VSK sodba in sklep I Cp 552/2007

Jedro

Sporna pot ni gozdna cesta, katera je javnega značaja (1. odst. 38. čl. Zakona o gozdovih (Ur.list RS št. 30/93 s spremembami in dopolnitvami)) kar je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo. Za vožnje po takšni poti kot je obstoječa, ki ni gozdna cesta pa veljajo omejitve iz 40. čl. Zakona o gozdovih, ki določa, da je vožnja v gozdovih zunaj gozdnih cest dovoljena le za gospodarjenje z gozdovi ali za reševanje ljudi oz. premoženja. To pa jasno pomeni, da če vožnja po poti, ki ni gozdna cesta, ni dovoljena, potem ni možno priposestvovanje služnosti poti za vožnjo s kakršnimikoli prevoznimi sredstvi.

 

Izrek

r a z s o d i l o i n s k l e n i l o :

Pritožbi tožene stranke se ugodi, zato se izpodbijana sodba v ugodilnem delu in v izreku o stroških postopka (1. in 3. odst. izreka) r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in v zavrnilnem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje (2. odst. izreka).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji v breme vsakokratnega lastnika služečega zemljišča, to je parc.št. 2819 k.o. S. v lasti tožene stranke in v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča, to je parc.št. 2843/2 in parc.št. 2842 , obe k.o. S., v lasti tožečih strank, stvarna služnost poti za hojo po obstoječi makadamski poti, širine 1 m, ki poteka od severa proti jugu cele parc.št. 2819 k.o. S. v dolžnini 134 m2 in sicer se na severni meji nadaljuje s parc.št. 2827 k.o. S., ki je v naravi javna pot, na jugu pa se nadaljuje preko parcele št. 2843/1 k.o. S., vse do parc.št. 2843/2 k.o. S. in nato po njej do parc.št. 2842 k.o. S. kar je tožena stranka dolžna priznati.

Višji tožbeni zahtevek, ugotovitev služnosti vožnje z osebnimi avtomobili, s kmetijsko mehanizacijo in tovornimi vozili do 8 ton, ter za širšo služnost od 1 metra, je sodišče zavrnilo. Glede stroškov postopka pa je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem delu. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse okoliščine, na podlagi katerih sta tožeči stranki priposestvovali služnost poti za hojo, vožnjo, z osebnimi vozili in lažjimi tovornimi vozili, napačno pa je odločilo, da poti tožnika nista uporabljala tudi za kmetijsko mehanizacijo. Po obstoječi poti so tako hodili in vozili tudi za potrebe uporabe kmetijskega zemljišča. Napačno pa je sodišče ocenilo listinske dokaze v zvezi z odločbami Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijsko in gozdarstvo, lovstvo in ribištvo. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da bi tožeči stranki lahko na podlagi določb Stvarnopravnega zakonika pridobili zatrjevano služnost, napačno pa je uporabilo Zakon o gozdovih in povedalo, da stvarna služnost v gozdu ni možna. Če lahko lastnik prostovoljno dovoli služnost s pogodbo, je potrebno enako presojati tudi situacijo do katere pride, ker se lastnik gozda ni protivil izvrševanju služnosti 20 in več let in je torej dal uporabi služnosti poti svoj pristanek. V vsem tem času toženec poti ni preprečeval nobenemu od pravnih prednikov tožeče stranke, niti drugim zakupnikom kmetijskih zemljišč. V konkretnem primeru je bila sporna pot, čeprav jo uporablja relativno malo ljudi, to je le tožnik z družino in okoliški zakupniki kmetijskih zemljišč, očitno s strani lokalne skupnosti tretirana kot javna pot. Sodišče tudi napačno tolmači določbo 39. čl. Zakona o gozdovih, ki govori o označevanju gozdnih cest. Pomen tega določila je, da na gozdnih cestah velja poseben režim, ki je podrejen delu v gozdu in se zato uporabnik po taki cesti vozi na lastno odgovornosti, ne pa v smislu dovoljenja, češ da po obstoječi poti, ki nima take oznake, vožnja ni možna. Interpretacija 40. čl. Zakona o gozdovih, kot jo je sodišče uporabilo v tej sodbi, je izvzeta izven konteksta in namena zakona. Tožnik ne oporeka lokacijski informaciji, ki pravi, da se parcela nahaja na območju gozdov. Območje gozdov je širši pojem od gozda samega, vendar je tako v tožbi kot tudi z ogledom na terenu dokazal, da je trasa makadamske poti dejansko obstoječa. Tožeča stranka je predlagala izvedenca geometra, kar bi lahko le z njegovo pomočjo pot natančno opisala tako glede dolžine, kot glede širine. Prav tako bi lahko geometer pokazal, ali je sporna nepremičnina ležeča na območju gozda, ki je opremljen z lokacijsko informacijo, ali je to dejansko gozd ali kaj drugega, saj so v okolici poti njive in druge obdelovalne površine. Tožnik se ne strinja z razlago sodišča, da služnosti ni mogoče ugotoviti zaradi določil Zakona o gozdovih. Zakon o gozdovih namreč ne prepoveduje služnost poti preko gozdnih površin, posebej ne, če so tu že potekale obstoječe prometnice.

