VSK sklep Cp 513/93

Jedro

Bistveno je kršen postopek, če sodišče prve stopnje ni odločilo o pobotnem ugovoru tožene stranke (1. odstavek 354. člena v zvezi s 3. odstavkom 338. člena ZPP), ker je to vplivalo na pravilnost sodbe.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (to je ugodilnem delu in stroškovni odločbi) r a z v e l j a v i ter v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo v plačilo znesek 264.078,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1992 do plačila. Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik investiral v toženčevo hišo, kupil naj bi določen gradbeni in drugi material. Ker pa se je moral tožnik po nalogu toženca iz te hiše izseliti, je štelo, da je toženec obogaten za vrednost vloženega materiala. V razlogih sodbe pa je navedlo, da je zahtevek tožene stranke, ki ga je uveljavljala v pobot tožnikovi terjatvi, neutemeljen. Menilo je namreč, da tožencu ni uspelo dokazati, da bi bil tožnik na ta račun obogaten.

Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Meni, da je sodišče kršilo določbe 3. odstavka 333. in 338. člena ZPP, saj v izreku ni odločilo o pobotnem ugovoru.

Navaja, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno predvsem glede količine in vrednosti uporabljenega materiala. Sodišče bi po mnenju pritožnika moralo poizvedovati glede vrednosti vsega uporabljenega gradbenega materiala, ker je toženec ugovarjal višini zahtevka v celoti. Kar zadeva sam temelj zahtevka toženec priznava, da je tožnik kupil gradbeni material, vendar je toženec tekom postopka v pobot tožnikovih vlaganj v toženčevo hišo uveljavljal stroške, ki jih je imel v zvezi s tožnikovim bivanjem v toženčevem gospodinjstvu. Tožnik za stroške elektrike, vode, stanovanja in prehrane naj ne bi ničesar prispeval zato, ker je med tožnikom in njegovo izvenzakonsko družico obstajal izrecni dogovor, da se bodo ti stroški kompenzirali z investicijami tožnika. O tem pa naj bi obstajal tudi tihi dogovor med pravdnima strankama. Pritožnik še navaja, da je predlagal tudi zaslišanje prič, ki bi o obstoju takega dogovora izpovedale, sodišče prve stopnje pa je ta dokazni predlog zavrnilo. V pritožbi povdarja, da je njegova terjatev do tožnika še višja kot je ugovarjal v pobot, saj bi po mnenju toženca moral tožnik plačevati tudi stroške preživljanja svoje nezaposlene izvenzakonske partnerke. Vendar pa toženec zahteva le toliko, kot tožnik zahteva od njega zato, ker je med njima obstajal takšen dogovor ter predvsem zato, ker je pobotni ugovor mogoč le do višine tožbenega zahtevka.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, osporavala pritožbena izvajanja in predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev prvostopne sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Skladno s 3. odstavkom 338. člena ZPP mora izrek sodbe obsegati tudi odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota. Če je torej v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je toženec uveljavljal z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna (3. odstavek 333. člena ZPP). Po prevladujoči sodni praksi ima v tem primeru izrek sodbe tri člene. Tako je potrebno ugotoviti obstoj tožnikove terjatve in njegovo višino, nato v drugem členu ugotoviti do katere višine obstoji nasprotna terjatev, v tretjem členu pa mora sodišče odrediti kompenzacijo in tožbeni zahtevek zavrniti ali pa mu deloma ugoditi, pač glede na to v kakšni višini si obe terjatvi konkurirata. Če pa sodišče v drugem členu ugotovi, da toženčeva terjatev ne obstoji, obsodi toženca na plačilo tožnikove terjatve. Iz navedenega torej izhaja, da za razliko od drugih procesnih ugovorov za pobotnega ne zadošča, da sodišče le v razlogih sodbe postavlja zaključke glede njegove utemeljenosti kot je to storilo sodišče prve stopnje in tako v obrazložitvi navedlo razloge glede neobstoječe odločitve.

Pritožbena izvajanja v tej smeri so torej glede na navedene ugotovitve popolnoma utemeljena. Po oceni pritožbenega sodišča ima izpodbijana sodba tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj izrek nasprotuje razlogom sodbe (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP).

Poleg kršitve določb pravdnega postopka pa pritožnik sodišču prve stopnje povsem utemeljeno očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Odločilne okoliščine glede obstoja in višine zahtevka, ki ga je iz naslova prehrane in stanovanja ugovarjal v pobot namreč sploh niso raziskane. Med strankama naj bi po tožečevih trditvah obstajal sporazum oziroma tihi dogovor, po katerem naj bi tožnik v hišo investiral, le to pa naj bi se kompenziralo tako, da mu ne bi bilo potrebno prispevati za redne stroške v gospodinjstvu.

Sodišče prve stopnje pa te zatrjevane bistvene okoliščine, to je obstoja sporazuma, sploh ni ugotavljalo. Celo dokazni predlog za zaslišanje prič, ki bi o tem dogovoru lahko izpovedale (to je predvsem toženčeva hči) je zavrnilo. Obstoj navedenega sporazuma pa za odločitev niti ni bistven, ker je spor obogatitveni in je potrebno ugotavljati le obojestransko okoriščenost. Toženec je tekom postopka tudi zatrjeval, da ves nabavljeni material ni bil vzidan v hišo, da je ostalo 446 kosov opeke in 8 kvadratnih metrov keramičnih ploščic, kar je tožniku na razpolago in lahko odnese. Sodišče pa tudi te okoliščine sploh ni ugotavljalo in ne upoštevalo, ko je tožencu naložilo povračilo dosežene koristi. Obseg vrnitve je namreč obsežen že v splošnem pravilu neupravičene pridobitve: vrniti je treba samo stvar, če to ni mogoče, pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (iz 1. in 2. odstavka 210. člena ZOR).

Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter vsled tega tudi zmotne uporabe materialnega prava, pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stponje v izpodbijanem delu razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 369. člena in 1. odstavek 370. ZPP).

V ponovnem postopku naj sodišče izvede postopek skladno z določili 333. in 338. člena ZPP, zasliši predlagane priče in razišče vse odločilne okoliščine, ki se uveljavljajo v tožbi in ugovoru, kar je v bistvenem pojasnjeno že spredaj.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 4. v zvezi s 3. odstavkom 166. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1341/03
• VSL sklep I Cp 1861/99
• VSK sklep I Cp 102/2004