VSK sodba Kp 9/94

Jedro

Glede na to, da je preiskovalni sodnik obveščen o sumu storitve kaznivega dejanja organom za notranje zadeve sporočil, da ogleda ne bo opravil, so ti ravnali prav, ko so na podlagi določila 2. odstavka 154. člena ZKP to storili sami. Na zapisnik o ogledu je zato moč opreti sodno odločbo.

 

Izrek

Pritožbama obtoženega C in njegovega zagovornika se deloma ugodi in temu obtožencu izrečena kazen zniža na 1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece zapora.

V ostalem se pritožbi obtoženega C in njegovega zagovornika, pritožbi zagovornikov obtoženega A in B ter pritožba javnega tožilca v celoti, zavrnejo kot neutemeljene in v nespremenjenem, a pobijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 3. v zvezi s 1. odstavkom 98. člena ZKP sta obtožena A in B dolžna plačati stroške nastale pred pritožbenim sodiščem, odmerjene v obliki povprečnine, obtoženi A v znesku 10.000,00 SIT, obtoženi B pa v znesku 5.000,00 SIT.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obtožene A, B in C spoznalo za krive kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 245. člena KZJ in jim na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazni, obt. A dve leti zapora, obt. B in C pa vsakemu po eno leto in deset mesecev zapora. Na podlagi 1. odstavka 50. člena KZJ je obt. A v izrečeno kazen vštelo čas prebit v priporu od 7.8.1993 od 14.30 ure do 22.10.1993, obt. B in C pa 7.8.1993 od 14. ure dalje. Po 500. členu ZKP očitno tudi v zvezi s 3. odstavkom 69. člena in 3. odstavkom 245. člena KZJ, je odvzelo 1981,17 gramov kokaina in 190,01 grama kokain baze. Obt. B in C je po 70. členu KZJ izreklo varnostni ukrep izgona tujca iz države za dobo desetih let. Po 1. odstavku 98. člena ZKP je odločilo še, da so obtoženci dolžni nerazdelno plačati znesek 170.000,00 SIT, obt. B in C pa še znesek 18.460,00 SIT, vsi obtoženci pa tudi povprečnino, odmerjeno obt. A na 40.000,00 SIT, obt. B na 10.000,00 SIT in obt. C na 20.000,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožujejo zagovornik obt. A, zagovornik obt. B odvetnik D, obt. C in njegov zagovornik ter javni tožilec.

Zagovornik obt. A sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov.

Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tudi zagovornik obt. B odvetnik D sodbo pobija sklicujoč se na vse pritožbene razloge. Prizivnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ali pa sodbo spremeni ter obtoženemu B izreče nižjo zaporno kazen. Zavzema se tudi, da bi njegovega varovanca sodišče oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka.

Obt. C sodbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišču prve stopnje očita, da je dokaze izrazito enostransko ocenilo in obsodilno sodbo sprejelo zgolj na podlagi domnev. Opozarja, da ni prav nobenega dokaza, ki bi s potrebno gotovostjo kazal na kakršnokoli pritožnikovo vlogo pri storitvi očitanega mu kaznivega dejanja. Stražil ni pa tudi oprezal ne, kaj se dogaja na območju, kjer naj bi prišlo do prodaje mamila, da bi po potrebi obvestil druga dva obtoženca. Pri sebi ni imel nobenega komunikacijskega sredstva, tako da je bilo glede na razdaljo in položaj soobtoženih vzpostavitev zveze ali pravočasno in učinkovito obveščanje, nemogoče.

Popolnoma neživljenjsko pa je naziranje, da bi se v tistih 15 minutah, kolikor je bil pred storitvijo kaznivega dejanja, ki ga je zagrešil obtoženi B, z njim in s tem drugim moškim dogovoril o storitvi kaznivega dejanja. O tem, da bi sploh imel kakšno vlogo pri prodaji mamila prvostopenjsko sodišče tudi ni navedlo prav nobenega dokaza. Dasiravno je res, da je podjetnik, pa to še ne pomeni, da v stiski v kateri se je znašel ne bi mogel storiti kaznivega dejanja odvzema motornega vozila. Vrzeli v grajani sodbi so po prepričanju tega pritožnika take, da pobijana odločba resnega preizkusa vzdržati ne more. Čeprav izrečnega predloga pritožba ne vsebuje, je očitno, da se obtoženec nadeja razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tudi zagovornik obt. C sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in se zavzema, da bi pritožbeno sodišče njegovi pritožbi sledilo in izpodbijano sodbo spremenilo ter obt. C obtožbe oprostilo.

