evidentno je tedaj, da so razlogi splošne varnosti za odvzem 4881 tablet podani, še posebej glede na pričakovanja, da bo ta snov ob sprejetju nove odločbe o seznamu mamil, ki je že v pripravi, razglašena za mamilo tudi v Republiki Sloveniji.

Vsi štirje pritožniki pa imajo prav, ko grajajo višino zapornih kazni, izrečenih obtožencema. Nikakršnega dvoma ni o tem, da je kaznivo dejanje, zaradi katerega sta se oba znašla v obravnavanem kazenskem postopku eno najtežjih, pa vendar je po oceni pritožbenega sodišča v premajhni meri prišla do izraza okoliščina, da je kaznivo dejanje ostalo le pri neprimernem poskusu, za kar zakonodajalec v 25. čl. KZ dopušča celo odpustitev kazni. Pri tem tudi ne more ostati nepomembno, da obtoženi R.V. doslej še ni bil kaznovan oziroma da se je, kakor to ugotavlja prvostopno sodišče, v take posle podal prvič.

Sodišče prve stopnje te okoliščine obtožencu v dobro ni štelo. Tudi glede obtoženega G.V. pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikoma, da je bila kriminalna količina pri njem manjša in da bi tudi pri njem sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da v naši državi za kaznivo dejanje še ni bil kaznovan, zlasti pa v večji meri še to, da je kaznivo dejanje ostalo pri neprimernem poskusu. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbam zagovornikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 1. odst. 394. čl. ZKP spremenilo tako, kakor je to razbrati iz izreka. Prizivno sodišče je pretehtalo tudi tisti del sodbenega izreka, ki se nanaša na izrek stranske kazni izgona tujca iz države po 40. čl. KZ. Podlage za spremembo sodbe po uradni dolžnosti v tem delu ni našlo. Dejstvo je, da sta obtoženca, ki sta državljana Republike Italije, zlorabila gostoljubje naše države za storitev kaznivega dejanja, ki spada po črki zakona med najtežje, česar ne more spremeniti niti dejstvo, da sta to dejanje skušala storiti z neprimernim sredstvom. Glede na to, da je iz njunih zagovorov razbrati, da sta se v preteklosti, predvsem to velja za obtoženega R.V., na ozemlju naše države često nahajala, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek stranske kazni izgona tujca iz države za dobo štirih let povsem na mestu.

Ker do razveljavitve izpodbijane sodbe ni prišlo, odločanje o predlogu zagovornika obtoženega R.V. o odreditvi novega sojenja pred spremenjenim senatom kot nepotrebno odpade.

Zagovorniki obtožencev so s pritožbami delno uspeli in je tedaj odločitev sodišča druge stopnje v korist obema obtožencema. Izrek o stroških pritožbenega postopka tedaj na podlagi 2. odst. 98. čl. ZKP kot nepotreben odpade.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 43/2005
• Sodba I Ips 59/98
• Sodba I Ips 75/96