VSK sklep I Cp 487/2007

Jedro

Res je tudi sodišče ugotovilo, da je tožena stranka s postavitvijo zapornice storila očitano ji motilno dejanje, taki ugotovitvi mora zato nujno slediti dajatveni izrek sklepa, temu pa je bilo ugodeno, s prepovednim zahtevkom, nepotrebno in nesmiselno pa je v izreku sklepa ugotavljati, da je bila posest motena, za tak ugotovitveni zahtevek po materialnem pravu ni podlage.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v stroškovni odločbi (3. tč. izreka) r a z v e l j a v i in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (1. tč. izreka) p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, „da se ugotovi, da je tožena stranka motila tožečo stranko v njeni mirni posesti dostopa do apartmajev v V.Š. na način, da je namestila zapornico na parc. št. 364 k.o. P. ter ji s tem onemogočila neoviran dostop s prevoznimi sredstvi do apartmajev ter da je dolžna tožena stranka vzpostaviti prejšnje posestno stanje, tako da zapornico takoj odstrani in dopusti tožeči stranki neoviran dostop do apartmajev“ (1. tč. izreka); toženi stranki je prepovedalo v bodoče s takšnim ali podobnim dejanjem – postavljanjem zapornic na dostopni poti do objekta V. – posegati v neposredno posest tožeče stranke za dostop do apartmajev s prevoznimi sredstvi oz. peš (2. tč. izreka); odločilo je, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka (3. tč. izreka).

