VSK sklep I Cp 626/2006

Jedro

Če je tožeča stranka z verjetnostjo izkazala obstoj predpostavk, ki jih za priposestvovanje določa Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR v 28. členu oziroma Stvarnopravni zakonik - SPZ v 43. členu, da je torej sporno parcelo priposestvovala, potem je s tem tudi že izkazala verjetnost svoje nedenarne terjatve v zvezi s sporno nepremičnino.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke z dne 6.4.2006, ki ga je vložila zoper sklep o začasni odredbi, s katero je toženi stranki za čas od njene izdaje do pravnomočnosti sodbe v tej zadevi, takoj prepovedalo kakršnokoli spremembo na parceli št. 70/2 k.o. M., ter primeroma navedlo prepovedana dejanja. Kot je razvidno iz obrazložitve, je sodišče prve stopnje tudi po obravnavanju ugovora ugotovilo, da so podani pogoji za izdajo začasne odredbe za prepoved posegov toženca v parcelo št. 70/2 k.o. M. iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Sodišče prve stopnje je tako ostalo pri svoji ugotovitvi, da je tožeča stranka izkazala svojo terjatev v zvezi s pridobitvijo sporne nepremičnine v svojo last s priposestvovanjem kot verjetno, ker to izhaja iz pisnih izjav prič, ki jih je tožeča stranka priložila tožbi, še posebej iz lastnoročne pisne izjave priče M. I. K. z dne 18.4.1999, sestre tasta tožene stranke F. K., ki je zapisala, da je njen oče pred 30 leti prodal parcelo št. 70/2 za 100.000 DIN D. K., pravnemu predniku tožeče stranke ter da je od tedaj dalje sporno parcelo uporabljal D. K.. Da je sporno parcelo več kot 20 let uporabljal kot svojo D. K., izhaja tudi iz tožbi priloženih lastnoročnih izjav prič F. Š., N. M. in A. K.. Glede na pisno izjavo M. I. K. je po presoji sodišča prve stopnje vprašljivo tudi navajanje toženca, da naj bi mu tast F. K. ob nakupu sporne parcele pripovedoval, da je imel D. K. sporno parcelo le v najemu ter da naj bi tako kupil sporno parcelo od F. K. v dobri veri, da je F. K. lastnik te parcele. Glede na bližnje sorodstveno razmerje toženca s F. K., ki je njegov tast, je z verjetnostjo podan tudi dvom v dobro vero toženca ob nakupu parcele; glede na te okoliščine po oceni sodišča tožencu verjetno ni moglo ostati nepoznano, da se med pravdnima strankama že nekaj časa vodijo sodni spori prav v zvezi s sporno parcelo. Sodišče prve stopnje je tako kljub pomislekom toženca, podanim v ugovoru zoper izdano začasno odredbo, ki letijo na verjetnost tožnikove terjatve, zaključilo, da je v spisovnih podatkih dovolj podlage za izkaz verjetnosti terjatve tožeče stranke, kajti ocenilo je, da bi toženčevi ugovori prišli v poštev pri dokončnem odločanju o tožnikovi terjatvi, verjetnosti njenega obstoja pa ti ugovori niso omajali. Toženec je namreč v ugovoru opozarjal, da tožeča stranka ni predložila pogodbe o nakupu sporne nepremičnine in navajal je okoliščine, ki vzbujajo dvom v verodostojnost v pisno izjavo predlagane priče M. I. K., za katero je navajal, da je v sporu s pravnim prednikom toženca, ostale pisne izjave predlaganih prič pa le potrjujejo, česar toženec niti ne zanika, to je, da je pravni prednik tožnikov obdeloval sporno parcelo. Menil je tudi, da je sodišče povsem neutemeljeno dvomilo v dobro vero toženca ob nakupu parcele, podane pa naj ne bi bile nobene od drugih predpostavk iz 272. člena ZIZ, ki so potrebne v zavarovanje nedenarne terjatve. Vendar je tudi v tem delu sodišče prve stopnje ugovor ocenilo kot neutemeljen, saj je presodilo, da je izdaja začasne odredba potrebna tudi zato, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Iz fotografij, priloženih predlogu, je razvidno, da je s sporne parcele nekdo res odpeljal najmanj en kamion zemlje, iz obvestila toženca z dne 24.3.2006, ki ga je razobesil na vaški oglasni deski v M. pa izhaja namera toženca, da bo z nadaljnjimi posegi na sporni parceli res zgradil garažo, ob takih okoliščinah pa bi ponovna vzpostavitev vrta na sporni parceli, v primeru, če bi tožena stranka uspela s svojim zahtevkom, bila zelo draga in težko izvedljiva. Po drugi strani pa je sodišče prepričano, da toženec ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku kot upniku, če bi se tekom postopka izkazala izdana začasna odredba za neutemeljeno.

