VSK sklep Kp 176/95

Jedro

pri kaznivem dejanju za katero obvezna obramba ni predpisana je sodišče ravnalo prav, ko je opravilo glavno obravnavo kljub odsotnosti zagovornika, saj njegovi prošnji za preložitev obravnave ni ugodilo in je obdolžena s tem, da ni vzela drugega zagovornika privolila v tako nadaljevanje postopka.

Kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim sredstvom pri pretepu ali prepiru je podano takrat, ko storilec naredi gib ali kretnjo, iz katere lahko navzoči sklepajo, da bo nevarno orodje uporabil. s tem je to kaznivo dejanje že dokončano in pri presoji tega vprašanja ni pomembno ali je obdolženec pozneje tako orodje tudi uporabil.

 

Izrek

Pritožbama zagovornikov obdolženih R.K. in M.K. se ugodi in izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

o b r a z l o Ž i t e v : Sodišče prve stopnje je obdolženega R.K. spoznalo za krivega, pod točko I/1 sodbe kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ, pod točko I/2 pa kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 65. člena KZ RS. Na podlagi 50-52 člena KZ je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je kaznivo dejanje pod točko I/1 po 1. odstavku 224. člena KZ določilo kazen treh mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko I/2 pa po 1. odstavku 65. člena KZ RS enako kazen ter nato po 1. odstavku 48. člena KZ, upoštevaje kazen dveh mesecev zapora, določeno za kaznivo dejanje gozdne tatvine po 1.odstavku 158.člena KZ RS, v pogojni obsodbi Temeljnega sodišča v ..., enote v ... opr. št. ... z dne 28.12.1994, ki je postala pravnomočna dne 6.2.1995, po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen sedem mesecev zapora, izvršitev le-te pa odložilo za preizkusno dobo treh let. Pod točko III je obdolženo M.K. spoznalo za krivo kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 106. člena KZ RS. Sklicujoč se na 52. in 53. člen KZ RS (očitno mišljeno SFRJ) je obdolženki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po 1. odstavku 106. člena KZ RS določilo kazen dvajsetih dni zapora, izvršitev pa odložilo za preizkusno dobo enega leta. Odločilo je, da sta obdolžena R.K. in M.K. dolžna povrniti stroške kazenskega postopka, od tega vsak povprečnino odmerjeno na 25.000,00 SIT. Pod točko II pa je po 3. točki 358. člena ZKP, torej zaradi pomanjkanja dokazov, obdolženega R.K. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 56. členu KZ RS ter odločilo, da stroški kazenskega postopka, nastali v zvezi z oprostilnim delom sodbe, ki jih ni pobliže opredelilo, bremenijo proračun.

Zoper sodbo se pritožujeta zagovornika obdolženih R.K. in M. K.

Zagovornica obdolženega R.K. sodbo izpodbija v na njenega varovanca nanašajočem se obsodilnem delu in uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V sklepnem delu pa je videti, da sodbo pobija tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v pobijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornik obdolžene M.K. sklicujoč se na vse pritožbene razloge sodbo izpodbija v celoti, izvzemši glede kaznivega dejanja pod točko I/1. Zavzema se, da bi sodišče druge stopnje obdolženemu R.K. za kaznivo dejanje po 1. odstavku 65. člena KZ RS izreklo "ostrejšo nepogojno kazen", pod točko II pa spremenilo tako, da bi ga spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 56. členu KZ RS in ga primerno kaznovalo. Kar pa zadeva kaznivo dejanje pod točko III pritožbenemu sodišču predlaga, da pobijano sodbo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Na pritožbo zagovornika obdolžene M.K. odgovarja zagovornica obdolženega R.K. in pooblaščenka zasebne tožilke P.K. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi nasprotne strani kot neutemeljeno zavrne in potrdi oprostilni del izpodbijane sodbe ter krivdorek, kolikor se nanaša na obdolženo M.K.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožnika sicer nimata prav, ko izpostavljata, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Tako je zmotno naziranje zagovornika obdolžene M.K., da bi moralo prvostopenjsko sodišče preložiti glavno obravnavo, ker sam nanjo ni mogel pristopiti in je svojo odsotnost pred tem opravičil. Za kaznivo dejanje očitano obdolženi M.K. obvezna obramba ni predpisana. Sodišče prve stopnje zagovornikovi prošnji za preložitev obravnave ni ugodilo in bi zatorej moral priti na glavno obravnavo. Tega pa ni storil.

