<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba I Cp 361/2005

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2006:I.CP.361.2005
Evidenčna številka:VSK03135
Datum odločbe:20.06.2006
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:krivdna odgovornost - pretep - stopnja krivde - naključje - obrnjeno dokazno breme - odmera pravične odškodnine

Jedro

Dejstvo nastanka poškodbe v medsebojnem pretepu pravdnih strank izključuje naključje pri nastanku tožnikove poškodbe. Četudi je toženka tožniku povzročila poškodbo pri mahanju z rokama v medsebojnem prerivanju, s tem njena odgovornost za nastanek poškodbe ni izključena, saj je tudi tako ravnanje splošno nedopustno, mahanje z rokama proti očem druge osebe pa je ravnanje, ob katerem bi se toženka morala in mogla zavedati, da lahko pride tudi do dotika oziroma udarca, ki lahko pri drugem povzroči poškodbo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 300.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.1.2005 dalje do plačila v 15 dneh, pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo pa je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 123.009,76 SIT pravdnih stroškov.

Proti ugodilnemu delu sodbe se pritožuje tožena stranka in proti odločitvi o stroških postopka. Pritožnik meni, da so podane absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in da je napačno uporabilo materialno pravo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika zavrne, podrejeno pa, da sodbo prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ter naloži tožniku povrnitev vseh pravdnih stroškov, vključno s pritožbenimi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse pa v roku 15 dni. Pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje o temelju odgovornosti napačno ugotovilo, saj je prepričan, da je potrebno zahtevek tožnika zavrniti že po temelju. Nadalje meni, da sodišče v sodbi ni navedlo razlogov oziroma so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Ob upoštevanju določbe 1. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa subjektivno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, bi moralo sodišče navesti razloge, zakaj in na podlagi česa je podana odgovornost toženke za nastalo škodo. Zgolj sklicevanje na izpoved priče P. P. ni dovolj, saj sodišče ni navedlo razlogov, v čem se ta podlaga za zaključek o odgovornosti toženke kaže. Priča P. je namreč izpovedal zgolj o določenih okoliščinah dogodka, ki so se zgodile pred samim "incidentom" pred hišo tožnika in o določenih okoliščinah, ki so se zgodile pozneje, ko so tožnika sorodniki peljali že k zdravniku, o samem dogodku in morebitnem namenu ali malomarnosti toženke pa priča P. ni izpovedala ničesar. Pa tudi sicer je sodišče s tem, ko je štelo, da je podana odgovornost toženke, napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično temu napačno uporabilo materialno pravo. Po presoji pritožnika tožnik ni uspel dokazati, da je ravno v obravnavanem dogodku utrpel sporno poškodbo očesa, prav tako pa tožnik ni dokazal vzročne zveze med ravnanjem toženke in škodo, je pa po presoji pritožbe toženka dokazala, da ni kriva za nastalo škodo, saj se to predvsem kaže v ugotovitvah izvedenca, ki je nepristransko ugotovil, da je udarec s pestjo med možnostmi za poškodbo samega zrkla relativno redek mehanizem, ter da so pri takih poškodbah značilne predvsem spremembe na zunanjih delih očesa, kot npr. kontuzijske značke, podpludbe ali ranitve vek, nobena od takih poškodb pa pri tožniku ni bila podana, niti je tožnik ni zatrjeval. Te okoliščine pa lahko vodijo le k zaključku, da se je tožnik poškodoval sam med prerivanjem. Tožnik je namreč izpovedal (in po oceni pritožnika mu je v tem delu potrebno pokloniti vero), da toženke ni pustil v hišo, kar pomeni, da je tožnik nastopil zoper toženko, to pa je potrdil tudi tožnikov oče. Po oceni pritožbe je do poškodbe lahko prišlo le med prerivanjem tožnika s toženko, nedvomno pa upoštevajoč mehanizem poškodbe zrkla ni moč govoriti o tem, da bi tožnica tožnika poškodovala namerno ali iz malomarnosti, kvečjemu lahko gre za naključje pri nastali poškodbi, za katerega pa toženka ne more odgovarjati. Pritožnica opozarja na pravilo, da se pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti krivda ne domneva za vsako stopnjo krivde, pač pa se domneva le navadna malomarnost ne pa tudi težje stopnje krivde. Tožnik pa v postopku malomarnosti toženke sploh ni zatrjeval, zatrjeval je le naklep, ki pa ga ni dokazal. Tožbo bi bilo zato potrebno zavrniti že po temelju. Sicer pa je po oceni pritožnice sodišče tudi odškodnino po višini določilo nepravilno, zlasti se sodbe ne da preizkusiti, ker sodišče ni ovrednotilo in ni obrazložilo pravnega standarda pravične odškodnine in ni navedlo dejstev o tem, kakšna in kolikšna odškodnina se v tovrstnih primerih prisoja, pač pa je odločilo "po občutku" oziroma na način tako imenovanega "magičnega preskoka" ter prehoda od obsega škode k denarju ni obrazložilo. Odmera pravične denarne odškodnine za nematerialno škodo pa predstavlja uporabo materialnega prava, ki ga predstavlja pravni standard poštene odškodnine, in ta pravni standard mora sodišče v vsakem konkretnem primeru napolniti na podlagi objektivnih dejstev in glede na subjektivno zaznavanje oškodovanca. Navedeno pa pomeni, da bi moralo sodišče pri nepremoženjski škodi opisati in obrazložiti standardno višino odškodnine, ki za podobne primere velja v pravni praksi in šele na to določiti ustrezno višino v primeru konkretnega dejanskega stanja. Sodišče je torej napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 179. člena OZ, ker ni pravilno uporabilo pravnega standarda pravične denarne odškodnine kot satisfakcije za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Pritožnica navaja, da so pomemben vir za izvedbo širše individualizacije zbirke judikatov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki so med drugim zbrani tudi v publikaciji denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (GV Založba, 2001), pregled podobnih primerov za podobno stare oškodovance (mlajše moške, stare med 20 in 25 let) pa pritožba ugotavlja, da je prisojena odškodnina v primerjalnih judikatih bistveno nižja, kot pa je razsodilo sodišče v izpodbijani sodbi in se pri tem sklicuje na primer št. 124.