Proti takemu sklepu se je pritožila tožena stranka, ki meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in da so podane bistvene kršitve določb postopka. Verjetnost obstoja tožnikove terjatve po oceni pritožnice ni izkazana, saj tožeča stranka v tožbenih navedbah ter v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevala le to, da ima parcelo št. 70/2 v neprekinjeni posesti od leta 1969, ter da jo je njen pravni prednik D. K. kupil od pravnega prednika tožene stranke, F. K., ni pa navedla nobenih okoliščin, katerega leta naj bi parcelo kupil niti ni predložila dokazil o nakupu sporne parcele, da pa bi sporno nepremičnino uporabljala v dobri veri, pa tožeča stranka sploh ni zatrjevala. Sama uporaba parcele pa tudi za toženo stranko ni sporna, po njenem vedenju je njen pravni prednik in takratni zemljiškoknjižni lastnik F. K. dal nepremičnino pravnemu predniku tožeče stranke K. D. v neodplačni najem. Navaja, da je kot lastnik sporne parcele bil najprej vpisan K. A., na podlagi sklepa o dedovanju št. pa se je že leta 1972 vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik K. F., slednji pa je sporno parcelo prodal toženi stranki leta 2004 in toženec se je na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 26.3.2004 vknjižil v zemljiško knjigo, zanašajoč se pri tem na zemljiškoknjižne podatke o lastništvu parcele. Pritožnica je prepričana, da navedeni podatki dokazujejo, da je tožeča stranka vedela, ali pa bi morala vedeti, da ni pridobila lastninske pravice in njen morebitni ugovor, da ne pozna zemljiškoknjižnega stanja, nima pravnega učinka. Pri tem stališču se sklicuje na pravne teoretike Miha Juharta in Matjaža Tratnika ter citira njuna dela. Opozarja na uveljavljeno pravno teorijo, po kateri mora biti priposestvovalec v dobri veri tako glede veljavnosti pravnega naslova, kakor tudi glede pridobitve lastninske pravice, to pa pri tožeči stranki zagotovo ni podano, saj tožeča stranka niti ne zatrjuje dobrovernosti svoje posesti, niti ne navede, kdaj naj bi njen pravni prednik D. K. sporno parcelo kupil od pravnega prednika tožene stranke, kakor tudi ne navede, koliko časa naj bi imela tožeča stranka sporno nepremičnino v dobroverni posesti in ne predloži nikakršnega dokazila oziroma kupoprodajne pogodbe o nakupu. Ob tem pa tožeča stranka zgolj pavšalno zatrjuje, da je bila tožena stranka ob nakupu sporne nepremičnine v slabi veri, zato ker je poročena s hčerko pravnega prednika. Po oceni tožene stranke pa okoliščina, da sta toženec in njegov pravni prednik v sorodu, sama po sebi ne dokazuje slabe vere tožene stranke. Navaja, da je tožena stranka pred nakupom sporne nepremičnine preverila zemljiško knjižno stanje in ugotovila, da je njen pravni prednik F. K. bil vknjižen v zemljiški knjigi kot edini lastnik nepremičnine ter da je nepremičnina vseh bremen prosta, ob takem njenem ravnanju pa toženi stranki dejstva, da se je zanesla na podatke vpisane v zemljiški knjigi, ni mogoče šteti v breme. Že zato, ker tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja njene terjatve do tožene stranke, je sodišče neutemeljeno ugodilo njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe in je tudi neutemeljeno zavrnilo ugovor tožene stranke. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki glede na sorodstveno razmerje z njenim pravnim prednikom F. K. ni moglo ostati nepoznano, da se med pravdnima strankama že nekaj časa vodijo sodni spori prav v zvezi s sporno parcelo, saj obstoj neutemeljenih tožb napram pravnemu predniku tožene stranke ne dokazuje njene slabe vere. Po prepričanju tožene stranke pa tudi ni podana nobena od predpostavk iz 2. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, zlasti ne predpostavka, da je izdaja začasne odredbe potrebna zaradi preprečitve nastanka težko nadomestljive škode. Sicer pa taka škoda nastaja ravno toženi stranki, ki je na sporni parceli že začela s pripravljalnimi deli za postavitev enostavnega objekta - garaže, do česar je kot lastnica zemljišča v celoti upravičena in je gradnja takega objekta možna glede na podano lokacijsko informacijo, pridobljeno s strani Občine S., dela pa so bila ustavljena, pri tem pa je tožena stranka že do sedaj imela stroške z nakladanjem materiala in odvozom na deponijo v višini 460.800,00 SIT, o čemer priča predračun št. 1/2006 z dne 20.3.2006. Po njenem mnenju pa odstranitev enostavnega objekta - garaže, v kolikor bi tožeča stranka uspela s svojim tožbenim zahtevkom, sploh ne predstavlja nastanka težko nadomestljive škode, kot je to ocenilo sodišče prve stopnje. Končno pa je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Poleg tega, da sodišče prve stopnje takega zaključka niti ni obrazložilo, ostaja dejstvo, da poseg v lastninsko pravico tožene stranke, ne da bi tožeča stranka pri tem izkazala verjetnost svoje terjatve zoper toženo stranko, vsekakor predstavlja hujšo posledico od tiste, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala tožeči stranki. Navaja še, da je sodišče z izpodbijanim sklepom kršilo tudi načelo kontradiktornosti, saj je presojalo zgolj pisne izjave prič, ki jih je priložila tožbi tožeča stranka, ni pa presojalo tudi dokazov tožene stranke, iz katerih pa izhaja prav spornost navedenih izjav. Nazadnje pa pritožnica še pripominja, da začasna odredba tako, kot je izdana, niti ni izvršljiva, poleg tega pa je nesmiselna, saj toženi stranki prepoveduje kakršnokoli okupacijo parcele, katere lastnik je, pri čemer "kakršnakoli okupacija sporne parcele" ni predmet postopka za izdajo začasne odredbe, temveč nadaljnjega pravdnega postopka. Po mnenju tožene stranke njene pritožbene navedbe kažejo, da nobena od predpostavk, ki morajo biti podane za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve ni podana, zato pogoji za izdajo začasne odredbe niso obstajali. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, ali pa izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v nov postopek, tožeči stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v obravnavani zadevi izkazala vse pogoje, ki jih za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve določa 272. člen ZIZ in je utemeljeno zavrnilo ugovor tožene stranke, ki skuša prepričati, da pogoji niso podani. Če bi tožeča stranka s stališčem, da je zaradi dobroverne in zakonite posesti parcele št. 70/2, ki jo ima vse od leta 1969, ko je njen pravni prednik kupil sporno parcelo od pravnega prednika tožene stranke, uspela, bi ji po oceni drugostopenjskega sodišča nastala nedenarna terjatev zoper toženo stranko. Uspeh tožečih strank z zahtevkom na ugotovitev njihove lastninske pravice na sporni parceli s priposestvovanjem, bi jim torej dal bodočo nedenarno terjatev nasproti toženi stranki kot zemljiškoknjižni lastnici parcele. Po 1. odstavku 272. člena ZIZ je predmet zavarovanja za začasno odredbo lahko tudi takšna terjatev. Če je tožeča stranka z verjetnostjo izkazala obstoj predpostavk, ki jih za priposestvovanje določa Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR v 28. členu oziroma Stvarnopravni zakonik - SPZ v 43. členu, da je torej sporno parcelo priposestvovala, potem je s tem tudi že izkazala verjetnost svoje nedenarne terjatve v zvezi s sporno nepremičnino. Višje sodišče nima nobenih pomislekov v obstoj tega pogoja, saj tožbene navedbe tožeče stranke, da je njen pravni prednik kupil sporno parcelo od pravnega prednika tožencev in da jo imajo tožeče stranke že od leta 1969 v dobroverni posesti in jo obdelujejo, o čemer je tožnik v tožbi priložil tudi izjave prič in jih predlagal v zaslišanje, pri čemer pa iz izjave predlagane priče I. M. K. izhaja, da je njen oče leta 1969 prodal sporno parcelo pravnemu predniku tožeče stranke za 100.000,00 SIT, predstavljajo dovoljšen dokaz, ki na ravni verjetnosti izkazuje zatrjevano priposestvovanje sporne parcele. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tega zaključka ne morejo omajati navedbe tožene stranke v pritožbi, da tožeča stranka ni predložila kupoprodajne pogodbe, saj je obstoj kupoprodajne pogodbe mogoče dokazovati tudi s pričami. Ker je tožeča stranka zatrjevala dejstva, ki kažejo na zakonito in dobroverno dovolj časa trajajočo posest (ZTLR) oziroma na lastniško posest (SPZ) tožnika na sporni parceli in predlagala dokaze, je ocena sodišča prve stopnje o verjetnem obstoju terjatve pravilna. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo zatrjevala, ponavlja pa tudi v tej pritožbi, da je njen pravni prednik dal sporno parcelo pravnemu predniku tožečih strank v neodplačni najem, vendar taka trditev sama po sebi ne more omajati verjetnosti trditev tožeče stranke v tej fazi postopka, končna ugotovitev sodišča, ali je bila sporna parcela res dana v neodplačni najem kot to trdi tožena stranka, ali pa jo je pravni prednik tožnika kupil kot trdijo tožeče stranke, pa bo sodišče prve stopnje naredilo v sodbi potem, ko bo izvedlo vse predlagane dokaze. Višje sodišče v celoti sprejema tudi presojo sodišča prve stopnje, da je ravno glede na pisno izjavo predlagane priče M. I. K. vprašljivo sklicevanje toženca, da naj bi mu tast F. K. ob nakupu sporne parcele pripovedoval, da je imel D. K. sporno parcelo le v najemu ter da naj bi jo kupil od F. K. v dobri veri, ker je v zemljiški knjigi bil vpisan kot lastnik parcele F. K., saj je pravilno ocenilo okoliščine bližnjega sorodstvenega razmerja toženca s F. K., ki je njegov tast, in na podlagi teh okoliščin z verjetnostjo zaključilo, da tožencu ni moglo ostati nepoznano, da se med pravdnima strankama že nekaj časa vodijo sodni spori v zvezi s sporno parcelo. Poleg tega osnovnega pogoja pa je tudi po presoji višjega sodišča tožeča stranka kot upnik z verjetnostjo izkazala tudi pogoje iz 2. odstavka 272. člena ZIZ. Ker ima tožeča stranka na parceli urejen in ograjen vrt z betonsko in kovinsko ograjo, na njem pa posajene vrtnine in ker je 17.3.2006 tožena stranka že uničila ograjo, na parcelo šla s kopačem in odpeljala nekaj zemlje, ker je tožena stranka pridobila lokacijsko informacijo o gradnji garaže na sporni parceli in ker je 27.3.2006 na vaški oglasni deski objavila obvestilo, da bo na parceli opravljala gradbena dela izkopa in odvoza materiala ter graditve garaže, je ugotovitev sodišča prve stopnje o potrebnosti začasne odredbe, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode utemeljen. Pravilen pa tudi zaključek, da z izdajo začasne odredbe tožena stranka ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi jih brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku, saj bi brez izdane začasne odredbe tožena stranka na parceli uničila vrt tožnika in tam postavila garažo, zaradi izdane začasne odredbe pa tožena stranka le ne sme začeti z gradbenimi deli. Nobene od navedenih okoliščin tožena stranka ne zanika, celo izrecno priznava v pritožbi, da je že pridobila lokacijsko informacijo, da je že pričela z gradbenimi deli na parceli z odvozom materiala zaradi postavitve enostavnega objekta garaže in da je ravno zaradi izdane začasne odredbe morala dela ustaviti. V zvezi s tem navaja, da je do sedaj z nakladanjem materiala in odvozom na deponijo že imela stroške v višini 460.800,00 SIT, vendar pa je nesprejemljiva njena ocena, da ji zaradi izdane začasne odločbe zato nastaja težko nadomestljiva škoda. Tudi višje sodišče glede na navedene okoliščine ocenjuje, da