Obdolžena M.K. pa si ni takoj vzela drugega zagovornika pač pa privolila, da se postopek nadaljuje kljub odsotnosti njenega zagovornika, zato je sodišče v skladu z 2. odstavkom 442. člena ZKP ravnalo prav, ko je glavno obravnavo kljub zagovornikovi odsotnosti opravilo. Ne drži torej, da bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP. Navedbe zagovornice obdolženega R.K., da je sodnik razglasil sodbo, v kateri je bila obdolženi M.K. v pogojni obsodbi določena kazen enega meseca in ne dvajsetih dni zapora, kot je to razvidno iz pismenega odpravka sodbe, niso utemeljene. K temu je potrebno povedati, da se obdolženi R.K. niti ni upravičen pritožiti v nakazani smeri, saj je zasebno tožbo vložila njegova mati P.K., iz opisa kaznivega dejanja pa nikjer ne izhaja, da bi bil tudi sam oškodovanec. Vendar pa je sodišče druge stopnje kljub temu zahtevalo od obravnavajočega sodnika poročilo o zatrjevani kršitvi določb kazenskega postopka in na podlagi njegovega odgovora ugotovilo, da ta pritožbena trditev zagovornice obdolženega R.K. ne drži. Sodnik je namreč pojasnil, da je razglasil tako sodbo kot je zapisana v zapisniku o glavni obravnavi in očitno je, da jo je obdolženi R. K. v tem delu napačno razumel. Ugotoviti je tedaj, da zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka nista izkazani.

Na mestu so navedbe zagovornice obdolženega R.K., da je dejstveno stanje glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ nepopolno ugotovljeno, s tem pa odločitev prvostopenjskega sodišča prenagljena. Višje sodišče sprejema dejanske sklepe, ki jih je storilo sodišče prve stopnje v tistem delu, ko je ugotovilo, da je okno na hlevu S.M. v navedenih časovnih okoliščinah poškodoval obdolženi R.K. Nobenega dvoma ni, to izhaja iz pričevanj oškodovanca, zapisnika o ogledu kraja in fotografij, da je bilo okno poškodovano, na podlagi pričevanja G.M. pa je moč zanesljivo sklepati, da je to storil ravno obdolženi R.K. Ni pa sodišče prve stopnje dovolj natančno dognalo, kako je do poškodbe okna sploh prišlo, kar pa bi utegnilo biti odločilnega pomena pri presoji, ali je obdolženemu R.K. dokazana tudi subjektivna plat očitanega mu kaznivega dejanja. Tako kaznivo dejanje je namreč mogoče storiti le naklepno. Očitno si tudi sodišče prve stopnje samo ni bilo na jasnem, na kakšen način je škoda na oknu nastala, saj je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je okno obdolženec bodisi zapiral ali odsunil s tako silo, da se je poškodoval celo betonski okvir in sredinski nosilec ter pri tem razbila šipa. V kolikor bi se izkazalo, da je obdolženec hotel le zapreti okno zaradi smradu, ki je uhajal iz hleva, pa se je pri tem poškodovalo, seveda zatrjevano kaznivo dejanje ne bi bilo podano. Ne zadošča zgolj dejstvo, da je stvar poškodovana, pač pa mora v odnosu do prepovedane posledice storilec ravnati naklepno. Na fotografijah so poškodbe okna sicer vidne, vendar pa se sodišče v nakazani smeri v razlogih sodbe ni pobliže izjasnilo, iz pomanjkljivega izreka pa sploh ni mogoče razbrati na kakšen način so poškodbe nastopile. Pristaviti je še, da bi bilo neživljenjsko, da bi obdolženec, ki naj bi ga motil neprijeten vonj iz hleva, okno namenoma poškodoval in razbil šipo, na ta način pa dosegel ravno nasprotni učinek od onega, ki naj bi ga zasledoval. V skladu s povedanim bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku dejansko stanje pretehtati tudi v nakazani smeri.

Dasi se je dogajanje med obd. R.K. in zasebno tožilko P.K. na eni in obd. M.K. na drugi strani, dne 2.10.1994 verjetno odvijalo tako, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je odločitev vendarle nekoliko preuranjena, sklepi o nekaterih odločilnih dejstvih pa tudi niso prepričljivi. Presoja komu od vpletenih pokloniti vero je še toliko težja, ker med nasprotnima stranema ni niti minimalnega skupnega imenovalca strinjanja o za odločitev v zadevi relevantnih dejstvih.

