<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba Kp 151/93

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:1993:KP.151.93
Evidenčna številka:VSK00204
Datum odločbe:12.05.1993
Področje:kazensko procesno pravo
Institut:ogled in rekonstrukcija brez izvedenca - bistvena kršitev določb kazenskega postopka

Jedro

Zgolj zato, ker pri ogledu in rekonstrukciji, ki ju je na glavni obravnavi opravil sodeči senat sodišča prve stopnje, ni bil navzoč izvedenec cestno-prometne stroke, ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 364. člena ZKP. Četudi v zadevi ni razsodil senat, ki je opravil ogled in rekonstrukcijo, sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj je obravnavo v skladu s 1. odstavkom 305. člena ZKP, preložena je bila namreč za več kot mesec dni, začelo znova.

 

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi, pritožbi obtoženčevega zagovornika pa deloma ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtožencu v pogojni obsodbi določena kazen zniža na l (eno) leto zapora, preizkusna doba pa skrajša na l (eno) leto.

V ostalem se pritožba obtoženčevega zagovornika kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obtoženca spoznalo za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 4. odstavku 255. člena v zvezi s 3. in l. odstavkom 251. člena KZS. Po 52. členu KZJ je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 4. odstavku 255. člena KZS določilo kazen treh let zapora, izvršitev pa odložilo za preizkusno dobo dveh let. Odločilo je še, da je obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, očitno tiste iz l. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP, v znesku 26.815,00 SIT in plačati povprečnino, odmerjeno na 10.000,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožujeta obtoženčev zagovornik in javni tožilec.

Zagovornik obtoženca sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa spodbijano odločbo spremeni ter obtožencu v okviru pogojne obsodbe določi milejšo kazen zapora in krajšo preizkusno dobo.

Javni tožilec sodbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona, tedaj pritožbenega razloga po 2. točki 363. člena v zvezi s 5. točko 365. člena ZKP. Zavzema se, da prizivno sodišče pritožbi ugodi in grajano sodbo spremeni tako, da obtožencu ob pravilni uporabi kazenskega zakona izreče ustrezno kazensko sankcijo.

Pritožba javnega tožilca je utemeljena, pritožba obtoženčevega zagovornika pa je upravičena le deloma.

Zagovornik obtoženega nima prav, ko sodišču prve stopnje naslavlja očitek, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri čemer ima očitno v mislih tisto iz 2. odstavka 364. člena ZKP.

Zgolj zato, ker na ogledu in rekonstrukciji, ki ju je na glavni obravnavi dne 12.2.1992 opravil sodeči senat prvostopenjskega sodiča, ni bil navzoč izvedenec cestno-prometne stroke, taka kršitev ni podana. Seveda je praviloma zaradi razjasnitve dejanskega stanja bolje, če je navzoč izvedenec, ki razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem , vendar pa njegova odsotnost sama po sebi ne pomeni kršitev procesnih določb. Prav tako prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka s tem, da o zadevi ni razsodil senat, ki je opravil ogled in rekonstrukcijo. Sodišče prve stopnje je v skladu s 1. odstavkom 305. člena ZKP glavno obravnavo dne 15.2.1993 zaradi preložitve daljše od enega meseca in spremembe sestave senata, začelo znova. Odtod je povsem jasno, da tudi te trditve obtoženčevega zagovornika ne morejo obroditi sadov.

Enako neuspešen mora ostati zagovornik obtoženca tudi ko izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva zanesljivo in celovito dognalo ter v podkrepitev svojih sklepov navedlo prepričljive razloge. S svojimi zatrjevanji teh ugotovitev pritožnik zato ni v ničemer omajal. Celo nasprotno, tudi obtoženčev zagovornik izpostavlja, da je njegov varovanec, ki je zapeljal v zavoj in ozko ulico moral paziti, da s stranskima ogledaloma ne zadene v hiši na eni in drugi strani ter s sprednjim levim kolesom tovornega avtomobila ne zapelje na levi pločnik. Iz takih navedb namreč jasno izhaja, da bi moral hitrost primerno znižati, saj na dogajanje na vozišču pred seboj zato ni bil dovolj pozoren. Otrok na kolesu na vaški cesti pa ni taka ovira, ki je obdolženec kot dolgoletni poklicni voznik ne bi mogel pričakovati.

