VSK sklep Kp 309/93

Jedro

Tisti, ki stori kaznivo dejanje namenoma, prepovedano posledico hoče, torej je v namenu vsebovano hotenje, kar kaže, da je kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom. Privolitev v nastanek prepovedane posledice ob podani zavestni komponenti pa kaže na obstoj eventualnega naklepa. S tem, da sodišče v izreku in nekaterih delih obrazložitve navaja, da je obtoženec zalučal pepelnik proti predsedniku senata z namenom vzeti mu življenje, v razlogih pa tudi pove, da je v nastanek take posledice privolil, je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP.

 

Izrek

Ob reševanju pritožb se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po 4. odstavku 385. člena ZKP se pripor zoper obtoženca iz razloga po 1. točki 2. odstavka 191. člena ZKP podaljša.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obtoženega spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 46. člena KZS v zvezi z 2. odstavkom 12. člena in 19. členom KZJ ter mu po 1. odstavku 46. člena KZS sklicujoč se tudi na 1. točko 42. člena in 3. točko 1. odstavka 43. člena KZJ, izreklo kazen 1 (eno) leto in 7 (sedem) mesecev zapora. Pogojne obsodbe izrečene obtožencu s pravnomočno sodbo, v kateri je bila obtožencu za kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 56. členu KZS določena kazen 1 mesec zapora s preizkusno dobo enega leta, ni preklicalo. Na podlagi 1. odstavka 50. člena KZJ je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas prebit v priporu od 12.3.1993 od 15.00 ure dalje. Obtožencu je po 69. členu KZJ izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, tako da mu je vzelo pepelnik uporabljen pri kaznivem dejanju. Po 70. členu KZJ je obtožencu izreklo tudi varnostni ukrep izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za dobo osmih let. Oškodovanca je po 2. odstavku 108. člena ZKP napotilo na pravdo. Na podlagi 4. odstavka 98. člena ZKP je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točle 2. odstavka 95. člena ZKP.

Zoper sodbo se pritožujeta obtoženčev zagovornik in javni tožilec.

Zagovornik obtoženega sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov.

Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni ter obtožencu kazen odpusti ali pa obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Zavzel se je tudi, da bi ju z njegovim varovancem prizivno sodišče obvestilo o seji na kateri bo pritožbo obravnavalo.

Javni tožilec sodbo graja zaradi odločbe o kazenski sankciji in varnostnem ukrepu odvzema predmetov, tedaj pritožbenega razloga po 4. točki 363. člena v zvezi s 1. in 2. odstavkom 367. člena ZKP.

Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni ter obtožencu izreče daljšo prostostno kazen, varnostni ukrep po 69. členu KZJ pa odpravi.

Ob reševanju pritožb obtoženčevega zagovornika in javnega tožilca se je izkazalo, da je spodbijano sodbo potrebno razveljaviti po uradni dolžnosti, spričo česar se v utemeljenost pritožbenih navedb, kolikor se te ne nanašajo na bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pritožbeno sodišče ni spuščalo.

Preizkus napadene sodbe, ki ga je prizivno sodišče na podlagi 1. točke 1. odstavka 376. člena ZKP opravilo po uradni dolžnosti je pokazal, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP, ki je absolutne narave in ima za posledico razveljavitev pobijane sodbe. Podano je namreč nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, pa tudi med razlogi sodbe samimi, kolikor se ti nanašajo na sklepe o obtoženčevi krivdi. Gre torej za nasprotja, ki zadevajo odločilna dejstva, tako da zaradi ugotovljene pomanjkljivosti izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Tako sodišče prve stopnje v izreku navaja, da je obtoženec proti predsedniku senata zalučal pepelnik z namenom, da mu vzame življenje, v razlogih sodbe pa sprva navaja, da je v nastanek prepovedane posledice obtoženec privolil. Nato pa utemeljuje dalje, da na obtoženčevo privolitev v nstanek prepovedane posledice kaže dejstvo, da je potem, ko sta ga paznika zagrabila kričal, da bo sodnika ubil ter da ni pomembno kdaj bo izpuščen, spričo česar ne more biti nobenega dvoma o obtoženčevem namenu. Seveda so si take navedbe sodišča s seboj v nasprotju. Namreč tisti, ki stori kaznivo dejanje z določenim namenom, prepovedano posledico hoče, torej je v namenu vsebovano hotenje, kar kaže, da je kaznivo dejanje storjeno z direktnim naklepom. Privolitev na nastanek prepovedane posledice pa seveda kaže na danost eventualnega naklepa. Ob upoštevanju povedanega je belodano, da sodbe ni mogoče preizkusiti glede krivdne oblike iz katere je obtoženec storil kaznivo dejanje. Ker pritožnik, ki sicer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP, tega nasprotja v svoji vlogi ne navaja, je bilo napadeno sodbo potrebno razveljaviti po uradni dolžnosti.

