VSK sodba Kp 465/93

Jedro

Pri kaznivem dejanju splošne nevarnosti mora storilec izzvati splošno nevarnost, ki je ne more nadzorovati, s tem pa povzročiti konkretno nevarnost za nedoločen krog oseb. V kolikor je dejanje usmerjeno proti določenima osebama, čigar varnost naj bi obtoženec hotel ogroziti in v tem uspel, pa ni moč govoriti o kaznivem dejanju povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 240. člena KZS, pač pa o kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 64. člena istega zakona.

 

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženca se deloma ugodi in izpodbijana sodba glede kaznivega dejanja pod točko 1, v odločbah o enotni kazni in vštetju pripora ter stroških kazenskega postopka r a z v e l j a v i ter v tem obsegu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in v pobijanem a nerazveljavljenem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obtoženca spoznalo za krivega, pod točko 1 kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 240. člena KZS, pod točko 2 pa napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne varnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 224. člena KZS, vse v zvezi z 2. odstavkom 12. člena KZJ. Za vsako od kaznivih dejanj mu je določilo kazen šest mesecev zapora, nato pa po 3. točki 2. odstavka 48. člena KZJ izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. Na podlagi 1. odstavka 50. člena KZJ je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas prebit v priporu od 17.5.1992 od 01.00 ure do 23.6.1993 do 15.30 ure. Po 69. členu KZJ je obtožencu odvzelo pištolo znamke Crvena zastava cal. 7,65 mm, model 70, št. C-212716. Odločilo je še, da je po 1. odstavku 98. člena ZKP obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavku 95. člena ZKP v znesku 20.000,00 SIT in na 15.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje obtoženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni ter obtoženca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pritrditi je treba zagovorniku ko nakazuje, da je sodišče prve stopnje glede kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 240. člena ZKP, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP, ki je absolutne narave in ima za posledico razveljavitev sodbe v tem obsegu. Podano je namreč nasprotje v izreku in razlogih sodbe, tako da jo glede tega kaznivega dejanja ni mogoče preizkusiti. Sodišče navaja, da je obtoženec v vrata izstrelil osem krogel, ki pa vrat niso prebile, pač pa so le drobci lesa zadeli v telo moža, ki je stal v bližini vrat, spričo česar, da je bilo v nevarnosti življenje dveh oškodovancev. Glede na to, da krogle vrat niso prebile, ni nastala konkretna nevarnost za življenje obeh zakoncev. Drobci lesa, ki so zadeli moža, pa njegovega življenja niso ogrozili, pač pa le telesno integriteto, zagotovo pa ni bilo nobene konkretne nevarnosti za ženo. Ugotoviti je, da so nakazana nasprotja take narave, da je sodba v tem delu nerazumljiva in je zato podana omenjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Pristaviti je še, ob vsem razumevanju dramatičnosti položaja v katerem sta se znašla nič hudega sluteča oškodovanca, da je tudi pravna opredelitev obtoženčevega ravnanja v tem delu na majavih nogah. Pri kaznivem dejanju povzročitve splošne nevarnosti mora storilec izzvati splošno nevarnost, ki je ne more nadzorovati in s tem povzročiti konkretno nevarnost za nedoločen krog oseb. V kolikor pa je kot v obravnavanem primeru, dejanje usmerjeno proti določenima osebama, katerih varnost naj bi obtoženec hotel ogroziti, pa seveda ni moč govoriti o kaznivem dejanju po 1. odstavku 240. člena KZS, pač pa morebiti le o kaznivem dejanju ogrožanju varnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 64. člena KZS. Nikjer iz sodbe ni razvidno, da bi se krogle izstreljene v vrata odbile in ogrozile morebiti še koga drugega razen obeh zakoncev. Zato bo moralo v nadaljnjem postopku prvostopenjsko sodišče zadevo pretehtati tudi v nakazani smeri. V skladu s povedanim, je bilo potrebno pritožbi obtoženčevega zagovornika delno ugoditi in sodbo glede kaznivega dejanja pod točko 1, odločbah o enotni kazni, vštetju pripora in stroških kazenskega postopka razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornik pa ne more biti uspešen, ko izpodbija sklepe, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo glede kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne varnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 224. člena KZS pod točko 2 sodbe. Na podlagi pričevanj policistov A in B je zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec, potem ko ga je policist A pozval naj izroči strelno orožje, dejal, da bo ubil vsakega, ki pride gor ter nato proti policistu B, ki je od obtoženca zahteval naj odloži orožje, naperil pištolo in mu rekel, da ga bo ubil. Oba policista sta dogajanje enako opisala, ni pa nobene okoliščine, ki bi kakorkoli vzbujala dvom v resničnost njunih izpovedb. Kar pa zadeva pritožnikove trditve, da policista obtoženca višje od pasu niti videti nista mogla ter da je zato potrebno opraviti rekonstrukcijo, je povedati, da v tej smeri dokaznega postopka ni potrebno dopolnjevati. Posebno policist B je podrobno opisal kako je obtoženec, potem ko je tudi sam napel in vanj nameril avtomatsko puško, stopil nekoliko nazaj in spustil v pričo preje uperjeno pištolo. Obtoženec je s tem, da je policistoma grozil, da ju bo ubil, če se mu približata in z naperjanjem pištole proti policistu B storil očitano mu kaznivo dejanje, tako da je za obstoj kaznivega dejanja povsem brez pomena ali je bila pištola iz katere je obtoženi že izstrelil osem nabojev, blokirana.

