<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba in sklep Cp 568/93

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:1993:CP.568.93
Evidenčna številka:VSK00278
Datum odločbe:08.09.1993
Področje:obligacijsko pravo
Institut:spremenjene okoliščine - sprememba pogodbe

Jedro

Pogodbena stranka, ki zatrjuje spremenjene okoliščine, ne more s tožbo izsiliti spremembe pogodbe.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se zato razveljavi v delu, kjer je zavrnjen zahtevek iz nasprotne tožbe in v stroškovni odločbi ter v tem obsegu vrača zadeva v novo sojenje.

Pritožba tožeče stranke pa se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v točki 2 izreka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke Občine X, da naj se razveže soinvestitorska pogodba z dne 11.1.1984, prav tako je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna podpisati aneks iz avgusta 1985 k osnovni pogodbi z dne 11.1.1984 in plačati tožeči stranki 173,17 SIT z obrestmi po 72% obrestni meri od 3.8.1985. Zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe po kateri sta toženca zahtevala od Občine X, da jima je dolžna plačati zakonite zamudne obresti od zneska 29.215,00 SIT od 10.2.1984 do plačila. Glede stroškov postopka je odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka Občina po javnem pravobranilstvu izpodbija sodbo v delu, ki ga zajema 2. točka izreka t.j. glede podpisa aneksa in plačila razlike in sicer uveljavlja v pritožbi pritožbena razloga nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Tožeča stranka se predvsem ne strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo, saj iz pogodbe izhaja, da sta sklenili soinvestitorsko pogodbo. Takšno pogodbo sta sklenili zato, ker je pravna prednica tožeče stranke bila ob sklepanju tega pravnega posla vezana z Zakonom o stanovanjskem gospodarstvu, ki je določal pogoje in smernice za usmerjeno stanovanjsko gradnjo, kot tudi ceno za stanovanje. Pri oblikovanju pogodbene cene ni mogla izhajati iz svojih lastnih po sebi postavljenih smernicah, temveč so ji ceno diktirali prisilni predpisi in izvajalci gradbenih del. Izvajalcu gradbenih del je morala pravna prednica tožeče stranke plačati ceno, kot jo uveljavlja v tej pravdi, zato meni, da je njen zahtevek v celoti utemeljen. Sodišče prve stopnje pa se sploh ni bavilo z izvedeniškim mnenjem izvedenca A, ki je obširno, strokovno in dokumentirano obrazložil, zakaj je prišlo do povečanja cene za kvadratni meter stanovanja. Stanovanje je bilo zgrajeno 34 dni kasneje, kot je bilo dogovorjeno, vendar zgolj zaradi objektivnih okoliščin t.j. nepredvidljivih vremenskih pogojev, ki jih ne gradbeni izvajalec, ne pravna prednica tožeče stranke ob sklepanju soinvestitorske pogodbe nista mogla predvideti. V tem času je prišlo do razvrednotenja denarja, zato je utemeljeno pozvala toženo stranko na podpis aneksa in doplačilo cene stanovanja. Tožeča stranka meni, da bi moralo vsaj pritožbeno sodišče prisluhniti argumentom v zvezi s pravično porazdelitvijo poslovnega rizika v stanovanjski gradnji.

Gradbeno podjetje je za delo dobilo povrnjeno vrednost. Pridobitelj stanovanja ni vezan z zakonskimi predpisi kot tožeča stranka, zato lahko pri prodaji upošteva zakon ponudbe in povpraševanje na obalnem področju. Zato bi bila na izgubi le tožeča stranka.

