<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba Cpg 217/2007

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2008:CPG.217.2007
Evidenčna številka:VSK03167
Datum odločbe:24.01.2008
Področje:obligacijsko pravo
Institut:prodajna pogodba - najemna pogodba - leasing

Jedro

Sklenjena, kot rečeno med pravdnima strankama, ni bila nobena pogodba, ne prodajna ne najemna, kar velja tudi glede računalniške opreme, ki je bila vezana na videomat. To pomeni, da v nobenem primeru tožnik iz tega naslova ne more zahtevati od tožene stranke vrednosti te opreme. Lahko bi zahteval le vrnitev opreme v naravi, kar pa v predmetni pravdi ni storil, ali pa odškodnino, če opreme res ni mogoče več vrniti, česar tudi ni zahteval.

 

Izrek

r a z s o d i l o :

Pritožba tožeče stranke se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v T. z dne 9.5.2005 razveljavi v celoti in zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 7.534,60 EUR s pp zavrne. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi v znesku 2.427,39 EUR v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, vse pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi najprej obširno polemizira z dokazno oceno sodišča prve stopnje in navaja, katerih dokazov, ki so bili izvedeni, pa govorijo v prid navedbah tožeče stranke, sodišče prve stopnje ni upoštevalo in niti jih ni ocenilo. Pravilna dokazna ocena pa bi pripeljala do zaključka, da je dejansko med pravdnima strankama prišlo do sklenitve pogodbe, ko je bil videomat priklopljen na toženčev računalnik ter ga je toženec tudi uporabljal. Napačno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da si tožena stranka ni pridržala računalniške opreme. Sodišče prve stopnje v tem pogledu tudi ni izvedlo vseh dokazov, tako ni zaslišalo s strani pritožnice predlagane priče D.O., ki je zaradi končne uskladitve toženo stranko celo obiskala na njenem sedežu v T. in bi lahko izpovedala o odločilnih dejstvih glede izročitve in nakupa računalniške opreme. Predvsem pa je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je zahtevek na plačilo uporabnine zavrnilo, saj gre za obogatitveni zahtevek, dejansko pa je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je pritožnica videomat dostavila in vgradila na sedežu tožene stranke, kar pomeni, da je bila tožena stranka z uporabo tega videomata neupravičeno obogatena.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede vseh bistvenih okolnosti dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev v postopku, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Predvsem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o tem, da med pravdnima strankama glede videomata ni bila sklenjena nobena pogodba niti prodajna niti najemna ali sploh kakršnakoli druga pogodba. Zaključek sodišča prve stopnje o tem, da gre za nekakšna predhodna pripravljalna dejanja, pogajanja, kjer sta pravdni stranki usklajevali skupna stališča, zlasti pa je tožnik poskušal ustreči toženčevim specifičnim zahtevam v zvezi z delovanjem videomata, do pogodbe same pa ni prišlo, je po mnenju pritožbenega sodišča povsem sprejemljiv. Tudi vse navedbe tožeče stranke v pritožbi, v kateri le-ta napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ne morejo omajati pravilnih zaključkov v tej smeri, saj ne dokazujejo, da bi bila med pravdnima strankama sklenjena kakršnakoli pogodba. Videomat je bil očitno montiran zaradi preizkusa in prikaza delovanja, ni pa prišlo do tega, da bi bil tožencu izročen na podlagi pogodbe, bodisi prodajne bodisi najemne. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje pa je prišlo kasneje med strankama sploh do prekinitve iskanja skupnega dogovora in s tem do sklenitve kakršnekoli pogodbe, saj je tožnik po nekaj mesecih, konkretno 11.3.2005 videomat demontiral in odpeljal. Ob takem dejanskem stanju pa tožnik ne more zahtevati od toženca niti kupnine niti najemnine. Kar se tiče drugega dela zahtevka, da toženec plača tožniku protivrednost računalniške opreme, ki naj bi mu jo dostavil v njegovo videoteko, pa je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da je bila računalniška oprema vrnjena. Tudi tak zaključek sodišča prve stopnje tožnik v pritožbi napada, vendar bi celo v primeru, če bi prišlo do tega, da računalniška oprema ni bila vrnjena, po mnenju pritožbenega sodišča bil tak zahtevek, kot ga je postavila tožeča stranka zoper toženo v tem pogledu neutemeljen. Sklenjena, kot rečeno med pravdnima strankama, ni bila nobena pogodba, ne prodajna ne najemna, kar velja tudi glede računalniške opreme, ki je bila vezana na videomat. To pomeni, da v nobenem primeru tožnik iz tega naslova ne more zahtevati od tožene stranke vrednosti te opreme. Lahko bi zahteval le vrnitev opreme v naravi, kar pa v predmetni pravdi ni storil, ali pa odškodnino, če opreme res ni mogoče več vrniti, česar tudi ni zahteval. Tožnikovo zatrjevanje, da pa je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko ni ugodilo njegovemu obogatitvenemu zahtevku, pa pomeni dejansko spremembo tožbe, saj tožnik šele v pritožbi zatrjuje, da naj bi šlo za terjatev iz naslova neupravičene pridobitve, v tožbi sami in med pravdo pa je zahteval plačilo vrednosti računalniške opreme, to je v bistvu kupnino. Taka sprememba tožbe pa v pritožbenem postopku seveda ni več dopustna. Zato pa je tudi neupoštevna njegova navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati pričo D.O., ki pa, kot je razvidno iz prve pripravljalne vloge tožeče stranke (list.št. 14) niti ni bila predlagana za zaslišanje v taki smeri, kot to sedaj zatrjuje tožnik v pritožbi, ampak le v smeri glede morebitne sklenitve leasing posla na S. d.o.o.

Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

 


Zveza:

OZ člen 435, 435.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MTA0MQ==