Javni tožilec sodbo izpodbija zaradi odločb o kazni izrečenih vsem trem obtožencem, tedaj pritožbenega razloga po 4. točki 363. člena v zvezi s 1. odstavkom 367. člena ZKP. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da vsem trem obtožencem izrečene zaporne kazni ustrezno zviša.

Pritožbi obt. C in njegovega zagovornika sta delno utemeljeni, pritožbe zagovornikov obt. A in B ter pritožba javnega tožilca pa niso utemeljene.

Vsi pritožniki izvzemši javnega tožilca so prizivnemu sodišču predlagali, da jih obvesti o svoji seji, kar je to tudi storilo. Na seji so bili navzoči vsi obveščeni razen obt. A, čigar odsotnost pa je njegov zagovornik opravičil in pojasnil, da je njegov varovanec zbolel. Glede na to, da je predlagal, da se seja opravi tudi v nenavzočnosti obt. A, je pritožbeno sodišče, ob ugotovitvi, da so izpolnjeni vsi zakoniti pogoji za izvedbo seje, to opravilo kljub odsotnosti prvega obtoženca.

Zagovornik obt. A nima prav, ko zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo napak, ko je svojo odločitev oprlo na kazenski zakon SFRJ in Zakon o kazenskem postopku, tedaj predpisa nekdanje zvezne države, ki naj bi po mnenju tega pritožnika od 31.12.1993 ne veljala več. Po 1. odstavku 1. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije so po navedenem datumu prenehale veljati tiste zakonske določbe, ki niso v skladu z ustavo Republike Slovenije.

Ugotavljanje skladnosti zakonske norme z ustavo pa je pridržano Ustavnemu sodišču Republike Slovenije. Doslej pa ustavno sodišče ni sprejelo nobene take odločbe, iz katere bi bilo razvidno, da so uporabljena določila omenjenih zakonov v nasprotju z ustavo.

Tudi očitki, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki. 1. odstavka 364. člena ZKP, s tem, da je svojo odločitev oprlo tudi na vsebino zapisnika o ogledu, ki so ga opravili organi za notranje zadeve, dasiravno bi ga iz spisa moralo izločiti, je napačno. Po 2. odstavku 154. člena ZKP smejo organi za notranje zadeve tudi sami opraviti ogled, če preiskovalni sodnik ne more takoj priti na kraj. V obravnavanem primeru pa je bil preiskovalni sodnik obveščen o kaznivem dejanju, vendar pa je sporočil, da sam ogleda na bo opravil. Zatorej so delavci organov za notranje zadeve ravnali prav, ko so storili navedeno procesno dejanje. Ne drži pa, da bi zapisnik o ogledu l.št. 22-24 spisa vseboval podatke, ki naj bi jih obtoženci v okviru zbiranja obvestil v skladu z 2. odstavkom 151. člena ZKP dali organom za notranje zadeve. Povedati je treba še to, da morajo organi za notranje zadeve po 1. odstavku 151. člena ZKP, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ukreniti vse potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrije in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz koristen za uspešno izvedbo kazenskega postopka.

Zgolj negodovanje zagovornika obt. B, izid daktiloskopske ekspertize je bil zanj neugoden, pa seveda ne zadošča, da bi bilo moč na podlagi tega trditi, da je potrebno ta dokaz iz spisa izločiti. Ugotoviti je, da tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP ni izkazana. Seveda je res, da bi bil lahko dejstveni opis kaznivega dejanja razločnejši, tako da bi bilo iz njega bolje razvidno, katero je tisto inkriminirano ravnanje, ki ga je vsak od obtožencev zagrešil, vendar pa je potrebno povedati, da je izrek, tudi tako boren kot je, še vedno sklepčen in zmožen preizkusa.