Tožeča stranka, ki je podala odgovor na pritožbo, je menila, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna, pritožba tožene stranke pa neutemeljena. Dejansko stanje o temelju toženkine odškodninske odgovornosti je bilo popolno in pravilno ugotovljeno, prav tako pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Navaja, da sta bila na kraju dogodka poleg tožeče in tožene stranke prisotna tudi še oče in mati tožeče stranke, ki sta pred sodiščem oba enako izpovedala, da je tožena stranka tožečo z roko "opalila" v oko, pred sodiščem pa sta oba bila dolžna govoriti resnico, zato v njune izpovedbe ni dvomiti. Tak potek dejanskega stanja potrjuje tudi priča P. P., pa tudi izvedeniško mnenje izvedenca oftalmologa dr. B. O., ki pa ga tožena stranka v pritožbi narobe interpretira. Vsi navedeni dokazi pa potrjujejo zaključek sodišča prve stopnje, da je podan temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj je tožnik dokazal, da je ravno v obravnavanem dogodku trpel poškodbo očesa, kakor tudi vzročno zvezo med ravnanjem tožene stranke in škodo, ki mu je nastala pri poškodbi. Glede na utrpele bolečine in njihovo trajanje ter nastale nevšečnosti med zdravljenjem, o katerih je izpovedal tožnik, je tožeča stranka v odgovoru na pritožbo mnenja, da je bila določena odškodnina povsem primerna in so pritožbene navedbe tožene stranke o neustreznosti višine odškodnine neutemeljene. Tožeča stranka opozarja, da v postopku ugotovljenim posledicam škodnega dejanja tožena stranka ni oporekala, mnenje tožeče stranke pa je, da je bila glede na bolečine, strah in ostale posledice, ki jih je tožeča stranka utrpela zaradi škodnega dejanja tožene stranke, prej odmerjena premajhna kot pa primerna oziroma pravična odškodnina, nikakor pa ne previsoka, kot to v pritožbi zatrjuje tožena stranka. Predlaga, da višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrne ter v celoti potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba neutemeljeno meni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko je odločilo o temelju odgovornosti, ni pa ugotovilo, ali je toženka ravnala namerno ali iz malomarnosti in da ni navedlo sploh nobenih razlogov za krivdo toženke, zaradi česar naj sodbe v tem delu sploh ne bi bilo mogoče preizkusiti. Niti uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka niti tovrstne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, po presoji višjega sodišča niso podane. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o napačni uporabi materialnega prava in o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo odločilne okoliščine za presojo utemeljenosti oziroma neutemeljenosti postavljenega zahtevka, zaključki sodišča o odgovornosti toženke za poškodbo tožnika pa imajo oporo v izvedenih dokazih. Ne drži, da sodišče ni navedlo razlogov za svojo odločitev, saj iz obrazložitve povsem jasno izhaja, da se je pri presoji odgovornosti toženke sodišče prve stopnje naslonilo na izpoved priče P. ter izvedeniško mnenje in višje sodišče sprejema dokazno oceno prvostopenjskega. Četudi župnik P. pri samem dogodku ni bil prisoten, pa je njegova izpoved, ko je povedal, da je videl tožnikovega brata, ki je tožnika