VSK sodba I Cpg 176/2006

Jedro

Drugotožena stranka bi morala najprej sprejeti sklep o povečanju osnovnega kapitala in šele zatem bi lahko sledila sklenitev pogodbe o konverziji terjatve tožeče stranke v poslovni delež. Zakon o podjetjih (Ur.list. SFRJ, št. 77/88 s spremembami) je izrecno zahteval spremembo pravil, ta pravila pa je lahko določil oziroma spremenil le delavski svet.

 

Izrek

r a z s o d i l o :

Pritožba se zavrne in   p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta toženi stranki dolžni priznati, da znašajo vložki A. in njenega pravnega naslednika A. v pravni subjekt A. 668.831.000,00 SIT, kar predstavlja po pogodbi z dne 23.11.1991 vložek v osnovni kapital družbe A., in je prva toženka kot regresni lastnik poslovnega vložka v višini 1.073.886.000,00 SIT osnovnega kapitala družbe dolžna priznati, da predstavlja del tega kapitala v višini 668.831.000,00 SIT poslovni delež A. in izstaviti listino, s katero bo mogoča preregistracija tega poslovnega deleža na A., druga toženka pa izvesti takšno listino v registru z vpisom tega deleža na tožnico, sicer bo ta sodba nadomestila to listino v 15-tih dneh. Odločitev o stroških postopka je sodišče pridržalo za končno sodbo.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, ko je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, kajti to očitno ne more narediti miselnega preskoka na stanje družbenega kapitala, v katerem se je sklepala pogodba z dne 23.11.1991. Napačno sodišče to pogodbo opredeljuje kot najemno pogodbo, čeprav gre za pogodbo sui generis, ker je pravni prednik tožeče stranke pristopil k sanaciji drugotožene stranke. Napačni so tudi zaključki sodišča, da o sklepanju pogodbe z dne 23.11.1991 ni sklepal ustrezni organ upravljanja drugotožene stranke. V kolikor bi sodišče vpogledalo spis Pg, bi lahko ugotovilo, da je pred sklepanjem pogodbe 23.11.1991 zasedal svet delavcev kot organ upravljanja z družbenim kapitalom in sprejel sklep, da se pogodba z dne 23.11. v vsebini kot jo ima sodišče v spisu, sprejme. Sodišče v celoti zanemari, da je pogodba po predmetnem sodnem postopku nastala potem, ko je družbeni kapital prešel v last prvotožene stranke, ki ni več želela in še danes ne želi spoštovati sprejete zaveze organa upravljanja z družbenim kapitalom. V času sklepanja pogodbe z dne 23.11.1991 torej še ni bilo znano koliko bo vložek tožeče stranke znašal, ker se ni vedelo kdaj bo prišlo do izpolnitve dejanskega stanja lastninskega preoblikovanja drugotožene stranke, kot je to opredeljeno v 8. tč. sklenjene pogodbe. Ko pa je prišlo do preoblikovanja in prenosa družbenega kapitala v prvotoženo stranko pa enostavno ne prvo ne drugotožena stranka nista več želeli spoštovati prevzetih obveznosti. Tožeča stranka je bila zato prisiljena vložiti tožbo. Tožeča stranka tudi ne izključuje potrebe po še eni ali več tožbah, če toženi stranki ne bosta sklenili svojih obvez, da bo dejansko prišlo do vpisa tožeče stranke v sodni register. Zavezujoča so določila 8. tč. pogodbe z dne 23.11.1991, določila Zakona o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom, ki ga sodišče v celoti zanemari, kakor tudi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in Uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij. Odločitve pristojnih organov so bile sprejete kasneje, toženi stranki sta si očitno premislili in nista več želeli priznati oz. sprejeti ustreznih izvedbenih listin. Prvotni družbeni kapital je sedaj vložek prvotožene stranke, zato je zahtevek naperjen tudi zoper njo. Na kakšen način bo ob priznanju veljavnosti in zavezujoče narave določil pogodbe z dne 23.11.1991 za obe toženi stranki potem prišlo do vpisa v sodni register tožeče stranke kot družbenika, ni predmet postopka. Predmet tega postopka je vprašanje, koliko znaša osnovni vložek tožeče stranke v osnovni kapital drugotožene stranke oz. osnovni vložek prvotožene stranke, ki je pravni naslednik in upravljalec prvotno družbenega kapitala. Zahtevek tožeče stranke ne more biti brez pravnega varstva in na drugi strani ne more celotna materija končati v okviru obligacijskih zahtevkov, obogatitvene narave, kar to ni volja pogodbenih strank.