VSK sklep KP 182/93

Jedro

Vrednote in njih varovanje narekujejo razmere, ki vladajo v neki družbi. Seveda ni nujno, da so te vrednote sprejemljive za celotno družbo in občečloveško gledano moralne. Z današnjega zornega kota je komajda doumljivo, da je bila za kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 303. členu takratnega KZ zagrožena tako visoka kazen zapora. Vendar pa je kršitev mejnega režima v vseh državah, odvisno od razmer, mileje ali ostreje sankcionirana. Zato ni mogoče slediti pritožniku, ko izpostavlja, da gre pri dejanju, za katerega zahteva obnovo kazenskega postopka (drugih dejstev, ki bi tako trditev podkrepili, pa ne navaja) za politični delikt.

 

Izrek

Pritožba obsojenega se kot neutemeljena zavrne.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s popadenim sklepom zavrglo zahtevo obsojenega za obnovo kazenskega postopka.

Zoper sklep se pritožuje obsojenec. Odločitev prvostopenjskega sodišča graja kot krivično. Ne čuti se krivega, saj je pomoč pri kaznivem dejanju priznal v stanju psihične strtosti in pod vtisom obljub preiskovalcev, ki so zadevo vodili, da bo pred sodiščem za tako ravnanje deležen največ dvomesečne zaporne kazni. Končalo pa se je bistveno huje. Čeprav ni vedel, da njegov stric namerava pobegniti čez državno mejo, je bil obsojen na dvajsetmesečno zaporno kazen in jo prestal v zloglasnih taboriščih na kočevskem. Boli ga tudi, ker mu je bila v kazenskem postopku odvzeta harmonika, ki jo je dobil od strica v darilo in z obravnavanim kaznivim dejanjem nima prav nič opraviti. Razlaga si, da ga je udba obsodila, saj je moral po takratnih naziranjih plačati tudi za "krivdo" svojega očeta, ki je kot domobranec vzel žalosten konec v X. Pripominja tudi, da je iz zaporov prišel s skrhanim zdravjem, nacepila pa se mu je še kurja slepota. Njegovih tegob pa s tem še ni bilo konec, saj po odpustu s prestajanja kazni, dolgo časa ni mogel dobiti službe, saj so ga uvrščali med tiste ljudi, ki se jih je držala oznaka "politični" z vsemi škodljivimi posledicami, ki so temu sledile. V sklepnem delu se nadeja ugodni in čimprejšnji rešitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Seveda je obsojenega po človeški plati moč razumeti, vendar pa navedbe v pritožbi niso tolikanj pravno upoštevne, da bi utegnile omajati pravilnost sklepa, ki ga je sprejelo prvostopenjsko sodišče.

Vrednote in njih varovanje so pogojene z razmerami, ki vladajo v neki družbi in okoli nje pri čemer ni vselej nujno, da so, narekujejo jih predvsem interesi oblastnih struktur, sprejemljive za celo družbo oziroma občečloveško gledano moralne. Zagotovo je z današnjega zornega kota tudi težko doumljivo, da so bila za taka ravnanja opredeljena kot kazniva dejanja, svojčas zagrožene in nato tudi izrekane tako visoke zaporne kazni. Vendar pa je na drugi res tudi to, da je kršitev mejnega režima v vseh državah, odvisno od konkretnih razmer, mileje li strožje sakcionirana. Ugotoviti je tudi, da kazenskopravno gledano ne gre za politični delikt, čeprav je obsojencu seveda potrebno verjeti, da so ga med prestajanjem zaporne kazni in pozneje kot takega obravnavali. Kar pa zadeva vsebinsko relevantna zatrjevanja v zvezi z zahtevo za obnovo postopka pa je ugotoviti, da je obsojeni, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pomoč h kaznivemu dejanju priznal, tako v preiskovalnem postopku, kot tudi na glavni obravnavi, pritožil pa se je samo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Dejstvene ugotovitve v sodbi pa so bile potrjene tudi z navedbami soobdolženega. Seveda bi bilo obsojenčevo priznanje v takratnem postopku, v kolikor bi bilo izsiljeno, brez kakršnekoli veljave in zadostna podlaga za obnovo postopka. Vendar pa branje zagovora dopušča sklep, da ni šlo za izsiljeno priznanje, saj je videti, da je obsojeni, zaslišan pred preiskovalcem nekatere očitke, med temi tudi to, da naj bi s stricem že vnaprej dogovoril, da mu bo pomagal pobegniti čez državno mejo, pa tudi, da bi mu ta harmoniko dal kot nagrado za to pomoč, zavrnil. Kot je razvidno iz prvostopenjske sodbe, je sodišče temu zagovoru, kolikor je prerekal vnaprejšnji dogovor, tudi sledilo. Preizkus ostalih pritožbenih izvajanj pokaže, da ta niso taka, da bi ta utegnila sama po sebi ali pa v zvezi s prejšnjimi dokazi pozročiti oprostitev obsojenega, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Pri tem je seveda potrebno izhajati iz takrat veljavnega kazenskega zakona, kajti poznejša dekriminacija kot razlog za obnovo postopka ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da se porajajo pomisleki o pravilnosti "dodatne" sodbe, s katero je bil obsojenemu izrečen varnostni ukrep odvzema predmetov po 62. členu takratnega kazenskega zakona in vzeta harmonika. Utegnilo bi se namreč postaviti vprašanje, ali je bil ta del kazenskega postopka, voden v odsotnosti obsojenca, v skladu z 206. členom Zakona o kazenskem postopku (Ur.l.

FLRJ 97/48). Vendar pa morebitna danost te pomanjkljivosti ne nudi podlage za obnovo kazenskega postopka, pač pa je lahko predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Odtod se izkaže, da nova dejstva in dokazi, ki jih navaja obsojenec niso taki, da bi bilo na njih podlagi moč dovoliti obnovo kazenskega postopka in je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je tako zahtevo po l. odstavku 407. člena ZKP zavrglo, na mestu. S tem pa tudi obsojenčeva pritožba, kolikor ta zatrjuje drugače, ne more biti uspešna.

Sklicevanje za Zakon o kazenskem postopku, ki je v naš pravni red sprejet predpis iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v l. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS št. 1/91/I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Kp 442/2005
• VSL sodba I Kp 1154/99
• VSM sodba Kp 758/99