Zoper 1. in 3. tč. izreka sklepa se pritožuje tožeča stranka po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi, sklep spremeni, tako da se zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, razveljavi in v izpodbijanem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu, ko izpodbijani sklep opira na dejstvo, da je bilo na ogledu ugotovljeno, da ne obstaja več nobena zapornica na dostopni poti do objekta Š., v katerem ima dva apartmaja in je v posledici tega zavrnilo restitucijski zahtevek. Sodišče je sicer opravilo ogled, na ogledu pa je bilo ugotovljeno, da sporna zapornica stoji na dostopni poti neposredno ob bazenu, približno 50 m pred objektom Š.. Ugotovljeno je tudi bilo, da je ob zapornici prometni znak z napisom „dovoljeno za dostavo od 19.00 do 9.00 ure“. Ponovnega ogleda sodišče ni opravilo. Na naroku dne 22.1.2007 je tožena stranka sicer navedla, da so bile zapornice odstranjene, ker je bil kompleks preurejen, vendar pa navedeno dejstvo sodišče ni ugotovilo kot nesporno med strankama. Zagrešilo je zato bistveno kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj je glede odločilnega dejstva nasprotje med tem, kar se navaja o vsebini listin oz. zapisnikov in med samimi listinami oz. zapisniki. Ugotovljeno je tudi bilo, da je tožena stranka s tem, ko je postavila sporno zapornico, motila tožečo stranko v posesti navedene nepremičnine. Zato je neutemeljena odločitev, ko je tak zahtevek kot neutemeljen zavrnilo, ugodilo pa zahtevku po prepovedi takšnega in podobnega dejanja v bodoče. Izrek izpodbijanega sklepa nasprotuje samemu sebi oz. razlogom sklepa, sklepa se ne da preizkusiti ter je podana bistvena kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Tožeča stranka je na naroku 22.1.2007, po navedbah tožene stranke, da je zapornica odstranjena, umaknila tožbo v delu, v katerem je uveljavljala vzpostavitev prejšnjega stanja z odstranitvijo zapornice, vendar se tožena stranka z umikom ni strinjala. Zato je nepravilna stroškovna odločitev v 3. točki izreka, ki jo je sodišče oprlo na določbo 2. odst. 154. člena ZPP, opreti bi jo moralo na določbo 158. člena ZPP, po kateri bi morala tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške, saj je tožeča stranka restitucijski zahtevek umaknila po zatrjevanju tožene stranke, da sporne zapornice ni več, do izpolnitve zahtevka s strani tožene stranke je prišlo med pravdo. Tožeča stranka je propadla z restitucijskim zahtevkom zgolj zato, ker v času odločanja sporne zapornice ni bilo več. Dejstvo pa je, da tudi v kolikor bi sodišče kot nesporno dejstvo oz. kot dokazano dejstvo ugotovilo, da je vzpostavitev prejšnjega stanja neutemeljena, bi moralo upoštevati, da je tožena stranka med pravdo izpolnila zahtevek, odstranila sporno zapornico. Pa tudi v kolikor bi bila odločitev sodišča v delu, ko je zavrnilo zahtevek po vzpostavitvi prejšnjega stanja, pravilna, je to predstavljalo za tožečo stranko le sorazmerno majhen neuspeh v pravdi in še to zaradi izpolnitve zahtevka s strani tožene stranke, s čimer pa niso nastali posebni stroški, saj je sodišče v 2. točki izreka s prepovednim zahtevkom tudi dejansko ugotovilo motenje, za to pa so bili stroški postopka potrebni.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da se jo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Res je bilo na ogledu 30.10.2003 (list. št. 47 spisa) ugotovljeno, da je stala na dostopni poti do objekta Š. zapornica z opozorilno tablo o dovoljeni dostavi v času od 19.00 do 9.00 ure, vendar že pritožba pove, da je tožena stranka sporno zapornico odstranila, ker je turistični kompleks preuredila, kar tudi za tožečo stranko očitno ni (bilo) sporno, saj je na zadnjem naroku 22.1.2007 vsled navedenega tožbo umaknila v restitucijskem delu, le da se tožena stranka z umikom ni strinjala. Zato izpodbijani odločitvi o zavrnitvi restitucijskega zahtevka po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče očitati v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve. Res je tudi prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožena stranka s postavitvijo zapornice storila očitano ji motilno dejanje, taki ugotovitvi mora zato nujno slediti dajatveni izrek sklepa (34. čl. Stvarnopravnega zakonika, SPZ), temu pa je bilo ugodeno, s prepovednim zahtevkom, nepotrebno in nesmiselno pa je v izreku sklepa ugotavljati, da je bila posest motena, za tak ugotovitveni zahtevek po materialnem pravu ni podlage (oz. je celo nedovoljen, SPZ s komentarjem, GV Založba, Lj. 2004, str. 204, sklep II Ips 657/2001), zato sodišče prve stopnje z izpodbijano zavrnitvijo ugotovitvenega zahtevka ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpodbijani zavrnilni del sklepa je pravilen, pritožba pa neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče, ko tudi ob preizkusu po uradni dolžnosti (2.odst. 350.čl. v zv. s 366.čl. ZPP) kršitev ni zasledilo, zavrnilo in prvostopenjski sklep v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Utemeljena pa je pritožba zoper stroškovno odločbo. Zmotno je sicer sklicevanje pritožbe na določbo 158. člena ZPP, ki ureja primer, ko tožeča stranka umakne tožbo ..., saj do umika tožbe v obravnavani zadevi ni prišlo, ker tožena stranka z umikom ni soglašala. Upošteven je zato kriterij uspeha v pravdi po 154. členu ZPP, v okviru katerega pa je, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, nedvomno treba upoštevati dejstvo, da je tožena stranka sporno zapornico odstranila tekom pravde, na kar pritožba utemeljeno opozarja, izpodbijani sklep pa o tem nima nobenih razlogov, tudi ne glede vprašanja, ali ni z nasprotovanjem umiku nadaljnje stroške nenazadnje povzročila tožena stranka. To je zato terjalo, ob delni ugoditvi pritožbi, razveljavitev stroškovne odločbe in vrnitev zadeve v tem delu v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (3. tč. 365. čl. ZPP), ki bo moralo upoštevati vse okoliščine primera (2. odst. 154. člena ZPP).

V skladu z 165. členom ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 219/2017
• VSL Sklep I Cp 1947/2017
• VSL sklep I Cp 1429/2011