VSK sodba Kp 174/93

Jedro

Ni dokazano, da je obtoženec, ki je grozeč s pištolo oškodovancu vzel osebni avtomobil, rekoč da mu ga bo vrnil, ko mu bo ta plačal dospeli dolg, storil kaznivo dejanje izsiljevanja po 1. odstavku 172. člena KZS. Premoženjska korist, ki si jo je na ta način hotel pridobiti, ni protipravna. Obtoženec je do poplačila dolga pred opisanim dejanjem poskušal večkrat priti na dovoljen način, a je vselej naletel na oškodovančeva gluha ušesa. V obtoženčevem ravnanju je zaslediti le znake kaznivega dejanja samovoljnosti po 1. odstavku 233. člena KZS.

 

Izrek

Pritožba javnega tožilca se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obtoženega po 3. točki 350. člena ZKP, tedaj zaradi pomanjkanja dokazov oprostilo obtožbe, pod točko 1 kaznivega dejanja tatvine po 2. v zvezi s l. odstavkom 165. člena KZS, pod točko 2 kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 171. člena KZS in pod točko 3 kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 172. člena KZS. Na podlagi 1. odstavka 99. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, sredstva sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej pritožbenega razloga po 3. točki 363. v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZKP, pritožuje javni tožilec. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obtoženega spozna za krivega ali pa sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Javnemu tožilcu se ni moč pridružiti, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo. Odločilna dejstva so zanesljivo dognana, prvostopenjsko sodišče pa je v podkrepitev svojih sklepov navedlo prepričljive razloge. Strinjati se je treba s pritožnikom, da je obtoženčevo obnašanje samosvoje in zagotovo tudi slabše diferencirano. Ugotoviti je, da obtoženčeva dejanja ne krasi vnaprejšnja premišljenost ali morebiti celo pretkanost, pač pa so sad čustvenih odzivanj povezanih z obtoženčevim dojemanjem dejanskosti in pri njem privzgojenega sistema vrednot. Seveda si je nujno takoj zastaviti vprašanje v kolikšni meri je moč tako obtoženčevo početje, ki temelji na drugačnem vrednostnem sistemu in je seveda pogojeno tudi z obtoženčevimi osebnostnimi lastnostmi upoštevati pri ugotavljanju njegove kazenske odgovornosti. Izven vsakega dvoma je, da zgolj te lastnosti obtoženca ne bi mogle razbremeniti krivde, jih je pa potrebno imeti pred očmi pri razsvetljevanju dogajanja in predvsem subjektivne plati obtožencu očitanih kaznivih dejanj.

Preizkus v tej smeri pa je tudi pritožbeno sodišče pripeljal do spoznanja, da v izvedenih dokazih ni zadostne opore za sklep, da so obtožencu očitana kazniva dejanja s potrebno gotovostjo dokazana.

Priča je potrdil obtoženčev zagovor v tistem delu, kjer je obdoženec zatrjeval, da je oškodovancu posodil akumulator in kable za vozilo Zastava 850 ter da mu ta teh stvari ni vrnil. K temu je med obtožencem in oškodovancem obstajalo nesoglasje o tem ali mu slednji dolguje plačilo za opravljeno delo, sporni naj bi bili trije dnevi, za katere oškodovanec obtožencu ni hotel plačati, ker obtoženi zaradi vinjenosti naj ne bi prišel na delo. Prepir med obtožencem in oškodovancem neposredno pred dejanjem pa je bil obarvan ravno z očitki obtoženca naslovljenimi na oškodovanca, da mu mora povrniti dolgovano. Res je, da oškodovanec zanika, da bi bil obtožencu karkoli dolžan, vendar pa obtoženčevega zagovora, upoštevaje navedbe omenjene priče in dogajanje pred dejanjem, ni mogoče s potrebno gotovostjo ovreči. Kot je bilo že poudarjeno je obtoženčevo ravnanje s stališča družbenih vrednot nesprejemljivo, vendar pa je na drugi strani res tudi to, da v primeru oškodovančevega dolga do obtoženca, glede na dvom je šteti, da je ta obstajal, ni dovolj dokazov, ki bi izključevali možnost, da je obtoženec ravnal na opisani način v prepričanju, da si tako jemlje pravico, ki mu gre. S tem pa tudi kaznivo dejanje tatvine, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni dokazano.