V njem je namreč navedeno, da so obtoženci mamilo prenašali, potem da so ga pripeljali v X ter da je glede na količino in vrsto mamila zanesljivo moč storiti sklep, da je bilo namenjeno nadaljnji prodaji.

Seveda pa je nevzdržno stališče zagovornika obtoženega B, ko izpostavlja, da bi moral izrek vsebovati praktično vse tiste okoliščine, ki so pozneje navedene v obrazložitvi. Upoštevaje povedano, se izkaže, da zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka nista podani.

Kolikor pritožniki izpodbijajo pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, uspeha ne morejo doseči. Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva zanesljivo in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo ustrezne razloge. Prepričljivo je ovrglo zagovor obt. A, da je bil na dan storitve kaznivega dejanja vse do 13.30 ure v ... v družbi F in še dveh neugotovljenih italijanskih državljanov. Ne le, da F ni mogel potrditi, da je bilo to ravno 7.8.1993, pač pa je tudi priča G, česar obt. A na glavni obravnavi ni prerekal, povedal, da je tega obtoženca okrog 11. ure videl, kako je z vozilom Renault 4 ljubljanske registracije peljal proti ... in v križišču pri hotelu zavil na desno. Upoštevaje pričevanje H, je belodano tudi to, da se je A z najetim vozilom okrog 14. ure pripeljal na parkirišče pri tržnici v X. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi prstnega odtisa desnega sredinca obt. B na zunanji strani stekla prednjih desnih vrat tega avtomobila upoštevaje seveda tudi sledove najdene v vozilu ter zagovor obt. C ugotovilo, da sta bila v vozilu tudi drugo in tretje obtoženi. Glede na to, kam je obtoženi A iz vozila odšel in kako se je nato vedel, kar je sodišče prve stopnje naravnost filigransko ugotovilo, pa je tudi sklep, da je kontroliral ali je vse varno za izpeljavo posla, pravilen. Priče ki so sledile obt. B in opazovale početje obt. A so namreč pojasnile kako je s kretnjami slednji obt. B pokazal, naj mu sledi proti trgu. Tudi ko je bil pozvan, naj se ustavi, je obt. A začel bežati, kar pa je sila nenavadno početje za tistega, ki ima čisto vest. Celovita presoja takega ravnanja obt. A, upoštevaje seveda tudi početje ostalih dveh obtožencev, zanesljivo kaže, da je tudi prvi obtoženec sodeloval pri storitvi kaznivega dejanja. Zatrjevanje zagovornika obt. B, da so njegovemu varovancu mamilo podtaknili policisti so protispisna, saj je B sam povedal, da je mamilo priskrbel nekdo z vzdevkom .... Enako neprepričljive so navedbe tistega pritožnika, ko pravi, da je bil obt. B zgolj nekakšen poštar in ni vedel kaj prenaša, pa tudi tega ne, da je mamilo namenjeno prodaji. Seveda pa pritožnik očitno prezre ali pa noče videti, da je obt. B povedal, da se je dva dni preje z italijanskim kupcem dogovoril koliko kokaina bo ta kupil in kakšna bo cena. Z italijanskim kupcem pa je kontaktiral tudi neposredno pred aretacijo. Seveda mora zato ostati trud zagovornika drugega obtoženca ob takih ugotovitvah, nepoplačan. Tudi kolikor obt. C in njegov zagovornik navajata, da ta obtoženec pri stvari ni imel kaj opraviti, nista prepričljiva. Dejstvo je, da se je obtoženi C pripeljal skupaj s tema dvema obtožencema in da je potem, ko je B mamilo vzel iz vozila in ga skril v bližnji kanti za smeti, tam ostal in s pogledom kontroliral okolico, predvsem pa pazil na mamilo. Nikakor ne bi bilo bolj logično, če bi obtoženci po prihodu na parkirišče mamilo pustili kar v vozilu. Očitno je namreč, da ga je drugi obtoženec odložil v bližnjo kanto za smeti, ki pa jo je obt. C vseskozi imel pod kontrolo, zato ker so hoteli predhodno preveriti teren, v primeru morebitnega prijetja v tej fazi pa bi se zlahka sklicevali na to, da v smetnjaku najdeno mamilo niso prinesli oni. Dokazano je torej, da je obt. C medtem, ko je obt. B odšel na srečanje z italijanskim kupcem, obt. A pa na ulico, da bi preveril, ali je "ozračje čisto", pazil na mamilo. Pristaviti je še, da je obt. C zagotovo vedel za kaj gre, pa je naravnost skregano z zdravo pametjo, da bi obt. B pustil brez nadzora mamilo vredno kar 160.000.- DEM in brezskrbno odšel proti terasi hotela. Seveda je tudi obt. C vedel, da je mamilo namenjeno nadaljnji prodaji, pri čemer pa niti ni nujno, da bi se moral vsak od obtožencev s kupcem konkretno dogovarjati o pogojih in izpeljavi prodaje. Seveda je res, da tretji obtoženec v sklepni fazi, ko sta bila obt. A in B na ... ulici, preden sta se začela umikati v ... ulico, tema dvema ni mogel pomagati. Drži tudi, da bi lahko obt.

