VSK sodba Kp 285/93

Jedro

Družini obeh obtožencev živita v naši državi, pri obeh sta starša slovenska državljana. Obtoženi A je pri nas tudi rojen, oba obtoženca sta si šolsko izobrazbo pridobila v naši državi. Gre še za mlada človeka, izločitev iz okolja v katerem vseskozi živita, kar bi bila praktična posledica izreka varnostnega ukrepa izgona tujca iz države po 70. členu KZJ, pa bi obtoženca hudo prizadela in ločila od ostalih članov družine. Zato izrek predlaganega ukrepa ni na mestu.

 

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se deloma ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženemu A za kaznivo dejanje pod točko IV/2 brez uporabe omilitvenih določil po 3. odstavku 166. člena KZS določi kazen 3 (treh) let zapora, nato pa izrečena enotna kazen zviša na 3 (tri) leta in 2 (dva) meseca zapora.

V ostalem se pritožba javnega tožilca, pritožbi zagovornikov obtoženih A in C pa v celoti, kot neutemeljene zavrnejo in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 4. odstavku 98. člena ZKP se obtožena A in C oprostita povrnitve stroškov kazenskega postopka nastalih pred pritožbenim sodiščem.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obtožene A, B, C, D, E in F spoznalo za krive: - pod točko I obtoženega A, B in C kaznivega dejanja velike tatvine po 2. odstavku 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena KZS; - pod točko II/1, 2 in 3 obtoženega B nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena KZS; - pod točko III obtožene A, C in D kaznivega dejanja tatvine po 2. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena KZS; - pod točko IV/1 obtoženega A poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 166. člena KZS v zvezi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona ter 19. členom KZJ; - pod točko IV/2 obtoženega A kaznivega dejanja velike tatvine po 3. odstavku 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena KZS; - pod točko V obtoženega F kaznivega dejanja velike tatvine po 2. odstavku 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena KZS in - pod točko VI obtoženega E kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 176. člena KZS.

Obtoženemu A je za kazniva dejanja določilo kazni, pod točko I po 2. odstavku 166. člena KZS 10 mesecev zapora, pod točko III po 2. odstavku 165. člena KZS 1 mesec in 15 dni zapora, pod točko IV/1 po 1. odstavku 166. člena KZS 4 mesece zapora, pod točko IV/2 po 3. odstavku 166. člena v zvezi z 2. točko 42. člena in 1. točko 1. odstavka 43. člena KZJ 1 leto in 6 mesecev zapora, nato pa po 3. točki 2. odstavka 48. člena KZJ izreklo enotno kazen 2 leti in 6 mesecev zapora.

Obtoženemu B je po 52. členu KZJ izreklo pogojno obsodbo v kateri mu je za kaznivo dejanje pod točko I po 2. odstavku 166. člena KZS določilo kazen 6 mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II pa po 1. odstavku 166. člena KZS 10 mesecev zapora, nato pa po 3. točki 2. odstavka 48. člena KZJ določilo enotno kazen 1 leto zapora, ki se ne bo izvršila, če obtoženec v preizkusni dobi 3 let ne stori novega kaznivega dejanja.

Obtoženemu C je po 52. členu KZJ izreklo pogojno obsodbo v kateri mu je za kaznivo dejanje pod točko I po 2. odstavku 166. člena KZS določilo kazen 8 mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko III po 2. odstavku 165. člena KZS 1 mesec in 15 dni zapora, nato pa po 3. točki 2. odstavka 48. člena KZJ določilo enotno kazen 9 mesecev zapora, izvršitev le-te pa odložilo za preizkusno dobo 2 let.

Obtoženemu D je za kaznivo dejanje pod točko III po 2. odstavku 165. člena KZS izreklo 15.000,00 SIT denarne kazni ter določilo, da jo je dolžan plačati v roku 1 meseca po pravnomočnosti sodbe.

Obtoženima E in F je prvostopenjsko sodišče izreklo pogojni obsodbi, tako da je prvemu za kaznivo dejanje pod točko VI po 1. odstavku 176. člena KZS določilo kazen 2 meseca in 15 dni zapora, drugemu pa za kaznivo dejanje pod točko V po 2. odstavku 166. člena KZS kazen 7 mesecev zapora, izvršitev določenih jima zapornih kazni pa obtoženemu E odložilo za preizkusno dobo enega leta, obtoženemu F pa za obdobje 1 leta in 6 mesecev.

