VSK sodba Kp 375/93

Jedro

Dasiravno je res, da je sodišče prve stopnje na obtoženca v obtožbi naslovljeni očitek, da je mamilo nameraval prodati neugotovljenemu kupcu, nadomestilo s tem, da je mamilo zaradi nadaljnje prodaje odložil na dogovorjenem kraju, obtožbe ni prekoračilo. Opis se nanaša na isti življenjski primer, le nekoliko natančneje je opredeljeno tisto, kar se je v dejanskosti primerilo. Pomembno pa je, da v ničemer opis ni spremenjen v obtoženčevo škodo. Odtod bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki 1. odstavka 364. člena ZKP ni podana.

 

Izrek

Pritožbi obtoženčevega zagovornika se deloma ugodi in izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se obtožencu izrečena kazen zniža na 1 (eno) leto zapora.

V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 245. člena KZJ in mu na podlagi iste kazenske določbe izreklo kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Po 1. odstavku 50. člena KZJ je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas prebit v priporu od 21.7.1993 od 12.50 ure dalje. Na podlagi 4. odstavka 245. člena KZJ je obtožencu odvzelo 357,30 gramov heroina, sklicujoč se na 1. odstavek 85. člena KZJ pa še 2.230,00 SIT kot s kaznivim dejanjem doseženo premoženjsko korist. Po 1. odstavku 98. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP, ki jih ni pobliže odmerilo ter povprečnino v znesku 15.000,00 SIT.

Zoper sodbo se, kakor uvodoma navaja, iz vseh pritožbenih razlogov, pritožuje obtoženčev zagovornik. Iz obrazložitve pa je razbrati, da uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 9. in 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledične kršitve kazenskega zakona, posredno pa napada tudi odločbo o kazni. Sklepno sodišču prve stopnje oponaša zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Prizivnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spodbijano sodbo spremeni ter obtoženca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, pripor zoper obtoženca pa odpravi.

Pritožba je deloma utemeljena.

Kolikor zagovornik obtoženega zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveni kršitevi določb kazenskega postopka, ne more doseči nadejanega se uspeha. Res je sodišče prve stopnje besedilo v obtožnici "proda še neidentificiranemu kupcu" v izreku sodbe nadomestilo s tekstom "zaradi nadaljnje prodaje odloži na dogovorjenem kraju" vendar pa s tem v ničemer ni prekoračilo obtožbe in povzročilo tak procesni položaj, ko med obtožnim aktom in sodbo ne bi bilo več identitete. Navedeni opis se nanaša na isti življenjski primer, le nekoliko natančneje je opredeljeno tisto kar se je dejansko zgodilo, pri čemer pa je seveda pomembno, da tako prilagojen opis ni v ničemer obtožencu v škodo. Odtod mora ostati pritožnikov trud, ko uveljavlja bisveno kršitev po 9. točki 1. odstavka 364. člena ZKP, zaman. S posplošenim zatrjevanjem, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi le te, pri čemer pa pritožnik sploh ne pove v čem naj bi to nasprotje bilo, pritožbeno sodišče ga tudi ni našlo, obtoženčev zagovornik pravilnosti izpodbijane sodbe po procesni plati omajati ne more. Torej bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP prav tako ni izkazana.

Enako neuspešen mora ostati pritožnik, ko izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je odločilna dejstva zanesljivo in celovito dognalo ter v podkrepitev svojih sklepov navedlo prepričljive razloge. Obtoženčev zagovor, da ni vedel, da se v zavitku, ki ga prenaša nahaja heroin, je zanesljivo ovrglo. Prodajalec mamila je obtoženemu za prenos ovoja z drogo iz X v Y obljubil plačilo 500 DEM ter povrnitev potnih stroškov v znesku 3.000,00 SIT. Obtožencu je bila torej za opravo navedene storitve obljubljena nagrada, ki dosega skoraj mesečno povprečno plačo v Sloveniji. Glede na način kako je bilo mamilo pakirano, je bilo z otipom brez težav moč ugotoviti, da gre za prašnato snov. Seveda ni nepomembno, da je obtoženec zavitek prenesel v torbici za pasom, ker je štel, da je tak način najbolj varen. Prvostopenjsko sodišče pravilno opozarja tudi na to, da sta se neznanec (vendar samo za sodišče) in obtoženec morala dobro poznati, saj je v nasprotnem povsem neživljenjsko, da bi ta obtožencu izročil tako količino mamila, pri čemer ne gre obiti vrednosti te droge, ne da bi si delal skrbi ali bo ta mamilo na dogovorjeno mesto tudi odnesel. Nenazadnje tudi skrivnostnost in nenavadnost vsega početja, obtoženec naj bi mamilo pustil v stranišču v Hotelu, samo še dodatno utrjuje pravilnost sklepa, da je obtoženec vedel kakšna je vsebina "pošiljke", ki jo prenaša. Jalovi so zato poskusi pritožnika, da bi sodbo spodnesel s sklicevanjem na zmotno in nepopolno ugotovitev dejstvenega stanja. Prvostopenjsko sodišče je na pravilne dejanske izsledke uporabilo tudi ustrezne materialne kazenske določbe, kar pa pokaže, da kršitev kazenskega zakona, ki jo prav tako uveljavlja obtoženčev zagovornik, ni podana.

Prav pa ima pritožnik, ko posredno, pritožba v korist obtoženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona po 379. členu ZKP, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi, izpodbija odločbo o kazni. Sodišče prve stopnje je okoliščine pomembne pri izbiri vrste in odmeri kazni pravilno ugotovilo, pri tem pa v premajhni meri obtožencu v prid ovrednotilo, da je bil le prenašalec in na ta način udejanil eno od milejših oblik storitve tega kaznivega dejanja. Seveda pa pri ocenjevanju obtoženčeve vloge nikakor ni moč iti tako daleč, kot to stori njegov zagovornik, ko obtoženčevo prenašanje omenjenega zavitka obravnava kot nekakšno pošti konkurenčno dejavnost. Zato je sodišče druge stopnje obtoženemu izrečeno kazen znižalo na eno leto zapora. Taka kazenska sankcija je primerna teži dejanja, ki ga je storil in stopnji obtoženčeve krivde.

Preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti opravilo glede odločb o varnostnem ukrepu odvzema predmetov in odvzemu premoženjske koristi, pa je privedel do spoznanja, da sta ti odločbi na mestu in zato v sodbo v tem delu ni potrebno posegati.

Obtoženčev zagovornik v sklepnem delu, bolj mimogrede, pobija odločbo o stroških kazenskega postopka. Tudi v tem delu ostaja neprepričljiv.

Je že res, da je obtoženi brez redne zaposlitve in brez premoženja, vendar pa ostaja dejstvo, da se preživlja s priložnostnimi deli. Zato bo zmogel plačati tudi stroške kazenskega postopka, ne da bi bilo pri tem ogroženo njegovo preživljanje. Nenazadnje pa je obtožečevo ravnanje tisto, ki je narekovalo kazenski postopek in je zato pravično, da tudi sam nosi breme stroškov postopka.

V skadu s povedanim je bilo potrebno pritožbi obtoženčevega zagovornika deloma ugoditi in po 384. členu ZKP napadeno sodbo spremeniti, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v nespremenjenem a pobijanem delu po 384. členu ZKP potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Glede na tak izid tudi ni podlage za odpravo pripora zoper obtoženca, za kar si prizadeva pritožnik. Obtoženčev zagovornik je s pritožbo deloma uspel, zato izrek o stroških nastalih pred pritožbenim sodiščem, kot nepotreben odpade.

Sklicevanje na določila KZJ in ZKP, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 191-I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009