VSK sodba Cp 423/93

Jedro

Kupec ne more zaradi razdrtja kupne pogodbe zaradi evikcije od prodajalca terjati vrnitve prometnega davka iz naslova vrnitve plačanih zneskov na podlagi razdrte pogodbe. Tudi če je prodajalec občina, ki ji je prometni davek plačan, to lahko uveljavlja kvečjemu kot odškodninski zahtevek.

 

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se v celoti potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 49.632,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.12.1989 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 23.860,00 SIT, vse v roku 15 dni, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Zoper to sodbo se v delu, v katerem je višji tožbeni zahtevek zavrnjen, pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu, v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno, pa tožena stranka po javnem pravobranilcu.

Tožeča stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in toženi stranki naloži plačilo tudi zneska 12.408,00 SIT s pripadki ter vse pravdne in pritožbene stroške, podrejeno pa, da v tem delu prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je bila sporna pogodba razdrta, tožena stranka pa je prejela poleg kupnine tudi prometni davek. Ta davek je plačal tožnik toženi stranki in ne tretji osebi, pri čemer ni pomembno, da gre pri tem za drugo pravno podlago, ker naj bi bila to javna dajatev.

Tožena stranka pa se pritožuje zaradi zmotne uporabe določb materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke stroškovno zavrne. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje za presojo predmetnega primera uporabiti določilo 508. člena ZOR, kajti tožnik je dejansko vedel, kako je z lastninsko pravico na spornih nepremičninah. V sami pravdi P ... pa tožnik tudi ni takoj obvestil tožene stranke, ampak se je spustil v pravdo, po izdaji sodbe pa tudi ni vložil pritožbe. Tožnik je dobro vedel, da je sporna hiša last A in ne Občine, kar je toženi stranki zamolčal. V nobenem primeru pa sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo prisoditi tožeči stranki celotne vrednosti 49.602,00 SIT, kolikor znaša vrednost celotne nepremičnine, saj je v tej vrednosti poleg zgradbe zajeta tudi komunalna oprema za stavbno zemljišče in vrednost stavbnega zemljišča, s sodbo P ... pa je zajeta sama zgradba, ne pa tudi stavbno zemljišče in komunalna oprema.

Pritožbi tožeče in tožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi v celoti glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, ki bi jo bilo potrebno upoštevati po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka dejansko od tožene stranke na taki dejanski in pravni podlagi kot jo uveljavlja s tožbo ne more zahtevati vrnitve prometnega davka, ker prometni davek ni bil plačan po pogodbi sklenjeni med pravdnima strankama, ampak je bil toženi stranki plačan kot javna dajatev. Tudi sicer zavrnitev neutemeljeno plačanega prometnega davka ne more zahtevati v pravdnem postopku. Neutemeljene pa so tudi vse navedbe tožene stranke glede tega, da naj bi tožeča stranka vedela za pravo stanje stvari, pa je kljub temu sklenila kupoprodajno pogodbo s toženo stranko. Take trditve niso z ničemer dokazno podprte in ostajajo samo trditve. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določila 508., 510. in 511. člena ZOR. Glede na to, da so pravi lastniki spornih nepremičnin v pravdi zoper tožečo stranko uspeli, je pogodba razdrta po samem zakonu kot to določa 1. odstavek 510. člena ZOR. Kot je pravilno navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe že sodišče prve stopnje ne pride v poštev določilo 511. člena ZOR, to pa že zato ne, ker je tožeča stranka v pravdi P ... toženo stranko obvestila o tekoči pravdi, vendar se tožena stranka postopka ni udeležila. Zato tudi ne more tožeči stranki ugovarjati, da se ni skrbno pravdala. Neutemeljene so tudi navedbe tožene stranke o tem, da bi sodišče prve stopnje smelo kot znesek, ki ga mora tožena stranka vrniti, prisoditi le vrednost stavbe v znesku 49.602,00 SIT, ne pa tudi vrednosti celotne nepremičnine, to je komunalno opremo za stavbno zemljišče in vrednost stavbnega zemljišča. Glede na to, da je po samem zakonu pogodba razdrta, mora tožena stranka vrniti tožeči stranki celoten znesek, ki ga je na podlagi pogodbe prejela od tožeče stranke, to je celotno kupnino, kar je pravilno dosodilo tožeči stranki tudi sodišče prve stopnje.

Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče tako pritožbo tožeče kot tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 1033/99
• VSL sodba I Cp 5/99
• Sodba II Ips 406/2002