Po 1. odstavku 50. člena KZJ je obtoženemu A v izrečeno enotno kazen vštelo čas prebit v priporu od 14.12.1992 od 10.00 ure dalje, obtoženima B in C pa pripor vštelo v določeni jima enotni zaporni kazni, prvemu od 14.12.1992 od 08.00 ure do 16.4.1993, slednjemu pa od 10.4.1993 od 08.00 ure do 13.4.1993. Po 69. členu KZJ je obtoženemu C vzelo izvijač in nogavice (očitno mišljeno rokavice) uporabljene pri kaznivem dejanju pod točko I.

Na podlagi 1. odstavka 85. člena KZJ je obtožencem odvzelo premoženjsko korist, tako da je obtoženemu A vzelo 19.525,00 SIT in naložilo v plačilo znesek 134.911,00 SIT, obtoženemu C naložilo v plačilo znesek 1.936,00 SIT in obtoženemu D pa znesek 128,00 SIT, ki ustreza premoženjski koristi, ki so si jo pridobili s storitvijo kaznih dejanj.

Po 2. odstavku 108. člena ZKP je odločilo še, da je obtoženi A dolžan oškodovancema plačati znesek 569.742,00 SIT, obtoženi B oškodovanki znesek 6.000,00 SIT ter oškodovanki znesek 3.000,00 SIT, obtoženi F pa oškodovanki znesek 138.000,00 SIT, s presežkom pa je vse oškodovance napotilo na pravdo.

Po 4. odstavku 198. člena ZKP je obtožene A, B, C, D in F oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 95. člena ZKP, obtoženemu E pa po 1. odstavku 98. člena istega zakona naložilo v plačilo povprečnino odmerjeno v znesku 6.000,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožujejo javni tožilec, zagovornika obtoženih A in C. Na pritožbo javnega tožilca odgovorja zagovornik obtoženega B.

Javni tožilec sodbo izpodbija zaradi odločb o kazenskih sankcijah, izrečenih obtoženemu A, B in C tedaj pritožbenega razloga po 4. točki 363. člena v zvezi s 367. členom ZKP. Zavzema se, da bi sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in spodbijano sodbo spremenilo ter obtoženemu A za vsako kaznivo dejanje določilo daljšo zaporno kazen in nato izreklo daljšo enotno kazen zapora, obtoženemu B namesto pogojne obsodbe za storjeni kaznivi dejanji določilo zaporni kazni in nato enotno kazen zapora, enako pa storilo tudi glede obtoženega C.

Pri slednjem pa javni tožilec podrejeno predlaga, da bi prizivno sodišče obtoženemu C za storjeni kaznivi dejanji v okviru pogojne obsodbe določilo daljši zaporni kazni, višjo enotno kazen zapora ter daljšo preizkusno dobo. Zavzema se tudi, da bi pritožbeno sodišče obtoženima A in B izreklo varnostni ukrep izgona tujca iz države po 70. členu KZJ.

Zagovornik obtoženega A izpodbija sodbo, kolikor zadeva kazniva dejanja, ki jih je zagrešil njegov varovanec, pod točko I, IV/1 in 2, iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da kazniva dejanja, pod točko I pravno opredeli kot veliko tatvino po 1. odstavku 166. člena KZS, pod točko IV/1 kot poskus velike tatvine po 1. odstavku 166. člena v zvezi z 19. členom KZJ ter pod točko IV/2 kot veliko tatvino po 2. odstavku 166. člena KZS ter nato obtoženemu A za vsako od teh dejanj določi nižje zaporne kazni ter temu primerno tudi krajšo enotno kazen zapora. Podrejeno predlaga, da se v nakazanem obsegu spodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornik obtoženega C pritožbenega razloga izrecno sicer ne navaja, se pa da razumeti, da sodbo izpodbija zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da bi sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in kazenski postopek zoper obtoženega C "ustavilo" oziroma "oprostilo odgovornosti".

Na pritožbo javnega tožilca odgovarja zagovornik obtoženega B.

Odločitev prvostopenjskega sodišča jemlje kot primerno in pravično ter se zavzema, da bi prizivno sodišče pritožbo javnega tožilca kot neutemeljeno zavrnilo. Predlagal je tudi, da bi ju z njegovim varovancem sodišče druge stopnje obvestilo o svoji seji, kar je bilo tudi storjeno.

