VSK sodba Kp 149/93

Jedro

Obdolženec se je, ne da bi organiziral gasilske straže, lotil dela na ostrešju, katerega sestave sploh ni poznal. Kot obrtnik zidar je že večkrat na podoben način opravljal hidroizolacijska dela na strehah in bil dolžan poznati predpise, ki urejajo področje varstva pred požarom. Pri naročniku bi se pred pričetkom del zato moral zanimati iz kakšnih materialov je ostrešje zgrajeno. Tega pa ni storil, spričo česar je s sklicevanjem na to, da mu naročnik del (oškodovanec) teh podatkov ni posredoval, ne more razbremeniti kazenske odgovornosti za očitano mu kaznivo dejanje.

 

Izrek

Pritožba obdolženčevega zagovornika se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odstavku 98. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati stroške nastale pred pritožbenim sodiščem odmerjene v obliki povprečnine v znesku 5.000,00 SIT.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obdolženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 4. v zvezi s 1. odstavkom 240. člena KZS. Na podlagi 52. člena KZJ je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 4. odstavku 240. člena KZS določilo kazen treh mesecev zapora, izvršitev pa odložilo za preizkusno dobo enega leta. Po 1. odstavku 98. člena ZKP je odločilo še, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, očitno tiste iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP, v znesku 15.469,00 SIT in plačati povprečnino odmerjeno na 15.000,00 SIT.

Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, pritožuje obdolženčev zagovornik. Prizivnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno pa da obdolžencu izreče milo denarno kazen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik zgolj posplošeno navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ne da bi take trditve kakorkoli pobliže opredelil. Preizkus v tej smeri, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo v skladu s 1. točko 1. odstavka 376. člena ZKP pa navedb o danosti tega pritožbenega razloga ni v ničemer potrdil.

Pravno pomotno je naziranje obdolženčevega zagovornika, ko izpostavlja, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona. Seveda imajo take navedbe v sebi tudi očitek, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 3. točki 365. člena ZKP. Za kaznivo dejanje, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad 1 leto, po 5. točki 1. odstavka 95. člena KZJ kazenski pregon ni dopusten, če je preteklo tri leta od njegove storitve. Seveda gre zgolj za relativni zastaralni rok, saj kazenski pregon, kot to določa 6. odstavek 96. člena KZJ, zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. Glede na to, da zastaranje pretrga vsako procesno dejanje uperjeno proti storilcu zaradi storjenega kaznivega dejanja, med temi procesnimi podvzetji pa je v obravnavani zadevi razmak manjši od treh let, je povsem jasno, da so pritožnikova zatrjevanja tudi v tem obsegu neutemeljena.

Zagovornik nima prav niti v tistem delu, ko si prizadeva prikazati, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Odločilna dejstva so zanesljivo in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je prvostopenjsko sodišče navedlo prepričljive razloge. Pritožnik niti ne izpodbija pravilnosti dognanja, da se je obdolženi lotil dela z odprtim plamenom na ostrešju, katerega sestave sploh ni poznal, pri tem pa ni organiziral gasilske straže. Kot zasebni obrtnik zidarske stroke, ki je na podoben način že večkrat opravljal hidroizolacijska dela na strehah in bil dolžan poznati ustrezne predpise, ki urejajo področje varstva pred požarom, bi se obdolženec mora pri oškodovancu pozanimati, iz kakšnih materialov je ostrešje zgrajeno. Prevalitev odgovornosti na oškodovanca, ker ta teh podatkov na lastno pobudo obdolžencu ni posredoval, slednjega odgovornosti za storjeno kaznivo dejanje razbremeniti ne more. Sodni izvedenec protipožarne stroke je ogrevanje izolacijskega materiala vobitekt s plamenom pri direktnem delu na lesenem tramovju, lesenih letvah in debeli plasti stiropora, opredelil kot požarno izjemno nevarno. V takih primerih pa je izvajalec del dolžan v skladu s 1. odstavkom 15. člena Zakona o varstvu pred požarom organizirati tudi gasilsko stražo. Poudarjeno pa je taka dolžnost izpostavljena, kot določa druga alinea 16. člena istega zakona, ko gre za varjenje v prostorih, ki za to niso posebej prilagojeni. Ravno v takih prostorih pa je, kot sta to ugotovila oba izvedenca, delal obdolženec. Obdolženec je kot izvajalec del imel zaščitna in zaradi plamena zatemnjena očala, spričo česar, kot je povzeti iz mnenja izvedenca s področja protipožarne varnosti ni mogel sam dobro nadzorovati okolice. Izpostaviti je še, da je iz obdolženčeve reakcije, potem ko je zaznal, da je prišlo do požara, moč sklepati, da gašenja sploh ni bil vešč. Ne le, da ni gasil na vnetišču, pač pa je celo odgrnil nekaj plošč in na ta način omogočil večji dostop kisiku, tako da se je požar še hitreje razširil kot bi se sicer. Obdolženčev zagovornik se znova sklicuje na pričevanje AB, poveljnika enote pri gasilskem društvu, ki je povedal, da obdolžencu, četudi bi ga ta seznanil z nameravanim delom, ne bi dodelil podružnega gasilca s potrebno opremo, ker v bližini objekta ni bilo vodnega hidranta. Seveda pa tudi vsebina pričevanja poveljnika gasilske enote za obdolženca ne more biti odrešilnega pomena, saj se nanj sploh ni obrnil in tudi ne zahteval pomoči.