Nima pa prav pritožnik, ko si prizadeva prikazati, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 364. člena ZKP. Obtožencu ni bila kratena pravica zagovarjati se in spremljati kazenski postopek v jeziku, ki ga razume. Drži sicer, da je obtoženčev materni jezik srbohrvaški, vendar pa je obtoženec, poučen o tej svoji pravici, povedal, da že deset let živi v Republiki Sloveniji in da slovenski jezik razume ter se odpovedal pravici do tolmača. Zato morajo biti namigovanja obtoženčevega zagovornika, da je bil obtoženec prikrajšan za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek, brez upoštevanja vredne podlage.

Enako neuspešen mora ostati obtoženčev zagovornik v tistem delu, ko navaja, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP, ker ni navedlo razlogov iz katerih bi se dalo razbrati ali je obtoženec pepelnik vrgel z levo ali desno roko, pa tudi ali bi stvar, ki jo je zalučal, glede na položaj oškodovanca, temu je glavo varoval sodni spis, sploh lahko nastala prepovedana posledica. Kar zadeva te trditve, pa je po opravljenem preizkusu sodišče druge stopnje prišlo do spoznanja, da so pritožnikove navedbe neutemeljene. Razlogi sodbe so razen v delu, ki se nanaša na krivdno obliko, izčrpni in skladni, tako da nasprotij, ki jih omenja obtoženčev zagovornik, ni zaslediti.

Seveda se pritožbeno sodišče ni moglo spuščati v presojo utemeljenosti tistih očitkov obtoženčevega zagovornika, ko ta izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in zatrjuje, da je podana kršitev materialnega prava, pa tudi ne v razloge, ki jih navajata oba pritožnika, ko izpodbijata obtožencu izrečene kazenske sankcije. Bo pa moralo njune navedbe na ustrezen način v nadaljnjem postopku oceniti sodišče prve stopnje.

V skladu s povedanim je bilo potrebno po 1. odstavku 385. člena ZKP napadeno sodbo po uradni dolžnosti razveljaviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obtoženec se nahaja v priporu, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 4. odstavkom 385. člena ZKP preizkusilo, ali je priporni razlog begosumnosti po 1. točki 2. odstavka 191. člena ZKP še vedno podan.

Pri tem je dognalo, da se okoliščine, ki narekujejo podaljšanje pripora zaradi bojazni, da bi obtoženec v primeru izpustitve na prostost utegnil pobegniti, niso spremenile. Obtoženec je tuj državljan, tam naj bi se nahajala tudi njegova družina, v naši državi pa nima ne stalnega ne začasnega bivališča, kot tudi ne urejenega statusa tujca. Premoženja pri nas nima, ni pa najti prav nobene okoliščine, ki bi kazala na obtoženčevo navezanost na območje Republike Slovenije. Omenjena dejstva pa ob upoštevanju teže in kazni zagrožene za obtožencu očitano kaznivo dejanje pokažejo, da se je moč utemeljeno nadejati, da bi obtoženi v primeru odprave pripora pobegnil in na ta način onemogočil nadaljnji kazenski postopek. Kaj takega pa mu je mogoče preprečiti le s podaljšanjem pripora.

Obtoženčev zagovornik je predlagal, da bi ju z njegovim varovancem pritožbeno sodišče obvestilo o svoji seji. O seji je bil obveščen in na njej tudi navzoč obtoženec, za njegovega zagovornika pa obvestilo ni bilo izkazano. Obtoženi je predlagal naj se seja prizivnega sodišča opravi kljub odsotnosti njegovega zagovornika, zato je pritožbeno sodišče, izpolnjeni so bili namreč potrebni procesni pogoji, tak sklep tudi sprejelo.

Sklicevanje na določila KZJ in ZKP, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Cp 321/2021
• VSL sodba I Kp 1396/99
• VSL sodba I Kp 688/99