Pritožba javnega tožilca je deloma utemeljena, pritožbi zagovornikov obtoženega A in C pa sta v celoti neupravičeni.

Zagovornik obtoženega A nima prav, ko izpostavlja, da je dejansko stanje, kolikor zadeva kazniva dejanja pod točko I, IV/2 izpodbijane sodbe, zmotno in nepopolo ugotovljeno. Odločilna dejstva so tudi pri teh kaznivih dejanjih zanesljivo in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je prvostopenjsko sodišče navedlo prepričljive razloge. V izpovedbah prič je imelo zadostno oporo za dejanske sklepe, ki jih je storilo, tako glede količine zlatih predmetov, ki so se jih obtoženci polastili, kakor tudi glede vrednosti te zlatnine. Ni namreč videti,da bi priči izpovedali pristransko in v škodo obtoženih. Celo nasprotno, priča je bila tako velikodušna, da se je premoženjskopravnemu zahtevku proti obtoženim A, B in C odpovedala. Zato dokaznega postopka ni potrebno dopolnjevati in tudi ne dodatno preverjati vrednost teh predmetov z zaslišanjem cenilca.

Na mestu so tudi tista dognanja prvostopenjskega sodišča, ko je sledilo pričama, ko sta zatrjevali, da jima je neznani storilec, ki je vlomil v njuno avtokamp prikolico, odnesel v tuji valuti in tolarjih vrednost, ki ustreza 569.742,00 SIT. Pri tem sta natančno in skladno opisala v kakšnih valutah sta denar imela, tako da ni najti razloga, zakaj njunim navedbam ne bi bilo mogoče pokloniti vere.

Nenazadnje pa je obtoženec tudi sam povedal, da je imel oškodovanec, ko so se nekaj dni preje odpeljali na avtosejem v X, tam je namreč oškodovanec nameraval kupiti rabljeni avtomobil, sredstva v približni vrednosti 10.000 DEM. Upoštevaje navedene okoliščine in seveda tudi tiste, ki jih je že podrobno razčlenilo sodišče prve stopnje se izkaže, da ni nobene potrebe za dopolnjevanjem dokaznega postopka s soočenjem obtoženega A in obeh oškodovancev. Dejansko stanje je glede omenjenih kaznivih dejanj pravilno ugotovljeno in so nasprotna zatrjevanja zagovornika prvega obtoženca brez kakršnekoli upoštevanja vredne podlage.

Tudi zagovornik obtoženega C s svojimi zatrjevanji ne more požeti uspeha. Navedbe, da je bil njegov varovanec pri storitvi kaznivega dejanja na škodo lastnice zlatarne tolikanj vinjen, da ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in tudi ne imeti v oblasti lastno ravnanje, so na sila majavih nogah in resnega preizkusa vzdržati ne morejo. Obtoženi C je storitev tega kaznivega dejanja natančno opisal, nobenih spominskih lukenj ni v njegovem zagovoru. Razodel je tudi kdo je bil pobudnik storitve tega kaznivega dejanja, kako so odšli na njegov dom po izvijač in rokavice ter neposredno opisal kako so vlom izvedli. Tudi ko je priča, ki je zaznala nenavadno dogajanje v bližini zlatarne, začela kričati, jo je obtoženi C, skupaj s prvim obtožencem, urno ubral po ulici navzgor ter tudi s tem izpričal, da je lastno ravnanje dobro razumel in tudi obvladoval. Odtod so takemu naziranju nasprotna in nadvse posplošena zatrjevanja obtoženčevega zagovornika nesposobna omajati pravilnost sklepov, ki jih je v tem delu sprejelo prvostopenjsko sodišče.

Zagovornik obtoženega A nima prav, ko graja pravno opredelitev obtožencu očitanega kaznivega dejanja pod točko IV/1 sodbe. Zavzema se namreč, da bi obtoženčevo ravnanje sodišče druge stopnje opredelilo kot poskus kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 166. člena KZS v zvezi z 19. členom KZJ. Pri tem pa enostavno prezre, da je tako kvalifikacijo sprejelo že prvostopenjsko sodišče, ki je obtoženčevo početje v tem delu opredelilo ravno tako, kakor opozarja pritožbnik, da bi moralo biti. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona po 4. točki 365. člena ZKP zatorej tudi ni podana.

