<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba Kp 267/93

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:1993:KP.267.93
Evidenčna številka:VSK00211
Datum odločbe:05.08.1993
Področje:kazensko materialno pravo
Institut:odvzem mladoletne osebe

Jedro

S tem, da obdolženec kot roditelj več mesecev ni hotel vrniti otroka materi, ki ji je bil otrok dodeljen, je storil kaznivo dejanje protipravnega odvzema mladoletne osebe po 1. odstavku 94. člena KZS, četudi je otrok prišel in ostal pri njem na lastno pobudo. Zato obdolženec ne more imeti uspeha s sklicevanjem na željo dvanajstletnega otroka, da bi živel pri njem in ne pri materi. V tej starosti otrok še nima sposobnosti oceniti vseh tistih dejstev, ki so pomembna pri presoji, kateri od staršev mu objektivno nudi ugodnejše pogoje za nadaljnji razvoj.

 

Izrek

KZSPritožba obdolženčeve zagovornice se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odstavku 98. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, nastale pred pritožbenim sodiščem, odmerjene v obliki povprečnine v znesku 3.000,00 SIT.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po 1. odstavku 94. člena KZS. Po 52. členu KZJ je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 94. člena KZS določilo kazen enega meseca zapora, izvršitev pa odložilo za preizkusno dobo enega leta, s posebnim pogojem, da ml.

otroka izroči upravičenki-materi. Po 1. odstavku 98. člena ZKP je obdolžencu naložilo plačilo stroške kazenskega postopka, očitno tiste iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP, v znesku 6.400,00 SIT ter povprečnino v višini 6.000,00 SIT.

Zoper sodbo se, kot uvodoma navaja, iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje obdolženčeva zagovornica. Iz obrazložitve pa je razvidno, da ima v mislih pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona. Prizivnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in pobijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe ali pa grajano odločbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornica nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo. Odločilna dejstva so zanesljivo in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je prvostopenjsko sodišče navedlo prepričljive razloge. Vsak poseg države v filigransko prepletena in zelo občutljiva družinska razmerja je praviloma boleč, vendar se mu vselej ni mogoče ogniti. Drži tudi, da se v zadnjem času krepijo gibanja, ki zagovarjajo poudarjeno upoštevanje otrokove osebnosti in tudi njegovih želja pri razreševanju konfliktnih položajev v družini, v kateri je otrok praviloma največja žrtev. Seveda pa pri tem ni mogoče iti tako daleč, da bi bilo prepuščeno dvanajstletnemu otroku odločanje, pri katerem od staršev bo živel, kajti v taki starosti gotovo sam še ne more oceniti vseh tistih dejstev, ki so pomembna pri presoji kateri od staršev mu objektivno nudi ugodnejše pogoje za nadaljnji razvoj.

Zato tudi v obravnavanem primeru ne more biti odločilnega pomena, da je obakrat ml. otrok na lastno pobudo zapustil družinsko okolje roditelja, kateremu je bil dodeljen v oskrbo in vzgojo ter odšel k očetu. Izven vsakega dvoma je, da je otrok čustveno močno razdvojen, saj je navezan na oba roditelja, izkustveno gledano pa je na njegovo odločitev zagotovo vplivalo tudi rojstvo polbrata, kateremu je mati morala posvetiti ustrezno pozornost in nego, kar pa je mladoletnika, ki odtlej ni bil edini otrok v družini prizadelo. Ne gre prerekati, da tudi obdolženec do sina goji globoka pozitivna čustva, vendar otroka ne bi smel zadržati, temveč bi ga kljub vsej tegobnosti položaja moral vrniti upravičenki-materi. Pisma, ki jih je otrok v času, ko je neupravičeno bil pri očetu pisal materi, so polna hudih očitkov na njen rovaš in vse prej kot prijazna tudi za materinega izvenzakonskega partnerja. Besednjak pisem, poslanih delavki Centra za socialno delo in tistih posredovanih specialni klinični psihologinji s Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše pa je tak, da je očitno, da jih je otrok pisal pod močnim vplivom obdolženca ali celo po njegovem nareku. Pri presoji ali je obdolženec preprečeval, da bi se otrok vrnil k materi, pa je potrebno upoštevati dejstvo, da je bil njegov nastop v kontaktih z omenjeno delavko Centra za socialno delo zelo robat, do specialne klinične psihologinje pa se je vedel na trenutke celo grozeče in tako pri njej vzbudil občutke strahu in nelagodja. Seveda je obdolženec seznanil organ socialnega skrbstva v obeh primerih, da je otrok pri njem, vendar je to storil na tak način, kot da gre za neko dano dejstvo, ki se ga ne da spremeniti niti s posredovanjem pristojnih organov.

Presoja zadeve pa pokaže, da so dejanski sklepi prvostopenjskega sodišča na mestu, tako da jih nasprotna zatrjevanja obdolženčeve zagovornice ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje je potem, ko je zanesljivo ugotovilo potek obravnavanega življenjskega primera, nanj pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pritožničini očitki zato tudi v tem delu niso padli na plodna tla.

Pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona v luči 379. člena ZKP vsebuje tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji. Preizkus napadene sodbe v tem pogledu pa je pritožbeno sodišče privedel do spoznanja, da je prvostopenjsko sodišče okoliščine pomembne pri izbiri in odmeri kazenske sankcije pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo, ter obdolžencu v okviru pogojne obsodbe določilo primerno kazensko sankcijo in ustrezno preizkusno dobo. Na mestu je tudi posebni pogoj po 2. odstavku 94. člena KZS. Kljub človeško razumljivi čustveni prizadetosti, ker je otrok dodeljen materi, bo obdolženec moral dojeti, da mu otroka lahko predodeli le sodišče in počakati na odločitev tega organa, ne pa dogodke prehitevati in predvsem v otrokovi osebnosti povzročati take brazgotine, ki močno vplivajo na otrokovo duševnost in jih je pozneje težko ali celo nemogoče izbrisati.

Odtod je bilo na podlagi 384. člena ZPP potrebno pritožbo obdolženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo. Zagovornica s pritožbo ni bila uspešna, zato je na podlagi 1. odstavka 98. člena v zvezi s 101. členom ZKP njen varovanec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, nastale pred pritožbenim sodiščem, odmerjene v obliki povprečnine v znesku 3.000,00 SIT. Pri določanju pavšalnega zneska je prizivno sodišče upoštevalo obdolženčeve premoženjske razmere in zahtevnost zadeve, gledano z zornega kota odločanja v pritožbenem postopku.

Sklicevanje na določila KZJ in ZKP, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l.

1/91/I).

 


Zveza:

KZS člen 94, 94/1, 94/2, 94, 94/1, 94/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00Mjk5NQ==