Pritožnik znova izpostavlja, da je bil obtoženec med storitvijo kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne varnosti v stanju patološkega opoja in zato neprišteven. Taka naziranja pa so večplastno zgrešena. Dejstvo je namreč, da je obtoženec ravno spričo naraščajoče napetosti med njim in omenjenima zakoncema zaradi spora okoli plačila preostalega dela kupnine za stanovanje, dne 16.5.1993, torej dan pred storitvijo dejanj, odšel v X in si tam nabavil pištolo. Po vrnitvi domov je po večletni abstinenci začel popivati, čeprav je vedel, da se pod vplivom alkohola razgalja njegova izrazita agresivna naravnanost. Izvedenec nevropsihiatrične stroke je v svojem izvidu in mnenju nakazal, da je obtoženec ravnal v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, saj bi se v nasprotnem dogajanja sploh ne spominjal, tudi deloma ne. Zato je izključil obstoj patološkega opoja. Da obtoženec ni bil neprišteven pričajo tudi številna druga dejstva. Tako ni grozil sosedu, ki ga je dvakrat poskušal pomiriti in odvrniti od nadaljnjega napadalnega početja proti zakoncema, prav tako je dojel zakaj se je nanj obrnil policist A, enako pa se je obvladal tudi takrat, ko je policist B nanj uperil puško, tako da je pištolo, ki jo je imel obrnjeno proti omenjenemu policistu, spustil. Nenazadnje tudi okoliščina, da ga je policist C poslej z besedami prepričal naj odloži orožje, govori v prid sklepu, da obtoženčeva sposobnost razumevanja pomena lastnega dejanja in zmožnost obvladovanja svojega ravnanja, nista bili tolikanj prizadeti, da bi bilo moč sklepati, da je bil v neprištevnem stanju. Nenazadnje pa je pojasniti tudi to, da je pomembno, da se je obtoženec s prekomernim uživanjem alkoholnih pijač v tako stanje spravil sam, dasiravno je vedel kako alkohol nanj učinkuje, tako da se v nobenem primeru v luči 3. odstavka 12. člena KZJ ne bi mogel izogniti kazenski odgovornosti za storjeno dejanje. Odtod je bilo pritožbo obtoženčevega zagovornika, kolikor pobija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja in uporabo materialnega prava glede kaznivega dejanja pod točko 2, kot neutemeljeno zavrniti.

Tudi ko pritožnik izpodbija obtožencu izrečeno zaporno kazen za kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne varosti, koristi za obtoženca doseči ne more. Prvostopenjsko sodišče je pravilno dognalo okoliščine pomembne pri odmeri kazenske sankcije za to kaznivo dejanje in obtožencu izreklo primerno kazen zapora.

Drži sicer, da je obtoženec storitev kaznivega dejanja obžaloval in da je bil zadnjič obsojen pred petnajstimi leti, vendar pa je stopnja ogrožanja varovane dobrine taka, da izrek milejše kazni v času, ko nasilje vse bolj postaja vsakdanji vzorec obnašanja, ne pride v poštev. Tudi obtoženčevo urejeno družinsko življenje pravilnosti pobijane sodbe v tem delu omajati ne more.

Glede na to, da je obtoženi s pištolo grozil policistu B, v sodbo kolikor zadeva odločbo o varnostnem ukrepu odvzema predmetov, čeprav je bila glede kaznivega dejanja pod tč. 1 razveljavljena, ni bilo potrebno posegati.

V skladu s povedanim je bilo pritožbi obtoženčevega zagovornika potrebno deloma ugoditi in pobijano sodbo v obsegu razvidnem iz izreka po 1. odstavku 385. člena ZKP razveljaviti ter zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v nerazveljavljenem a pobijanem delu, po 384. členu ZKP potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Obtoženčev zagovornik je s pritožbo deloma uspel, zato izrek o stroških nastalih pred prizivnim sodiščem kot nepotreben odpade.

Sklicevanje na določila KZJ in ZKP, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Kp 63/2005
• VSL sodba I Kp 906/99
• VSL sklep I Kp 1124/99