VSK sodba Kp 365/93

Jedro

Naziranje pritožnika, da že dejstvo, da oškodovanka ni bila telesno poškodovana, izključuje uporabo take sile potrebne za storitev kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 100. člena KZS, je zmotno. Oškodovanka se je obtožencu upirala, tako z besedami kot fizično, z odporom pa prenehala, ko je ocenila, da upanja na uspeh ni. Ravnala je naravnost tako, kot priporočajo zadnja dognanja viktimologije, ki žrtvam odsvetujejo prevelik odpor v tistih primerih, ko je nevarno, da bi jih storilec sledeč svoji nakani, lahko huje poškodoval. Pomembno je, da se je oškodovanka obdolžencu upirala in da se mu ni vdala prostovoljno, pač pa šele potem, ko je njen odpor s silo zlomil. Odtod je odločitev sodišča, ki obtoženčevega stališča ni sprejelo, pravilna.

 

Izrek

Pritožbi obtoženčevega zagovornika se deloma ugodi in pobijana sodba spremeni tako, da se obtožencu izrečena kazen zniža na 1 (eno) leto in 8 (osem) mesecev zapora, v ostalem pa pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 100. člena KZS in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen dveh let in šestih mesecev zapora. Po 1. odstavku 98. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka odmerjene v obliki povprečnine v znesku 3.000,00 SIT.

Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožuje obtoženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ali pa napadeno odločbo spremeni ter obtoženega obtožbe oprosti.

Pritožba je deloma utemeljena.

Zagovornik obtoženega s svojimi zatrjevanji, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, ne more biti uspešen. Odločilna dejstva so zanesljivo in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge. Pri tem se je pravilno oprlo na izpoved oškodovanke, ki je podrobno opisala kaj se ji je v večernih urah dne 21.4.1992 v gozdu primerilo v obtoženčevem vozilu. Dasiravno se je ura bližala polnoči, je oškodovanka še isti večer poklicala prijateljico in ji skozi jok večkrat ponovila, da se ji je zgodilo nekaj hudega. Naslednji dan je ob snidenju svojo prijateljico, vidno razburjena in prizadeta le-tej razodela, da je prejšnji večer obtoženec z njo na silo spolno občeval. Tudi priča je v preiskavi povedal, da je oškodovanka, potem ko se je zglasila pri zdravnici, v lokalu pravila, kako jo je obtoženec posilil in da zato domov ne sme.

Ravno dejstvo, da je oškodovanka še isti večer po dejanju seznanila prijateljico s tem kar se ji je zgodilo, zgovorno priča, da njene besede niso plod preračunljivosti ali maščevalnosti, ker naj bi njeni obeti, da se bo poročila z obtožencem, splavali po vodi. Nasprotno, edini logičen zaključek, ki ga je moč sprejeti je, da je oškodovanka, ki je sicer zelo preprosta oseba, povedala le tisto, kar jo je tisti večer doletelo. Pri tem je potrebno opozoriti, da obtožencu ni pripisovala nečesa kar ni storil, saj je dejala, da jo ni tepel, nenazadnje pa omenila tudi okoliščino, ki v vsej zavržnosti dejanja, ki ga je zagrešil, le kaže da ni bil do kraja brezobziren, saj je ejakuliral na oškodovankin trebuh. Da pa se je oškodovanka upirala in rotila obtoženca naj ji ne stori sile, je tudi podrobno in prepričljivo opisala. Trditve obrambe, da bi lahko oškodovanka, posebno takrat, ko se je obtoženec slačil, iz avtomobila pobegnila, pa so popolnoma neživljenjske. Glede na to, da se je z odločno močnejšim obtožencem v večernih urah znašla v gozdni osami, ni imela prav nobenih realnih možnosti na ta način izogniti se udejanjanju obtoženčeve nakane. Potem ko je oškodovanko kljub njenemu upiranju slekel, je obtoženi na silo z oškodovanko spolno občeval.

Prizadevanja pritožnika prikazati, da je šlo za obojestransko želen spolni akt, zato ne morejo obroditi sadov. Res je, da je obtoženka kaznivo dejanje organom za notranje zadeve prijavila po več dneh, vendar tudi ta okoliščina v ničemer ne poraja dvomov v resničnost njenih trditev. Znano je namreč, da posilstvo ženske hudo prizadene, tako da se odtod izvirajočim škodljivim posledicam, kljub pomoči za to usposobljenih družbenih institucij, včasih ne morejo znebiti vse življenje. Pri vsaki oškodovanki je seveda prisoten tudi strah pred sekundarno viktimizacijo, saj se ji v primeru procesuiranja storilca ne more izogniti. Mučno je namreč zasliševanje in razgaljanje žrtvine najgloblje zasebnosti na policiji in nato v kazenskem postopku, pri čemer seveda ne gre zanemariti tudi stigmatizacije, ki so jo take oškodovanke deležne v okolju v katerem živijo. Zato ni prav nič čudnega, da se je oškodovanka šele po nekaj dneh, potem ko se je posvetovala z zdravnico, odločila prijaviti obtoženca.

Prizadetosti in preprostosti oškodovanke je pripisati štrlečo nelogičnost v njeni izpovedi, ko je trdila, da se je oglasila pri zdravnici zaradi bojazni, da je noseča, čeprav je obtoženec, kot je sama povedala, ejakuliral na njen trebuh. Zato ta okoliščina oškodovankini izpovedi ne jemlje verodostojnosti. V luči povedanega se izkaže, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, zato dokaznega postopka ni potrebno dopolnjevati z zaslišanjem priče, pritegnitvijo izvedencev medicinske stroke s področja ginekologije in psihiatrije (seksologa), za kar se sicer pritožnik zavzema.

