VSK sodba Kp 310/95

Jedro

Vožnja pod vplivom alkohola predstavlja obteževalno okoliščino kljub temu, da je sodišče ugotovilo, da taka vožnja ni v vzorčni zvezi z nesrečo.

 

Izrek

Pritožba državnega tožilca se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Okrajno sodišče v ... je obdolženega T.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 251. člena KZ RS. Na podlagi 52. člena KZ SFRJ je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 3. odstavku 251. člena KZ RS določilo kazen petih mesecev zapora, izvršitev pa odložilo za preizkusno dobo dveh let po pravnomočnosti sodbe. V skladu z 2. odstavkom 105. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan oškodovancu D.A. plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 42.000 ITL v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in znesek 1.610,00 SIT. Sklicujoč se na 1. odstavek 98. člena ZKP je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 33.611,00 SIT, oprostilo pa ga je povrnitve plačila povprečnine.

Zoper sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tedaj pritožbenega razloga po 3. točki 370. člena v zvezi s 1. odstavkom 373. člena ZKP ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, torej tudi po 4. točki 370. člena v zvezi s 1. odstavkom 374. člena ZKP, pritožuje državni tožilec. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da kot kršitev upošteva tudi obdolženčevo vožnjo pod vplivom alkohola in mu izreče primerno kazensko sankcijo prepovedi vožnje motornih vozil. Podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožniku ni moč pritrditi, ko izpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo. Tudi tista dejstva, ki so pomembna pri presoji, ali je obdolženčeva vožnja pod vplivom alkohola v vzročni zvezi s prometno nesrečo, so pravilno dognana in ovrednotena. Nobenega spora ni o tem, da je obdolženec v noči pred nezgodo užival alkoholne pijače, kaki dve uri odspal in se nato odpravil na pot od Bovca proti Novi Gorici in dalje proti Prvačini.

Kot je razvidno iz naročila za zdravniško preiskavo in odvzem krvi ter urina zaradi ugotovitve alkoholiziranosti (list. št. 15) je imel v času odvzema ob 8,43 uri v krvi 0,35 g/kg alkohola. Izračun, ki so ga opravili na Inštitutu za sodno medicino (list. št. 36) je pokazal, da je imel v času nesreče, torej ob 6.00 uri, obdolženec od 0,64 do 0,91 g/kg etanola v krvi, najverjetneje pa 0,78 g/kg. Glede na načelo, da je pri tistih dejstvih, o katerih je podan dvom in so v prid obdolžencu potrebno izhajati kot da so ta podana, je pač tista koncentracija, od katere je potrebno pri presojanju, ali je zatrjevana kršitev podana ali ne, izhajati iz vrednosti 0,64 g/kg etanola v krvi. Ne kaže prezreti, da je v istem izvedenskem mnenju zapisano tudi, da je glede na izbrane kriterije alkoholimetrične analize interval zaupanja + 0,1 g/kg ter da zato lahko celo vrednosti do 0,6 g/kg smatramo za zakonsko dovoljene koncentracije. V času nezgode naj bi bila najnižja koncentracija 0,64 g/kg le 0,04 g/kg nad to vrednostjo. Dejstvo je tudi, da je bil obdolženec v fazi treznjenja, ko alkohol v krvi pada in je zato prizadetost zaradi popite pijače praviloma nižja kot pri enaki koncentraciji alkohola v krvi takoj po pitju, ko alkohol v krvi narašča. Iz izvedenskega mnenja resda izhaja, da so tudi nizke koncentracije alkohola posebno pri mladih voznikih povezane s precenjevanjem lastnih sposobnosti, nekritičnostjo in da se to velikokrat kaže v prehitri, agresivni in manj pazljivi vožnji. Obdolženi T.K., ki je bil v času storitve kaznivega dejanja star 19 let, voznik pa kakih devet mesecev, zagotovo spada v preje omenjeno kategorijo, vendar pa v ugotovljenih dejstvih ni podlage za sklep, da je ravno obdolženčeva alkoholiziranost, ki je bila komajda nekoliko višja od še dovoljene, bila v vzročni zvezi s povzročeno prometno nesrečo. Tudi ni moč trditi, da je obdolženec, če je od Bovca do kraja nesreče vozil dve uri, nasprotnih dokazov namreč ni, vozil hitro in agresivno. Zato je na mestu sklep prvostopenjskega sodišča, da je do nesreče prišlo zategadelj, ker je obdolženec v ovinek na mokrem in spolzkem vozišču pripeljal z neprilagojeno hitrostjo, zaradi česar je vozilo začelo zanašati, tako da je zdrsnilo desno izven vozišča, pri čemer je ob zadetju v parkirani rovokopač sopotnik v obdolženčevem osebnem avtomobilu Mitja Matjac dobil hudo telesno poškodbo. Pristaviti je še, da je bil obdolženec v času promete nezgode neprespan, saj je spal le približno dve uri, kar bi morebiti kazalo na kršitev 163. člena ZTVCP, vendar te kršitve obtožba ni izrečno navajala. Od tod se izkaže, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno in da so nasprotna zatrjevanja državnega tožilca neutemeljena.

Tudi kolikor si pritožnik prizadeva za izrek ostrejše kazenske sankcije in stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije, mu ni moč pritrditi. Sodišče prve stopnje sicer ni ravnalo prav, ko obdolženčeve vožnje pod vplivom alkohola, ko je ugotovilo, da ta ni v vzročni zvezi z nesrečo, ni upoštevalo kot obteževalno okoliščino, vendar pa je kljub temu obdolžencu izrečena pogojna obsodba in v njej določeni kazen zapora ter preizkusna doba povsem primerna. Obdolženec je še mlad človek, študent, osebnostno urejen, doslej še ni bil kaznovan, pred sodiščem se je vedel iskreno in svojega ravnanja ni v ničemer olepševal. V nesreči je bil poškodovan njegov prijatelj, kar je obdolženca prizadelo, dejstvo pa je, da so prometni nezgodi ob obdolženčevih skromnih vozniških izkušnjah prispevale tudi razmeroma težavne razmere na vozišču. Glede na povedano se kazenska sankcija, ki jo je obdolžencu izreklo prvostopenjsko sodišče, pokaže kot povsem primerna. Od kaznivega dejanja so pretekla skoraj tri leta, med tem pa obtoženec, kot je razvidno iz spisovnih podatkov, prometnih predpisov ni kršil, zato ob upoštevanju navedenih razlogov, izrek stranske kazeni, ki jo predlaga pritožnik, ne bi bil na mestu. Po presoji višjega sodišča se v obdolžencu izrečeni kazenski sankciji v zadostni meri zrcali teža storjenega kaznivega dejanja in stopnja obdolženčeve krivde.

Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je sodišče druge stopnje na podlagi 383. člena ZKP opravilo po uradni dolžnosti ni pokazal nepravilnosti, zato je bilo potrebno pritožbo državnega tožilca kot neutemeljeno zavrniti in po 391. členu ZKP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Državni tožilec s pritožbo ni uspel, zato izrek o stroških nastalih pred pritožbenim sodiščem v skladu z 2. odstavkom 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 1243/99
• VDS Sodba Pdp 235/2001
• VSL sodba Kp 1227/93