Utemeljene pa so navedbe javnega tožilca, ko izpostavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko je pri določitvi kazni obtoženemu A za kaznivo dejanje pod točko IV/2 uporabilo omilitvena določila. Drži namreč, da okoliščin, ki bi utemeljevale sklep, da je moč pri tem obtožencu tudi z nižjo kaznijo od zagrožene doseči vzgojni namen kaznovanja, ni najti. Obtoženi A je bil že dvakrat obsojen zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, na njegovo nagnjenost k tovrstnim kaznivim dejanjem pa kaže tudi dejstvo, da je bil obravnavan zaradi istovrstnih dejanj tudi kot mladoletnik.

Kaznivo dejanje na škodo lastnikov avtoprikolice je storil po poprejšnjem temeljitem premisleku, pri čemer ga poznanstvo z oškodovancema ni prav nič motilo. Odtod se po presoji sodišča druge stopnje izkaže, da uporaba omilitvenih določil glede tega kaznivega dejanja ni na mestu in je zato obtoženemu A za kaznivo dejanje pod točko IV/2 napadene sodbe po 3. odstavku 166. člena KZS določilo kazen treh let zapora. Res je, da je bil pri večini kaznivih dejanj pri katerih je sodeloval, obtoženi A pobudnik in da je glavni del plena zadržal zase ter dobršen del denarja brez najmanjšega izpraševanje lastne vesti, zapravil. Vendar pa so kazni za ostala kazniva dejanja take, da kažejo, da je prvostopenjsko sodišče pri njih določitvi, upoštevalo tudi te okoliščine. Ker pa je pritožbeno sodišče za kaznivo dejanje pod točko IV/2 izpodbijane sodbe obtoženemu A določilo kazen zapora brez uporabe omilitvenih določb, mu je nato izreklo tudi višjo enotno zaporno kazen v trajanju treh let in treh mesecev. Po presoji prizivnega sodišča bo pri obtožencu s tako enotno kaznijo, kljub številnosti in teži kaznivih dejanj, ki jih je zagrešil obtoženi A, moč doseči vzgojni namen kaznovanja, zadoščeno pa bo tudi zahtevam generalne prevencije. Taka odločitev pritožbenega sodišča pa nadalje pokaže, da je trud zagovornika tega obtoženca, ko se zavzema za izrek milejše zaporne kazni njegovemu varovancu ali celo z uporabo 1. odstavka 82. člena KZJ, zaman. Res je sicer, da je storilcu, ki je kot polnoleten storil kaznivo dejanje, pa med sojenjem še ni dopolnil 21 let starosti, mogoče izreči tudi ustrezen ukrep strožjega nadzorstva ali zavodski ukrep, če se glede na njegovo osebnost in okoliščine v katerih je dejanja storil da sklepati, da bo na ta način dosežen namen kaznovanja. V pričujočem primeru ne le, da niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo navedene določbe, pač pa je bil obtoženi A v času sojenja pred drugostopenjskim sodiščem star že več kot 21 let, kar tudi izključuje njeno uporabo. Upoštevaje povedano in razloge, ki jih je navedlo že prvostopenjsko sodišče, je bilo spodbijano sodbo, kolikor se nanaša na kazensko sankcijo izrečeno obtoženemu A, spremeniti v obsegu razvidnem iz izreka.

Javnemu tožilcu pa se ne kaže pridružiti, ko se zavzema, da bi sodišče druge stopnje obtoženemu B namesto pogojne obsodbe za storjeni kaznivi dejanji določilo primerni zaporni kazni in nato izreklo enotno kazen zapora. Drži, da je bil obtoženi B zaradi kaznivih dejanj z elementi koristoljubnosti obravnavan kot mladoletnik in da gre pod točko II/1-3 za tri izvršitvena dejanja, od katerih je posebno tisti storjeni na škodo dveh starejših ženic, opredeliti kot moralno močno zavržni. Vendar pa je na drugi strani res tudi to, da je obtoženi B v času storitve kaznivih dejanj komajda prekoračil prag polnoletnosti. Vsekakor pa ni moč prezreti tudi tega, da je odraščal v sila tegobnih družinskih razmerah. K temu je izpostaviti, da je bila njegova vloga pri kaznivem dejanju storjenem na škodo lastnice zlatarne najmanjša, pri nadaljevanem kaznivem pa je bil plen, čeprav obtoženi B pri tem nima prav nobenih zaslug, precej mršav. Dejstvo je tudi, da je bil obtoženec v zvezi z obema dejanjema v priporu skoraj štiri mesece. Presoja vseh teh okoliščin pa po oceni sodišča druge stopnje vendarle dopušča sklep, da je pogojna obsodba, ki jo je temu obtožencu izreklo prvostopenjsko sodišče primerna stopnji obtoženčeve krivde in teži kaznivih dejanj, ki jih je zagrešil. Seveda pa si obtoženi B, v kolikor bo s takim ravnanjem nadaljeval, v bodoče ne more obetati take milosti, kakor je je bil deležen tokrat.

