<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba Kp 49/96

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:1996:KP.49.96
Evidenčna številka:VSK00358
Datum odločbe:06.03.1996
Področje:kazensko procesno pravo
Institut:zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Obdolženec, ki je zapeljal v križišče na prednostno cesto in zavijal v levo prav z ničemer ni prispeval k nastanku nevarnega položaja na vozišču.Tega je ustvaril oškodovanec s svojo protipredpisano vožnjo s tem, da je v križišču samem prehiteval vozili pred seboj katerih voznika sta nakazala, da bosta zavila v desno, ter v sredini križišča s prednjim levim delom vozila zadel v prednji bočni levi del obdolženčevega vozila.

 

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obdolženega H.H. po 3. točki 358. člena ZKP, tedaj zaradi pomanjkanja dokazov, oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Po 1. odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka, ki jih ni pobliže določilo, proračun.

Zoper sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tedaj pritožbenega razloga po 3. točki 370. člena v zvezi s 1. odstavkom 373. člena ZKP, pritožuje okrožna državna tožilka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pomotno je pritožničino naziranje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo. Odločilna dejstva so zanesljivo in tudi celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je prvostopno sodišče navedlo prepričljive razloge. Na mestu je ugotovitev, da ni dokazano, da bi obdolženec vozil v nasprotju s 4. odstavkom 50. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa in zakrivil prometno nesrečo. Obdolženi H.H. je resda zapeljal na prednostno cesto z namenom zaviti v levo. Oškodovanec T.P. pa je neposredno pred križiščem oziroma v križišču samem prehiteval vozili pred seboj ter v sredini križišča s prednjim levim delom vozila zadel v prednji bočni levi del obdolženčevega vozila. Priča M.H., ki je vozil za obdolženim H.H., je v celoti potrdil obdolženčeve navedbe. Vozili, ki sta prihajali po prednostni cesti obdolžencu z leve, sta namreč s smernim kazalcem nakazali, da bosta zavili v desno in zmanjševali hitrost. S tem, da je zapeljal v križišče s prednostno cesto in zavijal v levo, obdolženec vožnje teh dveh vozil ni prav v ničemer oviral. V kolikor bi oškodovanec vozil v skladu s predpisi, se prometna nesreča zanesljivo ne bi primerila. Po 1. odstavku 65. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa voznik ne sme prehitevati drugega vozila, razen kolesa, kolesa z motorjem in motornega kolesa brez stranske prikolice tik pred križiščem ali na križišču, kjer ni krožnega prometa. Ravno to pa je storil oškodovanec T.P., ko je prehiteval vozili, ki sta zavijali v desno, pri tem pa vozil po talni označbi za usmerjanje prometa in kot je videti iz sledov zaviranja na vozišču z levimi kolesi tudi po nasprotnem voznem pasu. Obdolženec prav z ničemer ni prispeval k nastanku nevarnega položaja na vozišču, saj je tega ustvaril oškodovanec s svojo protipredpisno vožnjo. Ni pa mogoče od obdolženca terjati, da bi moral ali mogel pričakovati, da bi utegnil kdo od z leve strani po prednostni cesti prihajajočih voznikov tako grobo kršiti cestnoprometne predpise. Tudi ni nobenih dokazov, da bi lahko obdolženi zaznal tako oškodovančevo vožnjo še preden je zapeljal v križišče in začel zavijati v levo. Kar pa zadeva trditev v pritožbi, da je obdolženec izsiljeval prednost tudi voziloma, ki sta prihajali po prednostni cesti in zavijali v desno, pa je potrebno pojasniti, da je priča M.H., ki mu je sodišče v celoti sledilo, pojasnil, da je obdolženec speljal v trenutku, ko je bilo prvo od teh dveh vozil od samega križišča oddaljeno še približno 20 do 30 m. Torej ne drži navedba v pritožbi, da sta se zaradi obdolženčeve ofenzivne vožnje morali tudi navedeni vozili ustaviti.

Razumljivo pa je, da sta se ustavili, ko sta njuna voznika opazila, da je prišlo do prometne nesreče. Ob upoštevanju povedanega se izkaže, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno in da nasprotna zatrjevanja okrožne državne tožilke niso na mestu. Preizkus, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo v skladu s 383. členom ZKP ni pokazal nepravilnosti, zato je bilo v skladu s 391. členom istega zakona potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnica za obdolženca ugodne odločitve prvostopnega sodišča ni uspela izpodbiti, zato izrek o stroških nastalih pred pritožbenim sodiščem v skladu z 2. odstavkom 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.

 


Zveza:

ZTVCP člen 50, 50/4, 65, 65/1, 50, 50/4, 65, 65/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00NjQ2OA==