Drži sicer, da je iz pisma z dne 31.10.1993, ki naj bi ga napisala obdolžena M.K., priloženega k zasebni tožbi P.K. razvidno, da naj bi obdolženka R.K. žalila s podobno obarvanimi izrazi kot jih je najti v zasebni tožbi. Vendar pa so na mestu navedbe zagovornika obdolžene M.K., ko izpostavlja, da ne P.ne R.K. nista potrdila, da bi obdolžena Mara Komovec zasebni tožilki dobesedno dejala, da je madžarka ciganske sorte. Obdolženec je omenil, da je mamo zmerjala, da je madžarka, zasebna tožilka pa je zaslišana pojasnila, da ji je obdolženka rekla, da je madžarska ciganka. Ne gre torej za žaljivo oznako, ki bi bila povsem identična s tisto navedeno v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje tudi ni dovolj prepričljivo ovrglo tistih navedb obdolžene M.K., ko je zatrjevala, da zasebno tožilko ni zgrabila za lase, ker da tega tudi storiti ni mogla, saj so bila med njima zložena drva. Pri presoji zadeve je potrebno dalje upoštevati tudi to, da je kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 56. členu KZ RS podano takrat, ko storilec napravi gib ali kretnjo, iz katere lahko navzoči sklepajo, da bo nevarno orodje uporabil. S tem je to kaznivo dejanje že dokončano in ni pomembno, ali je obdolženec pozneje tako orodje uporabil ali ne.

Prvostopenjsko sodišče pa ni dovolj natančno razjasnilo, kaj naj bi obdolženi R.K. med prepirom počel s sekiro v rokah oziroma ali je storil kaj takega, kar bi lahko obdolženo M.K. vodilo k sklepu, da bo sekiro tudi uporabil. Ker dejansko stanje v tej smeri ni v zadostni meri raziskano, je oprostilni del sodbe preuranjen. Glede na to, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pa je potrebno slediti tudi zagovornici obdolženega R.K., ko ta izpodbija sklepe sodišča v zvezi s kaznivim dejanjem grdega ravnanja po 1. odstavku 65. člena KZ RS pod točko I/2 pobijane sodbe. Gre namreč za dogodke, ki so si neposredno sledili, opisa kaznivih dejanj grdega ravnanja in ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru pa sta taka, da gre deloma celo za prepletajoče se dogajanje. Zato je bilo potrebno sodbo glede teh kaznivih dejanj razveljaviti. Očitno je tudi sodišče prve stopnje uvidelo zagatnost položaja v katerem se je znašlo zaradi pomanjkljivosti v obtožnih akih in vrzeli v dejanskem stanju , saj je pri kaznivem dejanju grdega ravnanja povzelo del opisa, ki zadeva kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru, kar pa seveda ni dopustno. Odnosi med obdolženim R.K. in P.K. na eni ter obdolženo M.K. in S.M. na drugi strani so popolnoma porušeni in že najmanjši, za nepoučenega opazovalca povsem nepomemben povod, utegne privesti do hudih sporov. Zato je potrebno storiti vse, da se dejansko stanje do obisti razjasni, kajti v nasprotnem bi bila lahko odločitev krivična in zato porajala nove spore. Zaslišati bo treba policista, ki sta prišla na kraj dne 2.10.1994 in ju povprašati o njunih dognanjih, pojasnita naj, ali je bilo moč na podlagi zunanjega videza M.K. in P.K. sklepati, kaj se jima je pred tem primerilo.

Policista naj opišeta razmere na kraju po njunem prihodu, povesta naj ali sta videla, da bi bila v bližini drv na tleh kakšna košara in raztresena jabolka. Pribaviti bi kazalo tudi spis Sodnika za prekrške Postojna v zvezi z vloženim predlogom za uvedbo postopka o prekršku zoper obdolženega R.K. nanašajočim se na isto dogajanje. V kolikor bo sodišče prve stopnje ocenilo, da je to potrebno, naj v skladu s 1. odstavkom 246. člena ZKP opravi rekonstrukcijo in tudi na ta način ugotovi, katera od različic odgovarja resničnemu dogajanju.

Šele ko bo v nakazani smeri dopolnilo dokazni postopek, se bo lahko dokopalo do zanesljivih in popolnih dejanskih ter nato tudi pravnih sklepov.

V kolikor bi sodišče obdolženca spoznalo za kriva pa bo seveda moralo ustrezno obrazložiti tudi odločbo o stroških kazenskega postopka , kajti res je, kot pravi zagovornik obdolžene M.K., da so razlogi v tem delu v pobijani sodbi skrajno pomanjkljivi.

