VSK sklep Kp 448/93

Jedro

Ni moč soglašati z naziranjem, da je storilčevo ravnanje, zgolj zato, ker gre za tujega državljana, ki je v svoji potni listini predrugačil uradni zaznamek tuje carinske službe, opredeliti kot neznatno družbeno nevarnost. Sprejeti tako stališče bi pomenilo soglašati s tem, da v tujini ne bi bilo sankcionirano nedovoljeno predrugačenje potnih listin, ki jih je izdala naša država. Nenazadnje pa bi bil tak sklep v nasprotju z načelom univerzalnosti vsebovanem v 2. odstavku 107. člena KZJ.

 

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi in pobijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obtoženega po 1. točki 350. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 8. člena KZJ oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ponarejanja listin po 3. v zvezi s 1. odstavkom 186. člena KZS. Na podlagi 1. odstavka 99. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo sredstva sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo se zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki 363. člena v zvezi s 1. točko 363. člena ZKP pritožuje javni tožilec.

Prizivnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da obtoženega spozna za krivega in mu izreče primerno kazen.

Na pritožbo javnega tožilca odgovarja obtoženčev zagovornik.

Pritožbene navedbe so po presoji obrambe neutemeljene in se zato zagovornik zavzema, da bi drugostopenjsko sodišče pritožbo javnega tožilca zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Predlagal je tudi, da bi ju z njegovim varovancem pritožbeno sodišče obvestilo o svoji seji, pozneje pa tak predlog umaknil, tako da je prizivno sodišče sejo opravilo v odsotnosti obtoženca in njegovega zagovornika.

Pritožba je utemeljena.

Pritrditi je treba javnemu tožilcu, da je pravnopomoten sklep prvostopenjskega sodišča, da dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja ni kaznivo dejanje, s tem pa podana tudi kršitev kazenskega zakona po 2. točki 363. člena v zvezi s 1. točko 365. člena ZKP v korist obtoženca. Res je, da je potna listina namenjena predvsem ugotavljanju istovetnosti imetnika pri prehajanju čez državno mejo in med njegovim bivanjem v tujini, vendar pa je potrebno izpostaviti, da so zaznamki carinskih delavcev v potni listini pomembni in so podatki uradne narave. Ni prepričljivo naziranje prvostopenjskega sodišča, da predrugačenje zabeležke tuje carinske službe, ker gre za tujega državljana, ni družbeno nevarno. Velja namreč pravilo, da tovrstne posege v tuje potne listine države preganjajo na enak način, kot če bi šlo za listine, ki so jih same izdale, kajti tako vzdržujejo in krepijo zaupanje v verodostojnost podatkov vsebovanih v tako pomembnih javnih listinah. Nevzdržno bi namreč bilo postaviti se na tako togo stališče, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ko je omenjeno zabeležko enostavno opredelilo za brezpredmetno. Sprejeti take razloge bi pomenilo soglašati s tem, da v tujini ne bi bilo sankcionirano tovrstno ravnanje, ki bi zadevalo nedovoljen poseg v naše potne listine, nenazadnje pa je to v nasprotju z načelom univerzalnosti vsebovanem v 2. odstavku 107. člena KZJ. Tudi načelo dejanske vzajemnosti v urejanju razmerij z elementom inozemnosti govori proti pravilnosti presoje, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Neupravičen poseg v potno listino v obravnavanem primeru, čeprav zadeva le potrdilo o začasnem uvozu blaga, zato ni moč oceniti kot tolikanj družbi nenevarno dejanje, da bi to dovoljevalo uporabo 2. odstavka 8. člena KZJ in izrek oprostilne sodbe po 1. točki 350. člena ZKP.

Kar pa zadeva navedbo sodišča, da na vsebino obtoženčeve potne listine ni moč opreti sodbe, saj naj bi bila obtoženemu potna listina odvzeta nezakonito, je ravno tako zgrešena. Organi za notranje zadeve imajo na podlagi 2. odstavka 151. člena ZKP pri zavarovanju dokazov pravico zaseči potno listino, o tem dejanju pa morajo seveda izdati ustrezno potrdilo. Vendar pa dejstvo, da je v obravnavanem primeru potrdilo izostalo, samo na sebi še nikakor ne pomeni, da gre za dokaz, ki je pridobljen na nezakonit način.

Tudi prizadevanje obtoženčevega zagovornika, ko navaja, da bi javni tožilec ne smel sprožiti kazenskega postopka zoper obtoženca za obravnavano kaznivo dejanje, saj zato ni bila vložena kazenska ovadba, je zaman. Javni tožilec lahko namreč sproži postopek že na podlagi tega, da je do njega prišel glas, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in ni nujno, da je vložena kazenska ovadba. Seveda pa mora biti tak glas tolikanj potrjen z vsebino dokazov, da ti nudijo podlago utemeljenemu sumu, da je bilo to kaznivo dejanje storjeno.

Javni tožilec se v pritožbi zavzema za spremembo pobijane sodbe, ne pa za njeno razveljavitev, vendar pa prizivno sodišče temu predlogu ni moglo slediti. Okoliščine pomembne pri izbiri in odmeri kazenske sankcije, kar je razumljivo, saj je sodišče prve stopnje sprejelo oprostilo sodbo, niso bile ugotovljene. Pritožbeno sodišče pa ne more spreminjati na prvi stopnji dognanega dejanskega stanja, če samo ne opravi obravnave. Izhajajoč iz takih ugotovitev je bilo potrebno pritožbi javnega tožilca ugoditi in napadeno sodbo po 1. odstavku 385. člena ZKP razveljaviti ter zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Sklicevanje na določila KZJ in ZKP, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.

list. RS št. 1/91-I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Kp 1307/93
• VSL sodba Kp 1702/93
• VSL sklep Kp 1719/93