<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba in sklep Cpg 251/93

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:1993:CPG.251.93
Evidenčna številka:VSK00224
Datum odločbe:30.09.1993
Področje:obligacijsko pravo
Institut:predčasna vrnitev posojila - tečajne razlike

Jedro

Neveljavno je pogodbeno določilo v posojilni pogodbi, da je dolžan dolžnik v primeru, ko upniku brez njegove privolitve vrne posojilo v tuji valuti predčasno, za čas od vrnitve posojila do roka, ko bi posojilo moral vrniti, plačati tečajne razlike kot škodo.

 

Izrek

Pritožba tožene stranke zoper sodbo se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke pa se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izreku o pravdnih stroških razveljavi in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je tožeča stranka s tem, ko je dne 7.10.1991 toženi stranki vrnila 2.000.000,00 SIT v celoti poravnala obveznosti iz medsebojne posojilne pogodbe z dne 29.8.1991 in toženi stranki ne pripadajo nobene obresti od dneva vrnitve posojila dalje, obenem pa je delno ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati za čas od 7.10.1991 do 29.10.1991 zakonite zamudne obresti, povečane za 8 % od zneska 2.000.000,00 SIT v višini 41.691,74 SIT od tega zneska pa še procesne obresti od 2.4.1992 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno in v delu, v katerem je višji tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe zavrnjen, tožeča stranka pa le v delu o pravdnih stroških.

Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v napadenem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka kot dolžnik ravnala zavestno nevestno in nepošteno ter se s plačilom obresti želela rešiti odgovornosti za škodo, ki je dejansko nastala tožencu. Stranki sta v pogodbi vrednost preračunali v DEM in je bila očitno volja obeh, da se na ta način zavaruje realna vrednost. S tem, ko je tožeča stranka vrnila denar, o čemer pa toženec niti ni bil obveščen, tako da bi lahko ta denar plasiral, je bila tožencu vsekakor povzročena škoda ne le v višini obresti, ampak v obliki tečajnih razlik, ki jih sedaj tožena stranka zahteva od tožeče. Napačna je ugotovitev sodišča, da naj bi se stranki dogovorili, da posojilodajalec odgovarja le za škodo v obliki plačila obresti, saj stranki v pogodbi nista izključevali morebitnih drugih škod.

Tožeča stranka pa se po svojem pooblaščencu zoper sklep o stroških pritožuje zaradi napačne odmere. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov sploh ni upoštevalo, da je tožeča stranka imela stroške tudi z nasprotno tožbo tožene stranke.

Pritožba tožeče stranke v izreku o stroških je utemeljena, ni pa utemeljena pritožba tožene stranke.

K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, in v delu, v katerem je višji tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi zavrnilo, glede bistvene okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, ki bi jo bilo potrebno upoštevati po uradni dolžnosti. Glede na to, da je že sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeča stranka ravnala napačno, ko tožene stranke o vrnitvi posojila ni pravočasno obvestila, seveda res ni več pomembno vprašanje, kako je bilo to obvestilo dano. Bistveno vprašanje je, kakšna je škoda, za katero tožeča stranka odgovarja toženi stranki. Glede tega pa je po mnenju pritožbenega sodišča ocena, da je tožeča stranka odgovorna toženi stranki le za škodo v višini zamudnih obresti za čas od 7.10.1991 pa do 29.10.1991, tako v dejanskem kot pravnem pogledu pravilna. Do takega zaključka je mogoče priti že na podlagi besedila posojilne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama dne 29.8.1991, ki v določilu 1. člena govori o tem, da mora za predčasno vračilo posojila posojilojemalec predhodno pridobiti soglasje posojilodajalca, sicer odgovarja za škodo, ki bi mu s tem nastala v obliki plačila obresti.

Tudi sicer ni mogoče priznati, da bi toženi stranki pripadala višja pravno priznana škoda kot so zamudne obresti za čas od dneva, ko je tožeča stranka posojilo vrnila, pa do dneva, ko bi ga po pogodbi morala vrniti. Zlasti ni mogoče sprejeti tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne, razlage tožene stranke o tem, da gre toženi stranki škoda v višini tečajnih razlik. Če bi sodišče upoštevalo tak dogovor, bi to pomenilo obidenje določb Zakona o zamudnih obrestih, šlo pa bi tudi za nekak terminski posel, ki po mnenju pritožbenega sodišča ob pogodbi, kot sta jo sklenila tožeča in tožena stranka ne more biti veljaven (103. in 105. člen ZOR). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno in v delu, v katerem je višji tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnjen, potrdilo izpodbijano sodbo.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri izreku o stroških zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje sicer obširno obrazlaga, kako je odmerilo pravdne stroške tožeče in tožene stranke, pri tem pa dejansko ni razlogov o tem, kaj je s stroški, ki jih je tožeča stranka imela v postopku po nasprotni tožbi tožene stranke. To pa pomeni, da je z izrekom o pravdnih stroških sodišče prve stopnje zagrešilo omenjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki ima za posledico razveljavitev sklepa o stroških.

Pri ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje upošteva celotne stroške tožeče in celotne stroške tožene stranke, ter šele po upoštevanju celotnih stroškov obeh strank ugotovi, koliko je katera drugi še dolžna plačati.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 166. člena ZPP.

 


Zveza:

ZOR člen 103, 105, 565, 103, 105, 565.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MzAxMA==