VSK sodba Kp 74/93

Jedro

Dejanski sklepi, do katerih se sodišče dokoplje v kazenskem postopku in se nanašajo na samo kaznivo dejanje in njegovega storilca, so "resnični" samo v odnosu do določene celote znanih in na podlagi presoje dokazov dognanih dejstev, ne pa sami po sebi.

 

Izrek

Pritožba javnega tožilca se kot neutemeljena zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je obtožena pod točko I spodbijane sodbe spoznalo za kriva kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po 1. odstavku 246. člena KZJ (navedbo 1. odstavka 245. člena omenjenega zakona v tem delu izreka sodbe je pripisati očitni pomoti) in jima po 52. členu KZJ izreklo pogojni obsodbi. Obtožencema je nato po 1. odstavku 246. člena KZJ določilo, prvemu obtožencu kazen šestih mesecev zapora, drugemu obtožencu pa kazen dveh let zapora, izvršitev pa odložilo, prvemu za preizkusno dobo enega leta, drugemu pa za preizkusno dobo štirih let. Po 1. odstavku 98. člena ZKP je obtoženima naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki jih ni pobliže opredelilo, obema pa še povprečnino, odmerjeno prvoobtoženemu na 10.000,00 SIT, drugoobtoženemu pa na 20.000,00 SIT. Pod točko II pa je tretjeobtoženega po 3. točki 350. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil po 2. odstavku 246. člena KZJ. Na podlagi 1. odstavka 99. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP, potrebni izdatki tega obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada njegove zagovornice, nanašajoči se na oprostilni del sodbe, sredstva sodišča prve stopnje. Kolikor se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na predpise nekdanje zvezne države, je to storilo v zvezi s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.

Zoper oprostilni del sodbe se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tedaj pritožbenega razloga po 3. točki 363. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZKP, pritožuje javni tožilec.

Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo v tem obsegu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Prizadevanja javnega tožilca izpodbiti pravilnost in popolnost v grajani sodbi ugotovljenega dejstvenega stanja, ne morejo obroditi sadov. Prvostopenjsko sodišče je odločilna dejstva zanesljivo in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo prepričljive razloge. Presoja, ali se je nek življenjski primer, ki ima po oceni javnega tožilca tudi elemente kaznivega dejanja pripetil na način, naveden v obtožnem aktu je praviloma zahtevno opravilo, pri tej miselni rekonstrukciji pa je vselej potrebno izhajati iz vsebine v kazenskem postopku izvedenih dokazov. Sklepi, do katerih se sodišče dokoplje v kazenskem postopku in se nanašajo na samo kaznivo dejanje in njegovega storilca, so "resnični" samo v odnosu do določene celote znanih in ugotovljenih dejstev, ne pa sami po sebi. V obravnavanem primeru pa je podlaga za trditve v obtožnem aktu, kolikor zadevajo tretjeobtoženega tolikanj šibka, da ne nudi opore za izrek obsodilne sodbe ali budi morebitne upe, da bi do take lahko prišlo s ponovnim zaslišanjem priče. Tretjeobtoženi storitev kaznivega dejanja zanika, tudi omenjena priča, zaslišana v preiskavi, očitkov na rovaš tega obtoženca ni potrdila. Pristaviti je, da je bila izpoved priče dana pred preiskovalnim sodnikom, na glavni obravnavi prebrana s soglasjem strank, torej v skladu z 2. odstavkom 333. člena ZKP, zato negodovanje pritožnika, češ zakaj sodišče prve stopnje te priče na glavni obravnavi ni neposredno zaslišalo, ni razumljivo. Res je, da je drugoobtoženi nekoliko spremenil svoj zagovor iz preiskave, kar seveda ni prepričljivo, vendar pa na drugi strani ni moč prezreti, da tudi vsebina njegovega prvotnega zagovora ne zadostuje za sprejem obsodilne sodbe zoper tretjeobtoženega. Namreč drugoobtoženi je pred preiskovalnim sodnikom razodel, da jima je s pričo tretjeobtoženi dal v kajenje v cigareto zavito indijsko konopljo, vendar pa da je bil rezultat nenavadno boren, kajti učinkovala je tako kot da bi kadila koprivo. Zatorej se zastavlja tudi vprašanje, seveda če bi sledili navedbam drugoobtoženega, za kar pa v izvedenih dokazih ni zadostne podlage, ali je tista snov, ki naj bi jo drugemu obtožencu in priči dal v uživanje tretjeobtoženi sploh bila indijska konoplja ali kakšno drugo mamilo. Ob upoštevanju razlogov, ki jih navaja v utemeljitev oprostilnega dela sodbe že sodišče prve stopnje se zato izkaže, da so sklepi, ki jih je storilo, na mestu, s tem pa tudi to, da so nasprotna zatrjevanja javnega tožilca neutemeljena. V skladu s takimi dognanji je bilo pritožbo, potem ko tudi preizkus opravljen na podlagi 376. člena ZKP v izpodbijanem delu grajane sodbe ni pokazal nepravilnosti, zavrniti in po 384. členu ZKP potrditi napadeno sodbo.

Javni tožilec s pritožbo ni uspel, zato izrek o stroških pritožbenega postopka kot nepotreben odpade.

Sklicevanje na določila KZJ in ZKP, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91/I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 30/2002
• VSL sklep III Cp 1584/99
• VSL sodba I Cpg 11/2000