Upoštevaje povedano je bilo potrebno pritožbama zagovornikov obeh obdolžencev ugoditi in napadeno sodbo po 391. členu ZKP v celoti razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede na sprejeto odločitev utemeljenosti ostalih pritožbenih navedb višje sodišče ni moglo presojati, bo pa moralo to na ustrezen način ovrednotiti v nadaljnjem postopku sodišče prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obdolženega R.K. spoznalo za krivega, pod točko I/1 sodbe kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ, pod točko I/2 pa kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 65. člena KZ RS. Na podlagi 50-52 člena KZ je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je kaznivo dejanje pod točko I/1 po 1. odstavku 224. člena KZ določilo kazen treh mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko I/2 pa po 1. odstavku 65. člena KZ RS enako kazen ter nato po 1. odstavku 48. člena KZ, upoštevaje kazen dveh mesecev zapora, določeno za kaznivo dejanje gozdne tatvine po 1.odstavku 158.člena KZ RS, v pogojni obsodbi Temeljnega sodišča v ..., enote v ... opr. št. ... z dne 28.12.1994, ki je postala pravnomočna dne 6.2.1995, po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen sedem mesecev zapora, izvršitev le-te pa odložilo za preizkusno dobo treh let. Pod točko III je obdolženo M.K. spoznalo za krivo kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 106. člena KZ RS. Sklicujoč se na 52. in 53. člen KZ RS (očitno mišljeno SFRJ) je obdolženki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po 1. odstavku 106. člena KZ RS določilo kazen dvajsetih dni zapora, izvršitev pa odložilo za preizkusno dobo enega leta. Odločilo je, da sta obdolžena R.K. in M.K. dolžna povrniti stroške kazenskega postopka, od tega vsak povprečnino odmerjeno na 25.000,00 SIT. Pod točko II pa je po 3. točki 358. člena ZKP, torej zaradi pomanjkanja dokazov, obdolženega R.K. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 56. členu KZ RS ter odločilo, da stroški kazenskega postopka, nastali v zvezi z oprostilnim delom sodbe, ki jih ni pobliže opredelilo, bremenijo proračun.

Zoper sodbo se pritožujeta zagovornika obdolženih R.K. in M. K.

Zagovornica obdolženega R.K. sodbo izpodbija v na njenega varovanca nanašajočem se obsodilnem delu in uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V sklepnem delu pa je videti, da sodbo pobija tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v pobijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornik obdolžene M.K. sklicujoč se na vse pritožbene razloge sodbo izpodbija v celoti, izvzemši glede kaznivega dejanja pod točko I/1. Zavzema se, da bi sodišče druge stopnje obdolženemu R.K. za kaznivo dejanje po 1. odstavku 65. člena KZ RS izreklo "ostrejšo nepogojno kazen", pod točko II pa spremenilo tako, da bi ga spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 56. členu KZ RS in ga primerno kaznovalo. Kar pa zadeva kaznivo dejanje pod točko III pritožbenemu sodišču predlaga, da pobijano sodbo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Na pritožbo zagovornika obdolžene M.K. odgovarja zagovornica obdolženega R.K. in pooblaščenka zasebne tožilke P.K. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi nasprotne strani kot neutemeljeno zavrne in potrdi oprostilni del izpodbijane sodbe ter krivdorek, kolikor se nanaša na obdolženo M.K.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožnika sicer nimata prav, ko izpostavljata, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Tako je zmotno naziranje zagovornika obdolžene M.K., da bi moralo prvostopenjsko sodišče preložiti glavno obravnavo, ker sam nanjo ni mogel pristopiti in je svojo odsotnost pred tem opravičil. Za kaznivo dejanje očitano obdolženi M.K. obvezna obramba ni predpisana. Sodišče prve stopnje zagovornikovi prošnji za preložitev obravnave ni ugodilo in bi zatorej moral priti na glavno obravnavo. Tega pa ni storil.

