VSK sklep Cpg 153/93

Jedro

Na ugovor dolžnika zoper sklep o začasni odredbi, s katerim dolžnik navaja, da upnik ni v danem roku opravičil začasne odredbe z vložitvijo tožbe pri pristojnem organu, sodišče ne more razveljaviti odredbe, če je upnik v danem roku vložil tožbo pri sodišču v RS.

 

Izrek

Obe pritožbi upnikov in pritožba dolžnika se zavrnejo kot neutemeljene in v celoti p o t r d i j o vsi trije izpodbijani sklepi sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

S prvim navedenim izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je upnik dolžan na devizni depozit naslovnega sodišča pri LB S b K d.d. K št. (šifra za USD je 840) nakazati predujem za stroške postopka za izdajo začasne odredbe v roku 15 dni, če pa upnik v tem roku ne da predujma za stroške, bo sodišče začasno odredbo z dne 18.2.1993 razveljavilo in postopek ustavilo. Z drugim navedenim sklepom je sodišče prve stopnje prej navedeni sklep popravilo, tako da se izrek pravilno glasi, da je upnik dolžan na devizni depozit naslovnega sodišča nakazati predujem za stroške postopka za izdajo začasne odredbe v znesku 54.856,80 USD v roku 15 dni. S tretjenavedenim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o začasni odredbi kot neutemeljen.

Zoper prva dva navedena sklepa se pritožuje upnik po svojem pooblaščencu, zoper tretji navedeni sklep pa dolžnik po svojem pooblaščencu. V prvi pritožbi upnik opozarja na pomanjkljivost sklepa, ker v njem ni navedena višina sredstev, ki bi jih moral upnik založiti, ta očitek pa je bil kasneje s sklepom o popravi prvotnega sklepa odpravljen. Dalje pritožnik navaja, da je za hrambo traktorjev že sklenjena skladiščna pogodba in da gre hramba teh traktorjev tako in tako v breme dolžnikov. Tako ni potrebe, da bi se upniku posebej nalagalo vnaprejšnjo založitev teh stroškov. Tako stališče bi izhajalo tudi iz podobnega določila v 1. odstavku 988. člena ZPNP.

Upnik bi bil dolžan založiti le tiste stroške, ki nastanejo posebej ali izrecno zaradi postopka v zvezi z začasno odredbo, ne pa tudi tistih, ki bi sicer tako in tako nastali in katerih plačnik je že znan. Zato je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z 32. členom ZIP.

V pritožbi zoper drugonavedeni sklep, ki jo vlaga upnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP in predlaga njegovo razveljavitev, pa upnik navaja, da sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa ni raziskalo utemeljenosti in pravilnosti višine in podlage zahtevanega predujma, saj je strošek pretiran.

Dolžnik v svoji pritožbi tretjenavedeni sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP in predlaga, naj pritožbeno sodišče napadeni sklep v celoti razveljavi. V pritožbi predvsem navaja, da bi začasna odredba sploh morala nehati veljati, ker upnik ni v danem roku začasne odredbe opravičil s tem, da bi vložil tožbo pri pristojnem organu. Upnik je tožbo vložil pri sodišču v K, dejansko pa je sklenjena med strankama arbitražna klavzula o tem, da se bosta za katerikoli spor iz prevozne pogodbe podredila londonski arbitraži in angleškemu pravu, tako da sodišče v predmetni zadevi ni pristojno in bi bilo potrebno tožbo zavreči.

Obe pritožbi upnika in pritožba dolžnika niso utemeljene.

K pritožbama upnika: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepoma, ki ju napada upnik, ravnalo v skladu z določilom 1. in 2. odstavka 32. člena ZIP. Upnik je izposloval začasno odredbo, s katero se dolžnikom prepoveduje razpolagati in odtujevati 1.588 traktorjev Z in 87 tovornjakov L, last dolžnikov, ki se nahajajo na skladiščenju v L K, L K pa se prepoveduje, da bi ta vozila izročila dolžnikom ali komu tretjemu. To pomeni, da predmetni traktorji in tovornjaki ostajajo na skladiščenju v L K na podlagi te začasne odredbe. L K je zahtevala plačilo predujma za stroške, in to v višini 54.856,80 USD, upoštevajoč skladiščnino za vnaprej za tri mesece po luški tarifi za storitve. Glede na to, da je do nadaljnjega skladiščenja tovornjakov in traktorjev v L K prišlo na zahtevo upnika zaradi izdane začasne odredbe, je povsem v skladu z določilom 2. odstavka 32. člena ZIP odločitev sodišča prve stopnje, da mora upnik plačati predujem za tako nastale izvršilne stroške. Ni namreč mogoče sprejeti stališča upnika, češ da bi bili ti tovornjaki in traktorji tako in tako skladiščeni v L K na dolžnikov račun, saj je smisel začasne odredbe prav v tem, da se dolžniku onemogoči, da bi tovornjake in traktorje iz luke odpeljal in da se torej skladiščenje nadaljuje na zahtevo upnika, zato pa tudi vnaprej na njegove stroške. Prav tako ne pride v poštev sklicevanje upnika na določilo 1. odstavka 988. člena ZPNP, ki govori v primeru začasne odredbe z zaustavitvijo ladje o tem, da plača stroške vzdrževanja ladje in posadke med zaustavitvijo imetnik razpolaganja z ladjo oziroma lastnik ladje ali ladjar. Ta določba je razumljiva, ker dejansko ti stroški za vzdrževanje ladje in posadke nastajajo ne glede na to, kje se ladja nahaja, to je, ali je zaustavljena ali ne, medtem ko v konkretnem primeru stroški skladiščenja L K nastajajo prav zato, ker so tovornjaki in traktorji v L K zadržani na podlagi začasne odredbe. Kar pa se tiče višine zneska predujma, ki ga upnik tudi prereka, pa upnik nič konkretnega ne pove, v čem naj bi bila ta višina pretirana, sodišče prve stopnje pa se je pri tem sklicevalo na tarifo storitev L K in te stroške upoštevalo v višini trimesečne skladiščine, kar je po mnenju pritožbenega sodišča povsem sprejemljivo. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče obe pritožbi upnika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

K pritožbi dolžnika: Pritožbeno sodišče tudi meni, da je sodišče prve stopnje o ugovoru dolžnika zoper sklep o začasni odredbi odločilo v skladu z določilom 50. in 53. člena ZIP. Res bo v pravdi, ki je že sprožena, predhodno vprašanje pristojnosti sodišča v Republiki Sloveniji, na kar opozarja tudi pritožnik v svoji pritožbi, vendar pa je predmetni postopek izvršilni postopek, v katerem kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje, ni mogoče samostojno odločati o tem, ali je sodišče, ki postopa v pravdi, pristojno ali ne. Zato začasne odredbe kot je bila izdana ni mogoče uspešno napadati z ugovorom, da tožba, ki je bila sicer vložena pri sodišču v Republiki Sloveniji, ni bila vložena pri pristojnem organu. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 1560/99
• VSK sklep II Ip 926/2007
• VSL sodba Cpg 322/94