Toženec pa pritožbo izpodbija sodbo v ugodilnem delu. V pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je stvarna pravica služnosti poti priposestvovana med leti 1979 in 1999 in da v tem obdobju ni izkazana kakršnakoli prepoved toženca tedanjim uporabnikom. Tožeča stranka oz. njeni pravni predniki služnosti poti niso izvrševali 20 let, ne da bi pravni predniki temu nasprotovali. Drugotožnik R.L. je namreč jasno izpovedal, da sta njegov pravni prednik I. in toženčev oče I., ki je bil lastnik sporne parcele, imela spor o služnosti sporne poti, kar pomeni, da I. služnosti poti ni izvrševal, ne da bi lastnik služeče stvari o tem nasprotoval. Izpodbijana sodba, nima razlogov o dejstvu, da je toženčev oče, ki je bil lastnik služečega zemljišča do konca leta 1986 nasprotoval izvrševanju služnosti poti in bil zaradi tega v sporu z I. ter o vplivu tega dejstva na tek priposestvovalne dobe za priposestvovanje sporne služnosti. Tudi toženec je tožniku takoj po njegovem prihodu in ne šele pred šestimi leti prepovedal uporabo sporne poti, kar izhaja tako iz izpovedi toženca kot tudi prič D.J. in A.J.. Da je bilo to takoj po prihodu tožnika, torej v letu 1996 in ne morebiti šele pred šestimi leti, jasno izhaja tudi iz opisa okoliščin. Toženec je namreč pojasnil, da je tedaj na tožnikovi parceli stala še stara hiša, ki jo je tožnik porušil. Iz izpovedi prvotožeče stranke L.L. pa izhaja, da sta z drugo tožečo stranko kupila parcelo s staro hišo v letu 1996, da je bila stara hiša porušena in zgrajena nova, v katero so se preselili 1997. V nasprotju z izvedenimi dokazi pa je tudi zaključek sodišča, da je sporno pot R.I. začel uporabljati konec leta 1978. Stanovanjska pogodba z dne 27.10.1978 ne dokazuje, da je R.I. sporno pot začel uporabljati konec leta 1978, niti priči S.J. in A. B. nista potrdili, da naj bi R.I. sporno pot začel uporabljati tega leta. Zlasti priča S.J., katere izpoved sodišče prve stopnje ocenjuje kot prepričljivo in kronološko natančno, je bil pri navajanju letnic zelo natančen, izpovedal pa je, da se je I. v hišo preselil in sporno pot uporabljal v 80-tih letih. Leto 1978 pa ne spada v 80-ta leta. Prav tako pa je določitev stalne trase poti po gozdu, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe v nasprotju z zakonom o gozdovih, katerega namen je posebno varstvo gozdov. Onemogoča se namreč naraven razvoj gozda, ogroža njegove funkcije in ga degradira, zato predstavlja nedopusten poseg v gozd. Sicer pa služnost poti po gozdu niti ni potrebna, ker je pravica do prehoda preko gozda specialno urejena.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena.

Najprej k pritožbi tožeče stranke:

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sporna pot poteka po gozdu, teh ugotovitev pritožba ne izpodbija. Sporna pot ni gozdna cesta, katera je javnega značaja (1. odst. 38. čl. Zakona o gozdovih (Ur.list RS št. 30/93 s spremembami in dopolnitvami) kar je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo. Za vožnje po takšni poti kot je obstoječa, ki ni gozdna cesta pa veljajo omejitve iz 40. čl. Zakona o gozdovih, ki določa, da je vožnja v gozdovih zunaj gozdnih cest dovoljena le za gospodarjenje z gozdovi ali za reševanje ljudi oz. premoženja. To pa jasno pomeni, da če vožnja po poti, ki ni gozdna cesta, ni dovoljena, potem ni možno priposestvovanje služnosti poti za vožnjo s kakršnimikoli prevoznimi sredstvi. Četudi je tožnik po poti vozil in enako tudi njegov pravni prednik služnosti vožnje ni mogel priposestvovati, kajti vožnja je po zakonu prepovedana. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, je pravilna, pritožba tožene stranke pa neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Nato k pritožbi tožene stranke:

Ni se sicer mogoče strinjati s pritožbenimi trditvami, da stvarna pravica služnosti poti za hojo v gozdu glede na določila zakona o gozdovih ne more nastati. Tega zakon ne prepoveduje in tudi ni res, da predstavlja nedopusten poseg v gozd. Pač pa ima pritožba prav, da sodišče prve stopnje ni povsem jasno in nedvoumno ugotovilo pogojev za priposestvovanje po 2. odst. 217. čl. Stvarnopravnega zakonika. Po tem zakonskem določilu stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je dokazana 20-letna priposestvovalna doba tožnika in njegovih pravnih prednikov, to je od leta 1979 do 1999 in ni izkazana kakršnakoli prepoved toženca tedanjim uporabnikom. Prva prepoved naj bi bila dana, ko je bila služnost poti že priposestvovana. Takšno razlogovanje sodišča prve stopnje je kontradiktorno z izpovedjo drugega tožnika, kajti pritožba upravičeno opozarja na njegovo izpoved ko je povedal, da sta njegov pravni prednik I. in toženčev oče imela spor glede te poti. Razlogi v izpodbijani sodbi so torej v izrecni kontradikciji z izpovedjo samega tožnika, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je iz tega razloga moralo izpodbijano sodbo razveljaviti v ugodilnem delu in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali so tožnik in njegovi pravni predniki dejansko izvrševali služnost hoje po sporni poti 20 let in lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval. Šele po jasnih in naknadnih ugotovitvah bo lahko izdalo pravilno in zakonito sodbo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožene stranke se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 704/2003
• VSK sodba I Cp 1040/2003
• VSL sodba I Cp 1395/2005