Tudi kar zadeva kaznivo dejanje goljufije na škodo drugega oškodovanca, navedbe javnega tožilca v izpodbijani sodbi sprejetih dejstvenih sklepov, omajati ne morejo. Obtoženec vseskozi zatrjuje, da se mu je oškodovanec zavezal povrniti 800 DEM, ki jih je obtoženec posodil enemu od njegovih delavcev ter da sta se dogovorila, da mu bo dolg poravnal tako, da mu bo odstopil dve plinski jeklenki. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da priči nista vedeli povedati ali je oškodovanec dejansko kaj dolgoval obtožencu ali ne, pač pa le to, da jima je oškodovanec povedal, da obtožencu jeklenk ni prodal.

Seveda govori proti obtožencu dejstvo, da ga je ta oškodovanec ovadil, da ga je ogoljufal. Kazenska ovadba sama po sebi ni dokaz, kajti njene vsebine pri dokazni presoji ni mogoče uporabiti, razen glede ugotavljanja časa, ko je bila podana. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je ta oškodovanec odšel iz Slovenije v Bosno in Hercegovino, glede na razmere, ki tam vladajo, pa tudi ni življenjsko pričakovati, da bi lahko prišel pred naše sodišče in o zadevi pričal.

Sicer pa se tudi pritožnik ne zavzema za zaslišanje oškodovanca.

Dokazi s katerimi je razpolagalo sodišče ne zadostujejo za sprejem sklepa, da je obtožencu dokazano, da si je z dejanjem pridobil protipravno premoženjsko korist. V kolikor bi mu bil oškodovani dolžan znesek, kot to obtoženi zatrjuje, in spet gre za dejstvo glede katerega je sodišče ostalo v dvomu in je, ker je v prid obtožencu potrebno jemati kot da je podano, bi ne šlo za kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 171. člena KZS.

Neuspešen mora ostati javni tožilec tudi v tistem delu, ko spodbija pravilnost odločitve glede kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 172. člena KZS, ki naj bi ga obtoženec storil na škodo tretjega oškodovanca. Morebiti je res, kar navaja pritožnik, da se je obtoženec počutil opeharjenega na čustvenem področju in se potem, ko je postal v oškodovančevi družini nezaželen, poslužil nekakšne poravnave z zahtevami premoženjske narave. Vendar pa je res tudi to, kar sta potrdila oškodovanec in njegova žena, da je ta oškodovanec dolgoval obtožencu določeno vsoto denarja. Dejstvo je tudi, da je obtoženi do poplačila dolgovanega zneska poskušal večkrat priti, vendar brez uspeha ter se nato odločil za obravnavano dejanje.

Izpostaviti je treba tudi to, da je obtoženec oškodovancu, preden mu je avto odpeljal dejal, da mu bo vozilo vrnil, ko mu bo ta dolg plačan. Ob vsem odklanjanju načina, ki se ga je obtoženec poslužil, pa je ugotoviti, da tudi v tem primeru obtožencu ni dokazano, da bi si hotel pridobiti premoženjsko korist, ki bi bila protipravna. S tem pa se izkaže, da očitano mu kaznivo dejanje izsiljevanja po 1. odstavku 172. člena KZS, pravtako ni dokazano. Dejansko stanje je torej pravilno ugotovljeno in so temu nasprotna zatrjevanja javnega tožilca, neutemeljena.

Seveda bi v vseh treh primerih utegnilo iti za kaznivo dejanje samovoljnosti po 1. odstavku 233. člena KZS. Oškodovanci so pravočasno podali kazenske ovadbe, ki jih je v luči določila 53. člena ZKP, šteti za zasebne tožbe. Vendar pa pritožba javnega tožilca v sedanji fazi postopka ne more učinkovati tako, da bi bilo zaradi kaznivih dejanj, ki se preganjajo na zasebno tožbo, moč razveljaviti napadeno sodbo.

Pristaviti je še, da je prvostopenjsko sodišče opustilo izreči enotno kazen za kaznivi dejanji posilstva po 1. odstavku 100. člena KZS in odvzema motornega vozila po 1. odstavku 170. člena istega zakona, za kateri je sodba že postala pravnomočna ter odločiti o vštetju pripora, vendar pa sodišče druge stopnje tega glede na veljavno procesno zakonodajo, ni moglo odpraviti. Bo pa to moralo v skladu s 401. členom ZKP samo v postopku neprave obnove storiti prvostopenjsko sodišče.

Upoštevaje navedene razloge je bilo na podlagi 384. člena ZKP potrebno pritožbo javnega tožilca kot neutemeljeno zavniti in potrditi spodbijano sodbo. Javni tožilec s pritožbo ni uspel, zato izrek o stroških nastalih v prizivem postopku, kot nepotreben odpade.

Sklicevanje na določila Zakona o kazenskem postopku, ki je v naš pravni red sprejet predpis iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91/I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Kp 440/99
• VSL sodba I Kp 96/2001
• VSL sodba I Kp 1016/99