VSK sodba I Cpg 250/2006

Jedro

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje razumno in argumentirano povedalo, da je za okoliščino, da je bilo delo po fakturi tožeče stranke opravljeno in tudi plačano, tožeča stranka izvedela šele po zaslišanju priče A.S.

 

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožeče stranke za priznanje stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v A. z dne 21.5.2004 obdržalo v veljavi za znesek 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.4.2002 dalje do plačila, znesek 89.664,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.2004 dalje do plačila ter za izvršilne stroške v višini 27.550,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.5.2004 do plačila, v preostalem delu pa je zahtevek tožeče stranke zavrnilo ter v tem obsegu sklep o izvršbi razveljavilo. Toženi stranki je še naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 131.072,40 SIT v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe dalje do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje po svojem pooblaščencu tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev. Opozarja, da temelji ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo delo po fakturi tožeče stranke v celoti opravljeno in da je Državna tehnična pisarna v B. to delo tudi plačala na podlagi dokaza, glede katerega je bila tožena stranka že prekludirana. To pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišče tudi ni ovrednotilo dejstva, da priča L. v času naročila ni bila več delavec K. in da toženi stranki ni dala nikakršnega naročila. Ko je sodišče nesporno ugotovilo, da K. naročila ni dal, bi se moralo vprašati in upoštevati zatrjevanja tožene stranke, da je šlo za dogovor po katerem je S. oz. njegova družba S. delo naročila tožniku in se ga je zavezala tožniku tudi plačati zato, ker je obstajal dolg S. do K. – tožene stranke. Bistveno za nastanek pravnega razmerja ni vprašanje ali je bilo delo plačano in komu je bilo plačano, pač pa vprašanje kdo je delo naročil in se s tem, ko je delo naročil, zavezal to delo tudi plačati. Nadaljnje dejstvo, ki ga sodišče ni upoštevalo in ni raziskalo, je vprašanje zakaj je K. deloma plačal račun. To je storil zaradi tega, da ne bi oškodoval tožnika, saj je bil pobot med njimi in S. dogovorjen le v višini 1.000.000,00 SIT. To plačilo pa ne pomeni priznanja, da je dela naročil pač pa le nakazuje dogovor med S. in toženo stranko. Sodišče je torej napačno ugotovilo dejansko stanje in štelo, da obstaja med tožečo in toženo stranko pravno razmerje, kar pa glede na dejanske okoliščine ni izkazano in dokazano.

Tožeča stranka pa v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Predlaga še, da ji pritožbeno sodišče prizna stroške odgovora na pritožbo.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev postopka, na katere bi moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zakonska ureditev v 286. členu ZPP dopušča navajanje novih dejstev in dokazov tudi še po prvem naroku, če je izpolnjen pogoj nekrivde. Nekrivda pa ni podana zgolj v primeru, če gre za dejstva, ki so nastala po prvem naroku, pač pa tudi v primeru, ko gre za dejstva in dokaze, za katere stranka opravičeno še ni vedela v času prvega naroka, čeprav so tedaj že obstajali. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje razumno in argumentirano povedalo, da je za okoliščino, da je bilo delo po fakturi tožeče stranke opravljeno in s strani Državne tehnične pisarne v B. tudi plačano, tožeča stranka izvedela šele po zaslišanju priče A.S.. Ob takem stanju pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da tožeča stranka glede dokaza z poizvedbami pri Državno tehnični pisarni B.– K., ni bila prekludirana. Zato po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer pa velja poudariti, da bi tudi sicer ta kršitev pomenila le relativno procesno kršitev (po 1.odst.339.čl. ZPP) pri kateri pa bi moral pritožnik uveljavljati in dokazati tudi vzročno zvezo med zatrjevano kršitvijo kot vzrokom in nepravilnostjo oz. nezakonitostjo izpodbijane odločbe kot posledice. Ker te vzročne zveze ni niti zatrjeval, je tudi iz tega razloga njegova pritožba v tej smeri neupoštevna.

Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve, da je bila v obravnavanem primeru tožena stranka izvajalec del, tožeča pa njen podizvajalec utemeljilo na številnih dokazih. Svoje zaključke je prepričljivo in tehtno argumentiralo pri čemer je tudi skrbno analiziralo vse toženčeve ugovore in jih s prepričljivimi argumenti tudi ovrglo. Na podlagi objektivnih dejstev, ki jih ne zanika niti tožena stranka; da je bila slednja glavni izvajalec in da je dobila dela, ki jih je nesporno izvajala tožeča stranka (kot podizvajalec) plačana, da ji je tožeča stranka izstavila račun s priloženimi in obračunanimi gradbenimi deli, da temu računu toženec ni ugovarjal, da si je glede na ta obračun obračunal manipulativne stroške, je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno in v skladu z izvedenimi dokazi zaključilo, da sta bili pravdni stranki v poslovnem odnosu. Takih zaključkov ne more omajati niti pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni posebej ovrednotilo pričevanja priče L.. To še zlasti, ker je A.S. jasno povedal, da sta bili pravdni stranki v odnosu izvajalec – podizvajalec. Tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo in raziskalo vprašanja zakaj je K. deloma plačal račun ne vzdrži pritožbenega preizkusa. Sodišče namreč upošteva in raziskuje zgolj dejstva, ki jih pravdni stranki navajata in za katere predlagata dokaze. V konkretnem primeru pa je bilo glede na s strani tožeče stranke predložene dokaze na toženi stranki, da izpodbije te dokaze s svojimi protidokazi, česar pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ni storila. Zato tudi njeni očitki o napačni ugotovitvi dejanskega stanja ne morejo biti upoštevni. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker pa tožeča stranka v svojem odgovoru na pritožbo ni navedla nič takega, kar bi vplivalo na odločitev pritožbenega sodišča, je pritožbeno sodišče njen predlog za povrnitev stroškov za odgovor na pritožbo kot neutemeljen zavrnilo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1107/2004
• VSL sklep II Cp 1015/2000
• VDS sodba Pdp 796/2001