C odšel s parkirišča, ali vsaj odvrgel ključ osebnega avtomobila, ki ga je imel v najemu obt. A, vendar pa to še nikakor ne pomeni, da te okoliščine kažejo, da pri storitvi kaznivega dejanja ni sodeloval. Po presoji sodišča druge stopnje se je tako obnašal zato, ker je v tistem trenutku, ko so zanj dogodki dobili nepredviden tek, ocenil da možnosti na uspeh pobega nima in da so obeti v morebitnem kazenskem postopku, ki bi sledil, boljši. K temu so v zagovoru obt. C številne vrzeli in nelogičnosti, kar še dodatno utrjuje pravilnost sklepov, ki jih je storilo prvostopenjsko sodišče. Popolnoma neživljenjsko je, da bi se obt. C, ki naj bi se dogovoril, da se bo z obt. B popoldan dobil na parkirišču pri tržnici, odpeljal v ... in tam znova štopal ter se vračal proti X. Naravnost neverjetno pa je, da bi mu takrat ustavilo osebno vozilo Renault 4, v katerem naj bi bil obt. B. V kolikor bi držalo, da je obt. C hotel ukrasti vozilo, si lepše prilike od tiste, ko je imel ključ v žepu in je imel pred seboj vozilo Renault 4 brez nadzora, ni mogel niti zaželeti. Dejstvo pa je, da v vozilo ni sedel in se odpeljal, pač pa je čakal na ostala dva obtoženca. Kar pa zadeva tiste trditve obt. C, da na glavni obravnavi niti ni razumel, da je obt. B povedal, da ga je ta peljal iz X v ..., pa so take trditve protispisne, saj je v zapisniku o glavni obravnavi na l.št. 205 zapisano, da je po taki navedbi obt. B predsednik senata obt. C vprašal, ali je on res peljal z vozilom Renault 4 iz X v ...

drugega obtoženca, nakar je obt. C povedal, da to ne drži. Zato tudi ni potrebno dopolnjevati dokaznega postopka s soočanjem med obt. B in C, glede vprašanja, ali je slednji prvega okrog 10. dopoldan na dan storitve kaznivega dejanja peljal iz X v ... Pristaviti je še, da je ravnanje storilcev tovrstnih kaznivih dejanj, ko gre za tako velike količine tako dragega mamila, praviloma do potankosti premišljeno, dogajanje zanje popolnoma predvidljivo in obvladljivo. Naključno v tako skupino brez temeljite preverke ni mogoče priti. Zato sta seveda zagovora obt. B in C, da sta se v opoldanskih urah tistega dne po obali vozila tudi z avtostopom, prvi pa celo pešačil, neprepričljivo.

Glede na povedano, se upoštevaje tudi zelo izčrpne razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, po presoji prizivnega sodišča izkaže, da je dejansko stanje popolno in prepričljivo ugotovljeno, s tem pa tudi to, da so navedbe pritožnikov, ki ga izpodbijajo, neutemeljene.