Tožena stranka pa v pritožbi predvsem opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju poleg pogodbe upoštevati tudi prisilne zakonite predpise, ki jih toženca ob podpisovanju pogodbe, kot neuka stranka, nista poznala. Morala pa bi te predpise poznati tožeča stranka in izvajalec. Stranke so sklenile le kupoprodajno pogodbo, kar je sodna praksa že večkrat v podobnih primerih izjavila. Po predpisih Zakona o monopolih, Zakona o varstvu konkurence in drugih zakonih, pa gredo tožencema obresti najmanj kot za vezavo nad tri mesece od dneva plačila in to najmanj do izdaje uporabnega dovoljenja, od takrat dalje pa na kapitalizirani znesek nadaljnje zamudne obresti. Pogodbeni rok za izročitev stanovanja je bil 15.1.1985, izgovarjanje na vreme ni bilo utemeljeno. Toženca sta vnaprej plačala tožeči stranki kupnino in očitno je tožeča stranka ta denar drugje porabila. Izpodbijana sodba po mnenju pritožnikov krši materialno pravo, ker jima ne priznava po sili zakona določenih zamudnih obresti. Te obresti bi jima morala priznati celo, če bi se jim v pogodbi izrecno odrekla. To pravdanje je povzročila tožeča stranka, zato toženca tudi ne pristaneta na plačilo stroškov postopka. Predlagata spremembo sodbe tako, da se njunemu zahtevku iz nasprotne tožbe ugodi, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke: Da sta sklenili pravdni stranki kupoprodajno pogodbo, je sodišče prve stopnje iz vsebine pogodbe pravilno ugotovilo. Tožeča stranka se je namreč s sporno pogodbo zavezala tožencema izročiti stanovanje, tadva pa sta se zavezala tožeči stranki plačati s pogodbo določeno ceno. Ta pogodba vsebuje torej vse bistvene sestavine prodajne pogodbe (1. odstavek 454. člena ZOR). Določil, ki bi bile značilne za gradbeno (soinvesticijsko) pogodbo v tej pogodbi ni, saj pogodba ne predvideva pravic tožencev do nadzora nad deli in kontrole nad količino in kakovostjo uporabljenega materiala oz. kakšnih drugih elementov, ki so značilne za gradbeno pogodbo (členi 630 do 647 ZOR).

Izvajanja pritožbe, da sporna pogodba ni kupoprodajna, ampak soinvestitorska pogodba, so zato pravno zgrešena. Čim je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo in to s fiksno ceno ter da predpostavk za razvezo te pogodbe po členu 133 ZOR ni, pa je utemeljeno zavrnilo tudi podrejeni zahtevek na sklenitev aneksa k tej pogodbi. Namreč za takšen zahtevek materialno pravne podlage ni, saj tožeča stranka ne more izsiliti spremembe pogodbe. Pritožbeno sodišče je iz tega razloga neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).

K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zahtevek iz nasprotne tožbe preuranjeno zavrnilo. Namreč iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ta zahtevek zavrnilo zgolj zato, ker je ugotovilo, da pravdni stranki v prodajni pogodbi nista dogovorili pogodbenih obresti. Toženca pa v pritožbi utemeljeno opozarjata, da bi moralo sodišče prve stopnje njun zahtevek iz nasprotne tožbe presojati tudi na podlagi zakonitih predpisov.

Določilo člena 26 Zakona o blagovnem prometu je namreč predstavljalo takšen prisilni predpis, ki je v času sklepanja te pogodbe veljal in ki ga pravdne stranke s svojo voljo niso mogle izključiti. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zahtevek tožencu iz nasprotne tožbe preizkusiti tudi na tej pravni podlagi. Ker pa zaradi zmotnega pravnega naziranja vseh relevantih dejanskih okoliščin za presojo utemeljenosti zahtevka tožencev iz nasprotne tožbe ni ugotavljalo, je moralo pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v delu, kjer je zavrnjen zahtevek iz nasprotne tožbe po 1. odstavku 370. člena ZPP razveljaviti in v tem obsegu vrniti zadevo v novo sojenje. Ker je delno razveljavilo odločbo o glavni stvari, je drugostopno sodišče moralo po 4. odstavku 166. člena ZPP razveljaviti tudi stroškovno odločbo, saj bo o stroških postopka lahko sodišče prve stopnje pravilno odločilo šele ko bo znan končni uspeh strank v pravdi.

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo postopek dopolniti v nakazani smeri. Pravica do obresti od vnaprej plačane kupnine po določbi 26. člena Zakona o blagovnem prometu (Ur.l.SRS št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. členom Zakona o trgovini Ur.l. RS št. 18/93) ne pripada kupcu kar avtomatično, kot očitno zmotno menita toženca. Ta pravica jima gre le, če je prodajalec kot pogoj kupcema postavil vnaprejšne plačilo kupnine. Zato bo sodišče prve stopnje moralo raziskati ali je tožeča stranka kot pogoj za prodajo stanovanja postavila tožencema vnaprejšnjo plačilo kupnine, ali pa je morda obstajal tudi kakšen drug način plačila te kupnine, saj v takšnem primeru ne bi bilo podlage niti za uporabo 26. člena Zakona o blagovnem prometu. Po dopolnitvi postopka v nakazani smeri naj zato o razveljavljenem delu ponovno odloči.

 


Zveza:

ZOR člen 133, 133.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MzAxNw==