Seveda je tudi sedemletna deklica, nevešča upravljanja kolesa, vozeč po svoji levi strani, prispevala k nastanku nevarnega položaja na vozišču, vendar pa ostaja ugotovitev, da je bil obtoženčev delež odločilnega pomena. Že dejstvo, da je svojo pozornost usmeril v izpeljavo zavoja med stavbama mu je narekovalo zmanjšanje hitrosti.

Izvedenca cestno-prometne stroke sta si edina v ugotovitvi, da je obtoženec prepozno reagiral na nevaren položaj na cestišču in začel zavirati šele takrat, ko je otroka z zadnjimi desnimi kolesi že povozil. Kar pa zadeva hitrost vožnje se je slednji izvedenec izrecno izjavil, da je bila ta razmeram neprilagojena, saj bi smela biti višja več kot 10 km/h. Prvi izvedenec pa vendarle opisujoč težavnost vožnje na kraju kjer je do nesreče prišlo, posredno nakazuje, da hitrost ni bila primerna konkretnim razmeram. Upoštevaje povedano se izkaže, da obtoženec ni vozil tako, da bi imel vozilo ves čas v oblasti ter bil vsak trenutek zmožen storiti vse kar je glede na razmere na cesti dolžan storiti, tudi hitrost njegovega vozila ni bila prilagojena, tako da se nasprotna zatrjevanja obtoženčevega zagovornika pokažejo kot neutemeljena, s tem pa dejansko stanje kot pravilno ugotovljeno.

Prav pa ima javni tožilec ko izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 5. točki 365. člena ZKP na škodo obtoženca. Drži namreč, da se sme obtožencu po 1. odstavku 53. člena KZJ izreči pogojna osodba le, če je v njej določena kazen do dveh let zapora. Prvostopenjsko sodišče je obtožencu določilo triletno zaporno kazen in tako seveda ravnalo v nasprotju z omenjeno določbo.

Pritrditi pa je treba obtoženčevemu zagovorniku, ko se izrecno pritožuje zaradi teže obtožencu izrečene kazenske sankcije in javnemu tožilcu, ki se za izrek milejše kazni poteguje posredno izpodbijajoč sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona. Presoja okoliščin pomembnih pri izbiri vrste in odmeri kazenske sankcije po oceni sodišča druge stopnje kaže, da sta obtožencu določena zaporna kazen in preizkusna doba predolgi. Seveda so posledice obtoženčeve protipredpisne vožnje pretresljive in jih ni mogoče popraviti. Vendar pa je na drugi strani res tudi to, da je obtoženca dejanje močno prizadelo, doslej še ni bil nikoli kaznovan in kot dolgoletni poklicni voznik do nesreče vozil neoporečno. Tudi v obravnavanem primeru ni šlo za grobo kršenje predpisov, ki urejajo dolžnosti voznikov v prometu.

Upoštevaje navedene okoliščine in seveda tudi tiste, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, se po oceni prizivnega sodišča enoletna določena zaporna kazen odložena za preizkusno dobo enega leta, pokaže kot kazenska sankcija, ki ustreza teži storjenega kaznivega dejanja in stopnji obtoženčeve krivde. Zato je v tem obsegu pritožbi obtoženčevega zagovornika ugodilo, na ta način pa sledilo tudi pritožbi javnega tožilca in odpravilo dognano kršitev kazenskega zakona.

Na podlagi povedanega je bilo potrebno v skladu s l. odstavkom 387. člena ZKP pritožbi javnega tožilca ugoditi, pritožbi obtoženčevega zagovornika pa deloma ugoditi in spodbijano sodbo spremeniti kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa po 384. členu istega zakona pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ker sta se obe pritožbi iztekli v prid obtožencu, izrek o stroških nastalih pred pritožbenim sodiščem kot nepotreben odpade.

Sklicevanje na določila KZJ in ZKP, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1.odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91/I).

 


Zveza:

ZKP člen 305, 305/1, 364, 364/2, 365, 365-5, 305, 305/1, 364, 364/2, 365, 365-5. KZS člen 251, 251/3, 255, 255/4, 251, 251/3, 255, 255/4. KZJ člen 53, 53/1, 53, 53/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00Mjg2MA==