Tudi očitki obrambe, da bi moralo prvostopenjsko sodišče obt. A in C obravnavati le kot pomagača, glede obt. B pa uporabiti določila o napeljevanju h kaznivemu dejanju, so pravno pomotna. Kar zadeva slednjega je ugotoviti, da je navedba njegovega zagovornika težko razumljiva, saj zatrjuje, da je bil obt. B h kaznivemu dejanju napeljan in jasno je, da v takem primeru sam ne more biti napeljevalec. Odtod tudi ni mesta uporabi 23. člena KZJ. Tudi vlogi obeh ostalih obtožencev sta taki, da kažeta, da sta tudi onadva dejanje hotela kot svoje. Obt. A je upravljal vozilo v katerem je bilo mamilo, opravil kontrolo območja na katerem je bila dogorjena prodaja mamila, s kretnjami opozoril obt. B na nevarno prisotnost kriminalistov, kar seveda kaže, da gre za tipično sostorilstvo in ne za pomoč. Tudi vloga obt. C, ki je varoval mamilo, ki se je nahajalo v kontejnerju, je take narave, da pomeni bistveni prispevek h kaznivemu dejanju in kaže, da je tudi ta obtoženec kaznivo dejanje hotel kot svoje. Zato je sodišče ravnalo prav, ko je ugotovilo, da so obtoženci, četudi izrečno določbe 22. člena KZJ ni uporabilo, kaznivo dejanje storili v sostorilstvu.

V kolikor pa izpodbijajo odločbe o kazni, je potrebno pritrditi obt.

C in njegovemu zagovorniku, ostalim pritožnikom pa ne. Pri obt.

A in B je prvostopenjsko sodišče okoliščine pomembne pri odmeri kazni pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo ter tema dvema obtožencema izreklo povsem primerni zaporni kazni. Zagovornik obt. A je kolikor izpodbija odločbo o kazni mestoma celo nerazumljiv, saj pravi, da se je sodišče očitno odločilo izreči tako milo kazen, ker ni bilo prepričano v pravilnost svojih dejstvenih dognanj, na drugi strani pa pravi, da je izrečena kazen previsoka. Vendar pa je dejstvo, da je obt. A, ki je bil doslej že štirikrat obsojen, kaznivo dejanje storil, čeprav ga v to ni gnala premoženjska stiska, ali morebiti kaki drugi razlogi, ki bi tako ravnanje kazali v milejši luči. Kar pa zadeva obt. B pa je prvostopenjsko sodišče temu obtožencu v zadostni meri v dobro upoštevalo dejstvo, da je v vojni, ki divja v Bosni in Hercegovini izgubil celotno premoženje in da se je odločil storiti kaznivo dejanje tudi pod težo tegobnega položaja, v katerem se je znašel. Glede na veliko količino nevarnega mamila pri prenašanju in prodaji katerega je sodeloval, upoštevaje njegovo vlogo, izrek milejše kazni ne pride v poštev. Glede na vlogo, ki jo je imel pri storitvi tega kaznivega dejanja, njegov prispevek je v okviru obravnavanega kaznivega dejanja manjši od deležev drugih dveh obtožencev, je bila po oceni prizivnega sodišča obt. C izrečena preostra zaporna kazen. Glede na povedano, seveda upoštevaje tudi razloge, ki jih je navedlo že prvostopenjsko sodišče, se zato izkaže, da je potrebno obt. C zaporno kazen znižati, kar je pritožbeno sodišče tudi storilo, tako da mu je izreklo kazen enega leta in štirih mesecev zapora. Javni tožilec se zavzema za izrek višjih kazni zapora vsem trem obtožencem, vendar pa mu ni moč pritrditi. Gotovo je res, kar pravi ta pritožnik, da obtoženci niso zasvojeni z mamili in da so kaznivo dejanje storili zgolj iz koristoljubnih namenov. Drži tudi to, da gre za veliko količino nevarnega mamila, vendar pa sta bili omenjeni okoliščini pri odmeri kazni dovolj upoštevani. Ne gre namreč prezreti, da na obtožence ne leti očitek, da so kupili ali kako drugače nabavili mamilo, pač pa, da so ga prenašali zaradi prodaje, kar pa je v pahljači alternatirnativno navedenih storitvenih oblik vendarle ena od milejših. Seveda pa ni moč obiti dejstva, da so organi za notranje zadeve kriminalno početje obtožencev dovolj zgodaj odkrili, jim sledili in jih pokrivali, tako da ti niso imeli praktično nobenega upanja, da bi nakano izpeljali do konca. S tem pa tudi ni bilo realne nevarnosti, da bi mamilo prišlo do končnih odjemalcev. Seveda pri tem ne gre nobenih zaslug pripisovati obtožencem, pač pa za dejstvo, ki je take narave, da ga je vendarle treba upoštevati pri odmeri kazni. Po oceni sodišča druge stopnje bo z izrečenimi kaznimi dosežen tako specialno kot tudi generalno preventivni namen kaznovanja.