Nastalo zagato bi lahko v gasilski enoti rešili tudi tako, da bi obdolžencu bodisi posodili dodatno opremo, bodisi se z njim dogovorili za telefonsko povezavo v nuji. Tudi s takimi ukrepi bi bilo namreč poskrbljeno, da bi bil morebitni požar zelo hitro lokaliziran in pogašen. Upoštevaje povedano in seveda tudi razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje se zato izkaže, da je negodovanje pritožnika, kolikor zadeva ugotovljeno dejansko stanje, neupravičeno. Pristaviti je še, da je bila zaradi požara ogrožena ne le oškodovančeva, pač pa tudi sosednji hiši, ki se nanjo naslanjata, tako da resne presoje ne vzdrži niti očitek, da ni prišlo do ogrožanja premoženja večje vrednosti.

Neutemeljene so tudi tiste pritožnikove navedbe, kjer obdolžencu izrečeno kazensko sankcijo graja kot preostro. Sodišče prve stopnje je okoliščine, pomembne pri izbiri vrste in odmeri kazenske sankcije pravilno dognalo in ovrednotilo ter obdolženemu v okviru najkrajše preizkusne dobe določilo ustrezno zaporno kazen. Pri tem je v zadostni meri kot olajševalni okoliščini upoštevalo obdolženčevo dosedanje neoporečno vedenje in odmaknjenost dejanja. Res je, da obdolžencu visoke stopnje malomarnosti ni moč očitati, saj je imel pri sebi tri gasilske aparate, s katerimi si je pomagal pri gašenju požara, vendar pa tudi ta okoliščina v luči dejstva, da je požar ogrozil ne le oškodovančevo, pač pa tudi sosednji hiši, ne more pripeljati do izreka milejše kazenske sankcije. V simbolični denarni kazni pa se po presoji sodišča druge stopnje nikakor ne bi zrcalila teža kaznivega dejanja in stopnja obdolženčeve kazenske odgovornosti. Zato tudi v tem delu v sodbo ni bilo potrebno posegati.

Upoštevaje navedene razloge je bilo po 1. odstavku 384. člena ZKP potrebno pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Zagovornik obdolženega s pritožbo ni uspel, zato je njegov varovanec dolžan plačati stroške nastale pred pritožbenim sodiščem odmerjene v obliki povprečnine v znesku 5.000,00 SIT. Pri določanju pavšalnega zneska je prizivno sodišče upoštevalo obdolženčeve premoženjske razmere in zahtevnost zadeve gledano z zornega kota odločanja v drugostopenjskem postopku.

Sklicevanje na določila KZJ in ZKP, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS 1/91/I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 154/2000
• VDS sodba Pdp 1012/2001
• VSC sodba Kp 350/2000