Obdolžena M.K. pa si ni takoj vzela drugega zagovornika pač pa privolila, da se postopek nadaljuje kljub odsotnosti njenega zagovornika, zato je sodišče v skladu z 2. odstavkom 442. člena ZKP ravnalo prav, ko je glavno obravnavo kljub zagovornikovi odsotnosti opravilo. Ne drži torej, da bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP. Navedbe zagovornice obdolženega R.K., da je sodnik razglasil sodbo, v kateri je bila obdolženi M.K. v pogojni obsodbi določena kazen enega meseca in ne dvajsetih dni zapora, kot je to razvidno iz pismenega odpravka sodbe, niso utemeljene. K temu je potrebno povedati, da se obdolženi R.K. niti ni upravičen pritožiti v nakazani smeri, saj je zasebno tožbo vložila njegova mati P.K., iz opisa kaznivega dejanja pa nikjer ne izhaja, da bi bil tudi sam oškodovanec. Vendar pa je sodišče druge stopnje kljub temu zahtevalo od obravnavajočega sodnika poročilo o zatrjevani kršitvi določb kazenskega postopka in na podlagi njegovega odgovora ugotovilo, da ta pritožbena trditev zagovornice obdolženega R.K. ne drži. Sodnik je namreč pojasnil, da je razglasil tako sodbo kot je zapisana v zapisniku o glavni obravnavi in očitno je, da jo je obdolženi R. K. v tem delu napačno razumel. Ugotoviti je tedaj, da zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka nista izkazani.

Na mestu so navedbe zagovornice obdolženega R.K., da je dejstveno stanje glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ nepopolno ugotovljeno, s tem pa odločitev prvostopenjskega sodišča prenagljena. Višje sodišče sprejema dejanske sklepe, ki jih je storilo sodišče prve stopnje v tistem delu, ko je ugotovilo, da je okno na hlevu S.M. v navedenih časovnih okoliščinah poškodoval obdolženi R.K. Nobenega dvoma ni, to izhaja iz pričevanj oškodovanca, zapisnika o ogledu kraja in fotografij, da je bilo okno poškodovano, na podlagi pričevanja G.M. pa je moč zanesljivo sklepati, da je to storil ravno obdolženi R.K. Ni pa sodišče prve stopnje dovolj natančno dognalo, kako je do poškodbe okna sploh prišlo, kar pa bi utegnilo biti odločilnega pomena pri presoji, ali je obdolženemu R.K. dokazana tudi subjektivna plat očitanega mu kaznivega dejanja. Tako kaznivo dejanje je namreč mogoče storiti le naklepno. Očitno si tudi sodišče prve stopnje samo ni bilo na jasnem, na kakšen način je škoda na oknu nastala, saj je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je okno obdolženec bodisi zapiral ali odsunil s tako silo, da se je poškodoval celo betonski okvir in sredinski nosilec ter pri tem razbila šipa. V kolikor bi se izkazalo, da je obdolženec hotel le zapreti okno zaradi smradu, ki je uhajal iz hleva, pa se je pri tem poškodovalo, seveda zatrjevano kaznivo dejanje ne bi bilo podano. Ne zadošča zgolj dejstvo, da je stvar poškodovana, pač pa mora v odnosu do prepovedane posledice storilec ravnati naklepno. Na fotografijah so poškodbe okna sicer vidne, vendar pa se sodišče v nakazani smeri v razlogih sodbe ni pobliže izjasnilo, iz pomanjkljivega izreka pa sploh ni mogoče razbrati na kakšen način so poškodbe nastopile. Pristaviti je še, da bi bilo neživljenjsko, da bi obdolženec, ki naj bi ga motil neprijeten vonj iz hleva, okno namenoma poškodoval in razbil šipo, na ta način pa dosegel ravno nasprotni učinek od onega, ki naj bi ga zasledoval. V skladu s povedanim bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku dejansko stanje pretehtati tudi v nakazani smeri.

Dasi se je dogajanje med obd. R.K. in zasebno tožilko P.K. na eni in obd. M.K. na drugi strani, dne 2.10.1994 verjetno odvijalo tako, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je odločitev vendarle nekoliko preuranjena, sklepi o nekaterih odločilnih dejstvih pa tudi niso prepričljivi. Presoja komu od vpletenih pokloniti vero je še toliko težja, ker med nasprotnima stranema ni niti minimalnega skupnega imenovalca strinjanja o za odločitev v zadevi relevantnih dejstvih.