Zagovornik v pritožbi vztraja pri že preživetih stereotipih v prikazovanju žrtve in storilca. Pri posilstvu naj bi bila po takem gledanju žrtev tista, ki spodbuja in izziva, si zavestno ali podzavestno želi biti posiljena; žrtev naj bi vložila ovadbo zgolj z namenom zavarovati sebe in nenazadnje naj bi bila žrtev lahkoživa oseba, slabih in dvomljivih moralnih kvalitet. Storilec pa naj bi se zaradi takega ravnanja žrtve ne mogel obvladati. Po najnovejši tipologiji posilstev, kljub zavedanju, da življenja ni mogoče razumevati skozi poenostavljene klasifikacije, bi bilo obravnavano moč uvrstiti med tista, storjena zaradi dokazovanja moči oziroma nadmoči. Pri tej vrsti posilstva storilec uporabi le toliko sile, kot jo zahteva položaj, žrtev zato praviloma ni poškodovana. Storilec pa deluje po vnaprej premišljenem načrtu, pri čemer ni nepomembno, da si tudi žrtev poprej premišljeno izbere. Značilno je tudi, da si pri takem kaznivem dejanju posilstva storilec želi žrtev zlasti seksualno podrediti, da bi ji dokazal svojo avtoriteto in moč in se na ta način samopotrdil. Vse nakazane značilnosti je najti tudi v obravnavanem primeru, pri čemer seveda ni moč obiti načina storitve poskusa kaznivega dejanja posilstva za katero je bil obtoženec že obsojen in pa njegovega ravnanja, ko je dne 25.4.1992 v vozilo sprejel avtoštoparko. Slednja se je spretno izvila obtožencu, je pa pomembno, kot je povedala, da jo je proti njeni volji obtoženec v vozilu začel otipavati. Čeravno je jokala in se branila to ni veliko zaleglo, kajti obtoženec je bil vztrajen, otresla pa se ga je šele s pretvezo, da se bosta pozneje na določenem kraju našla. Očitno je torej, da si obtoženec na tak v družbeno nesprejemljiv način "utrjuje" s svojega zornega kota pozitivno samopodobo. V tej luči pa njegovo ravnanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ni nikakor tako nerazumljivo, kakor bi se dalo razbrati iz zatrjevanj obtoženčevega zagovornika. Res je, da oškodovanka ni bila telesno poškodovana, to pa enostavno zato, ker se obtožencu, ko je ocenila, da upanja na uspešnost s takim odporom ni, fizično ni izraziteje upirala. Sicer pa je ravnala tako, kakor oškodovankam priporočajo avtorji novejših viktimoloških študij. Pristaviti je še, da je prvostopenjsko sodišče na zanesljivo in celovito ugotovljeno dejansko stanje uporabilo ustrezne materialno kazenske določbe. Zato tudi s sklicevanjem na kršitev kazenskega zakona, pritožnik spodbijane sodbe omajati ne more.

Pritožba podana v prid obtoženca, zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, po 379. členu ZKP vsebuje tudi pritožbo zoper kazensko sankcijo. Preizkus v tej smeri pa je prizivno sodišče privedel do spoznanja, da je neglede na obtoženčevo predkaznovanost za istovrstno kaznivo dejanje in mladoletnost žrtve, izrečena zaporna kazen previsoka. Sila, ki jo je obtoženec zoper oškodovanko uporabil ni bila izrazita, pač pa le tolikšna, kolikor je bilo nujno, da je premagal njen odpor. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, je obtožencu potrebno šteti v dobro, da preživlja družino v kateri sta tudi dva majhna otroka. Upoštevaje povedano in seveda tudi okoliščine, ki jih v oporo svoji odločitvi navaja sodišče prve stopnje, se po presoji pritožbenega sodišča izkaže, da je obtožencu izrečena kazen preostra in mu jo je zato znižalo na eno leto in osem mesecev zapora. S tako kaznijo bo moč na obtoženca vplivati, da se bo spremenil in v bodoče storitvi tovrstnih kaznivih dejanj ogibal, zadoščeno pa bo tudi zahtevam generalne prevencije.

Obtoženčev zagovornik se sicer posplošeno sklicuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi jo zagrešilo prvostopenjsko sodišče, vendar pa ob preizkusu opravljenem tudi po uradni dolžnosti po 376. členu ZKP, prizivno sodišče takih hib v sodbi ni našlo.

Izhajajoč iz povedanega, je bilo potrebno pritožbi obtoženčevega zagovornika deloma ugoditi in spodbijano sodbo po 1. odstavku 387. člena ZKP spremeniti kot je razvidno v izreku, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v nespremenjenem a izpodbijanem delu po 384. členu ZKP, potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Obtoženčev zagovornik je s pritožbo za njegovega varovanca dosegel ugodnejši izid od tistega pred prvostopnim sodiščem, zato izrek o stroških nastalih v pritožbenem postopku, kot nepotreben odpade.

Sklicevanje na Zakon o kazenskem postopku, ki je v naš pravni red sprejet predpis iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 1052/99
• VSL sodba I Kp 777/99
• VSL sodba I Kp 536/2000