Tudi kazenska sankcija izrečena obtoženemu C je primerna.

Prvostopenjsko sodišče je okoliščine pomembne pri izbiri vrste in odmeri kazenske sankcije pravilno ugotovilo in ovrednotilo ter obtožencu v okviru pogojne obsodbe določilo primerni posamezni in nato enotno zaporno kazen ter preizkusno dobo. Obtoženi C doslej še ni bil obsojen, tudi on je odraščal v celovitemu razvoju otroka nenaklonjenem družinskem okolju. Pri obeh kaznivih dejanjih ni bil tisti, ki je dal pobudo, tudi premoženjske koristi ni imel praktično nobene. Na podlagi teh okoliščin in dejstva, da obtoženi C nadaljuje šolanje, se da storiti sklep, da gre pri njem za taka spodrsljaja, ki ju je moč pripisati vplivu slabe družbe in mladostni nepremišljenosti. Taka dognaja pa nudijo zadostno oporo sklepu, da bo pri tem obtožencu s tako sankcijo, kot mu jo je izreklo prvostopenjsko sodišče, moč doseči namen kaznovanja, zadoščeno pa bo tudi smotrom generalne prevencije in zato v sodbo tudi v tem delu ni potrebno posegati.

Odločitev o predlogu javnega tožilca, da se obtoženima A in B izreče varnostni ukrep izgona tujca iz države po 70. členu KZJ, je seveda tudi za prizivno sodišče, glede na razloge, ki govore v prid tožilčevemu naziranju bodisi proti njemu, pomenilo trd oreh. O tem, da so dejanja, ki sta jih ta dva obtoženca zagrešila za okolje moteča, ne kaže posebej izgubljati besed. Tudi načelo učinkovitosti kazenskega postopka bi zagotovo govorilo v prid izreku takega ukrepa.

Vendar pa je na drugi strani res tudi to, da družini obeh obtožencev živita v Y, starša obeh sta slovenska državljana, obtoženi A je v Y tudi rojen, šolsko izobrazbo sta si obtoženca pridobila v naši državi. Njuna izločitev iz okolja v katerem živita, to bi bila praktična posledica ugoditve predlogu javnega tožilca in izreku varnostnega ukrepa, bi obtoženca zagotovo močno prizadela in tudi ločila od ostalih članov družine. Zato se je sodišče druge stopnje tokrat odločilo varnostni ukrep izgona tujca iz države ne izreči, pri čemer je upoštevalo tudi mladost obeh obtožencev, vendar pa mora znova izpostaviti, da se kakršnemukoli razumevanju, v kolikor bosta zagrešila novo kaznivo dejanje, ne moreta nadejati.

Upoštevaje navedene razloge je bilo potrebno pritožbi javnega tožilca deloma ugoditi in po 1. odstavku 387. člena ZKP napadeno sodbo spremeniti kot je razvidno v izreku, v ostalem pa pritožbo tega pritožnika, pritožbi zagovornikov obtoženih A in C pa v celoti, zavrniti in po 384. členu ZKP v nespremenjenem, a izpodbijanem delu, potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Javni tožilec je s pritožbo deloma uspel, zagovornika obtoženih A in C pa česa takega nista bila deležna, vendar pa je prizivno sodišče po 4. odstavku 98. člena v zvezi s 101. členom ZKP omenjena obtoženca, glede na njune borne premoženjske razmere, oprostilo povrnitve stroškov nastalih v pritožbenem postopku.

Sklicevanje na določila Kazenskega zakona SFRJ in Zakona o kazenskem postopku, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS št. 1/91-I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 1491/2005
• VSL sodba Kp 1224/93
• VSL sodba Kp 1536/93