Drži sicer, da je iz pisma z dne 31.10.1993, ki naj bi ga napisala obdolžena M.K., priloženega k zasebni tožbi P.K. razvidno, da naj bi obdolženka R.K. žalila s podobno obarvanimi izrazi kot jih je najti v zasebni tožbi. Vendar pa so na mestu navedbe zagovornika obdolžene M.K., ko izpostavlja, da ne P.ne R.K. nista potrdila, da bi obdolžena Mara Komovec zasebni tožilki dobesedno dejala, da je madžarka ciganske sorte. Obdolženec je omenil, da je mamo zmerjala, da je madžarka, zasebna tožilka pa je zaslišana pojasnila, da ji je obdolženka rekla, da je madžarska ciganka. Ne gre torej za žaljivo oznako, ki bi bila povsem identična s tisto navedeno v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje tudi ni dovolj prepričljivo ovrglo tistih navedb obdolžene M.K., ko je zatrjevala, da zasebno tožilko ni zgrabila za lase, ker da tega tudi storiti ni mogla, saj so bila med njima zložena drva. Pri presoji zadeve je potrebno dalje upoštevati tudi to, da je kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 56. členu KZ RS podano takrat, ko storilec napravi gib ali kretnjo, iz katere lahko navzoči sklepajo, da bo nevarno orodje uporabil. S tem je to kaznivo dejanje že dokončano in ni pomembno, ali je obdolženec pozneje tako orodje uporabil ali ne.

Prvostopenjsko sodišče pa ni dovolj natančno razjasnilo, kaj naj bi obdolženi R.K. med prepirom počel s sekiro v rokah oziroma ali je storil kaj takega, kar bi lahko obdolženo M.K. vodilo k sklepu, da bo sekiro tudi uporabil. Ker dejansko stanje v tej smeri ni v zadostni meri raziskano, je oprostilni del sodbe preuranjen. Glede na to, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pa je potrebno slediti tudi zagovornici obdolženega R.K., ko ta izpodbija sklepe sodišča v zvezi s kaznivim dejanjem grdega ravnanja po 1. odstavku 65. člena KZ RS pod točko I/2 pobijane sodbe. Gre namreč za dogodke, ki so si neposredno sledili, opisa kaznivih dejanj grdega ravnanja in ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru pa sta taka, da gre deloma celo za prepletajoče se dogajanje. Zato je bilo potrebno sodbo glede teh kaznivih dejanj razveljaviti. Očitno je tudi sodišče prve stopnje uvidelo zagatnost položaja v katerem se je znašlo zaradi pomanjkljivosti v obtožnih akih in vrzeli v dejanskem stanju , saj je pri kaznivem dejanju grdega ravnanja povzelo del opisa, ki zadeva kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru, kar pa seveda ni dopustno. Odnosi med obdolženim R.K. in P.K. na eni ter obdolženo M.K. in S.M. na drugi strani so popolnoma porušeni in že najmanjši, za nepoučenega opazovalca povsem nepomemben povod, utegne privesti do hudih sporov. Zato je potrebno storiti vse, da se dejansko stanje do obisti razjasni, kajti v nasprotnem bi bila lahko odločitev krivična in zato porajala nove spore. Zaslišati bo treba policista, ki sta prišla na kraj dne 2.10.1994 in ju povprašati o njunih dognanjih, pojasnita naj, ali je bilo moč na podlagi zunanjega videza M.K. in P.K. sklepati, kaj se jima je pred tem primerilo.

Policista naj opišeta razmere na kraju po njunem prihodu, povesta naj ali sta videla, da bi bila v bližini drv na tleh kakšna košara in raztresena jabolka. Pribaviti bi kazalo tudi spis Sodnika za prekrške Postojna v zvezi z vloženim predlogom za uvedbo postopka o prekršku zoper obdolženega R.K. nanašajočim se na isto dogajanje. V kolikor bo sodišče prve stopnje ocenilo, da je to potrebno, naj v skladu s 1. odstavkom 246. člena ZKP opravi rekonstrukcijo in tudi na ta način ugotovi, katera od različic odgovarja resničnemu dogajanju.

Šele ko bo v nakazani smeri dopolnilo dokazni postopek, se bo lahko dokopalo do zanesljivih in popolnih dejanskih ter nato tudi pravnih sklepov.

V kolikor bi sodišče obdolženca spoznalo za kriva pa bo seveda moralo ustrezno obrazložiti tudi odločbo o stroških kazenskega postopka , kajti res je, kot pravi zagovornik obdolžene M.K., da so razlogi v tem delu v pobijani sodbi skrajno pomanjkljivi.

Upoštevaje povedano je bilo potrebno pritožbama zagovornikov obeh obdolžencev ugoditi in napadeno sodbo po 391. členu ZKP v celoti razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede na sprejeto odločitev utemeljenosti ostalih pritožbenih navedb višje sodišče ni moglo presojati, bo pa moralo to na ustrezen način ovrednotiti v nadaljnjem postopku sodišče prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba Kp 1309/93
• VSL sklep Kp 1552/93
• VSL sodba Kp 1567/93