je izdana začasna odredba zaradi preprečitve nenadomestljive škode potrebna, njena funkcija pa ni le v tem, da zagotovi možnost morebitne izvršbe, pač pa tudi v tem, da začasno uredi sporno pravno razmerje. Bodoče terjatve tožnikov namreč ne ogroža le nevarnost, da bo izvršitev sodbe otežena, pač pa tudi ravnanja, zaradi katerih bi sodno varstvo te terjatve ostalo brez pomena - to pa je v primeru, če že v teku sodnega postopka za varstvo te terjatve tožniku nastane težko nadomestljiva škoda, pri tem pa je ob tehtanju posledic za upnika in dolžnika jasno, da tožena stranka, če bi se tekom postopka izkazala začasna odredba za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdane začasne odredbe nastale tožeči stranki, saj izdana začasna odredba za toženo stranko pomeni le, da z gradbenimi deli za zgraditev enostavnega objekta na sporni parceli ne sme nadaljevati, brez izdane začasne odredbe pa bi se popolnoma spremenila konfiguracija parcele in bi bil sedanji vrt tožeče stranke spremenjen v garažo. Drugačne presoje teh posledic tudi ne more dati navedba tožene stranke v pritožbi, da je do sedaj že imela določene denarne stroške z gradbenimi deli na sporni parceli. Poleg tega pa po oceni pritožbenega sodišča obstaja tudi povezava med zavarovanjem, ki ga uveljavlja predlagatelj oziroma tožeča stranka z začasno odredbo in tožbenim zahtevkom, ki ga uveljavlja v pravdi, kar pomeni, da je objektivno mogoče zahtevek zavarovati s takšno začasno odredbo, kot je predlagana. Tožeča stranka zatrjuje obstoj svoje lastninske pravice na sporni parceli, iz lastnine pa ima terjatev na prepoved posegov in je jasno, da je začasna odredba potrebna, da bo varovala lastnino, če se bodo tožbene navedbe potrdile za resnične. V tem sporu gre za vprašanje lastninske pravice na nepremičnini in celotno pravno ravnanje tožeče stranke, tako vložena tožba kot predlagana začasna odredba meri na pridobitev lastninske pravice. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita, da predlagana začasna odredba ni izvršljiva, ker meri na "kakršnokoli okupacijo parcele", katere lastnik je tožena stranka, tak očitek je nekorekten, saj je tudi lastništvo tožene stranke v tej fazi postopka mogoče šteti le na ravni verjetnosti, v izdani začasni odredbi pa so tudi primeroma navedena dejanja, katera so toženi stranki prepovedana opravljati na sporni parceli in ki so taka, da bi pripeljala do spremembe konfiguracije te parcele in s katerimi bi tožeči stranki povzročila škodo.

Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo glede obstoja vseh predpostavk za izdajo začasne odredbe v zavarovanje bodoče nedenarne terjatve in ker je tudi materialno pravo pravilno uporabilo, v postopku pa tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zlasti ni prekršeno načelo kontradiktornosti, saj je kršitev tega načela podana le, če toženi stranki ne bi bila dana možnost razpravljanja o dokazih, ki jih je v podlago svoje odločitve vzelo sodišče prve stopnje, o čemer pa v tem primeru ne moremo govoriti, saj je bila toženi stranki tožba z vsemi dokazi poslana v odgovor in se je tako tudi imela možnost izjaviti o predloženih dokazih tožnika. Kot je bilo v tem sklepu že pojasnjeno, pa je dokazna ocena oziroma odločitev sodišča o tem, ali predlaganim pričam tožeče stranke oziroma tožene stranke verjame ali ne in ali predlagani dokazi tudi z gotovostjo izkazujejo zatrjevani tožbeni zahtevek, pridržana za končno odločbo, medtem ko je za izdano začasno odredbo dovolj ugotovitev, da je tožnik podal relevantne trditve in predlagal ustrezne dokaze za svoje trditve, saj se v tej fazi postopka zahteva le izkaz verjetnosti trditev.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Cp 827/2007
• VSK sklep I Cp 846/2006
• VDS sklep Pdp 680/2006