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki pritožbene navedbe v celoti zavrača in se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Za tožečo stranko je še vedno ostalo sporno in nerazčiščeno vprašanje, ali je tožeča stranka pridobila poslovni delež v drugotoženi stranki na podlagi sklenjene najemne pogodbe z dne 23.11.1991. Vsebina citirane pogodbe med strankama ni sporna, zato ni pomembno, da je sodišče prve stopnje to pogodbo imenovalo najemno pogodbo, kot je ta označena. S pravnomočno sodbo z dne 19.4.1996 je sodišče ugotovilo, da je citirana pogodba nična v delu, ki določa, da v primeru statusne spremembe drugotožene stranke oz. njenega statusnega preoblikovanja v pogodbenem roku, le-ta soglaša, da je plačilo najemnine izvršeno do dneva statusne spremembe, kapitalski vložek A. oz. njenega pravnega naslednika v statusno spremenjeni subjekt. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, ki se je glasil na ugotovitev ničnosti v delu te pogodbe, da sta odplačilo kredita in investicijska vlaganja kapitalski vložek. V predmetni zadevi pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, da do konverzije omenjene terjatve (investicijska vlaganja in odplačilo kredita) v kapitalski vložek tožeče stranke ni prišlo. Drugotožena stranka bi namreč morala najprej sprejeti sklep o povečanju osnovnega kapitala in šele zatem bi lahko sledila sklenitev pogodbe o konverziji terjatve tožeče stranke v poslovni delež. Sodišče prve stopnje se namreč pravilno sklicuje na določbo takrat veljavnega Zakona o podjetjih (Ur.list. SFRJ, št. 77/88 s spremembami), ki je v 108. čl. določal, da se s statutom oz. pravili družbe lahko določi, da sme družba zbirati dodatna sredstva, ki so potrebna za njeno delo z vpisom novih vlog v skladu s statutom oz. pravili družbe. Zakon je torej izrecno zahteval spremembo pravil, ta pravila pa je lahko določil oziroma spremenil le delavski svet. Tudi po sedaj veljavnem Zakonu o gospodarskih družbah – ZGD ni možna konverzija terjatve v osnovni delež zaradi zagotovitve korporacijskih pravic oz. stvarnopravnih učinkov zgolj na podlagi pogodbe. Potreben je sklep skupščine o povečanju osnovnega kapitala, ki ga potrdi notar, sledi sprememba družbene pogodbe ter vpis spremembe družbene pogodbe v sodnem registru (čl. 450. in 451. ZGD). Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da je delavski svet soglašal s citirano pogodbo, vendar to ne zadostuje, delavski svet bi namreč moral sprejeti najprej sklep o dokapitalizaciji in šele temu bi sledila pogodba, kar pa v predmetni zadevi ni bilo. Tožeča stranka ima le pogodbo, v kateri je določeno, da se bodo investicijska vlaganja in odplačilo kredita štelo za kapitalski vložek, ni pa izpolnila pogojev za pridobitev statusa družbenika oz. poslovnega deleža v drugotoženi stranki. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na Zakon o družbenem kapitalu (Ur.list SFRJ štev. 84/79 in 46/90 ter na Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij s spremljajočo uredbo, kateri so dopuščali konverzijo dolga v deleže podjetja. To ni sporno tudi za sodišče prve stopnje, da je bila v času sklenjene pogodbe konverzija dopustna, vendar pa je bilo potrebno pred sklenitvijo takšne pogodbe sprejeti sklep o povečanju osnovnega kapitala (dokapitalizaciji), kar pa v predmetni zadevi ni bilo storjeno. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni doprinesla ničesar k razjasnitvi zadeve, zato stroški niso bili potrebni.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Cpg 100/2021
• VSC Sklep II Cpg 104/2021
• VSL sklep IV Cpg 851/2012