Odločtev prvostopenjskega sodišča je pravilna tudi v tistem delu, kjer je obt. B in C izreklo varnostni ukrep izgona tujca iz države, po 70. členu KZJ za dobo desetih let. Njuno kriminalno početje je tolikanj zavržno, da se stopnja nezaželenosti njunega nadaljnjega zadrževanja v naši državi za dobo desetih let, pokaže kot temu primerna.

Tudi preizkus, ki ga je prizivno sodišče opravilo v skladu s 379. členom ZKP je pokazal, da je tudi izrek odvzema mamila na mestu.

Sodišče bi sicer moralo odvzeti tudi morfij, ki je bil najden pri hišni preiskavi stanovanjskih prostorov A-ja, vendar pa tega ni storilo, pritožba v tej smeri pa je izostala, tako da sodišče druge stopnje v ta del sodbe ni moglo posegati.

Zagovornik obt. B napada tudi odločbo o stroških kazenskega postopka, kolikor zadeva njegovega varovanca. Strinjati se je sicer treba s tem pritožnikom, da so premoženjske razmere obt. B vse prej kot zavidanja vredne, vendar pa tudi stroški, ki jih mora plačati niso tako visoki, da bi utegnili ogroziti preživljanje obtoženca in njegove družine. Očitno pa je, da obt. B ne živi v takem pomanjkanju, kot si prizadeva prikazati, saj je iz njegovega zagovora videti, da je iz ..., kjer se z družino nahaja, velikokrat potoval k nam, glede dogovarjanja v zvezi z mamilom je šel na ..., kar vendarle kaže, da bo zmogel plačati tudi stroške postopka, ne da bi ga to pahnilo v neko brezizhodno pomanjkanje.

Upoštevaje povedano je bilo pritožbama obt. C in njegovega zagovornika deloma ugoditi in po 1. odstavku 387. člena ZKP napadeno sodbo spremeniti, kot je razvidno iz izreka. V ostalem pa je bilo ti pritožbi, enako kot pritožbi zagovornika obt. A in obt. B ter pritožbo javnega tožilca, zavrniti kot neutemeljene in v pobijanem a nespremenjenem delu po 384. členu ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Zagovornika obt. A in obt. B s pritožbo nista bila uspešna, zato sta njuna varovanca po 3. v zvezi s 1. odstavkom 98. in s 101. členom ZKP dolžna plačati stroške nastale pred pritožbenim sodiščem, odmerjene v obliki povprečnine, obt. A na 10.000,00 SIT, obt. B pa na 5.000,00 SIT. Pri določanju pavšalnega zneska je prizivno sodišče upoštevalo premoženjske razmere obeh obtožencev in da je šlo za razmeroma zamotano zadevo gledano z zornega kota odločanja pred prizivnim sodiščem.

Sklicevanje na določila Kazenskega zakona SFRJ in Zakona o kazenskem postopku, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, temelji na 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in 1. odstavku 1. člena ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (oboje Ur. l. RS št.

1/91-I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Kp 186/2003
• VSL sklep I Cpg 1373/2016
• sodba U 1410/2002