po samem dogodku peljal k zdravniku in pri tem povedal, da je tožnika poškodovala toženka, skupaj z ugotovitvami izvedenca o mehanizmu nastanka poškodbe, dokaz, ki omogoča gotovostne zaključke. Izvedenec je namreč ugotovil pri tožniku obtolčenino levega zrkla s krvavitvijo, pri nastanku le te pa potrdil možnost, da je do poškodbe tožnika prišlo pri udarcu s pestjo (kot trdi tožnik), prav tako pa ni izključil možnosti, da je do poškodbe prišlo pri mahanju z rokama (kot trdi toženka), saj je na podlagi posledic ugotovil, da velika sila udarca ni bila potrebna. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi priče P. in izvedeniškega mnenja lahko prišlo do zanesljivega zaključka, da je do tožnikove poškodbe očesa prišlo v fizičnem kontaktu med tožnikom in toženko pred hišo tožeče stranke, pri čemer tudi pritožba dogajanja pred tožnikovo hišo ne zanika, so pritožbene navedbe o naključju pri tožnikovi poškodbi, povsem neutemeljene. Tudi iz toženkinih navedb in podanih trditev pred sodiščem prve stopnje namreč izhaja, da je šla pred tožnikovo hišo, kjer je nameravala vstopiti, kar ji je tožnik preprečil, nakar je med njima prišlo do medsebojnega prerivanja in mahanja z rokama, ter dopustila možnost, da je pri tem tožnik zadobil obravnavano poškodbo, iz opisanega ravnanja toženke pa je mogoče potegniti zanesljive zaključke o malomarnostnem psihičnem odnosu toženke do tožnikove poškodbe. Dejstvo nastanka poškodbe v medsebojnem pretepu pravdnih strank namreč izključuje naključje pri nastanku tožnikove poškodbe. Četudi je toženka tožniku povzročila poškodbo pri mahanju z rokama v medsebojnem prerivanju, s tem njena odgovornost za nastanek poškodbe ni izključena, saj je tudi tako ravnanje splošno nedopustno, mahanje z rokama proti očem druge osebe pa je ravnanje, ob katerem bi se toženka morala in mogla zavedati, da lahko pride tudi do dotika oziroma udarca, ki lahko pri drugem povzroči poškodbo. O odgovornosti toženke pri poškodovanju tožnika torej ni dvoma, ali je bila poškodba povzročena iz malomarnosti ali z naklepom, pa v tem primeru, ko tožnik zahteva denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, niti ni pomembno. V skladu z določbo 3. odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika - OZ je namreč višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg tega v skladu z določbo 131. člena OZ, v katerem je uveljavljeno načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, oškodovancu ni treba dokazati, da je povzročitelj škode kriv; dokazati mora le škodo in dejstvo, da ta izvira iz škodnega ravnanja, kar pa je tudi po presoji višjega sodišča tožnik dokazal. V skladu s citiranim pravilom o domnevni krivdi pa se navadna malomarnost domneva (kot pravilno opozarja že pritožba), toženka v tem postopku pa ni uspela dokazati, da taka stopnja krivde pri povzročitvi tožnikove poškodbe pri njej ni podana, saj okoliščin, ki bi utemeljevale naključje pri nastanku tožnikove poškodbe ni niti zatrjevala. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča dejansko stanje o vseh pomembnih okoliščinah tega spora dovolj natančno raziskalo in pravilno ugotovilo vse ključne elemente. Na podlagi ugotovljenih dejstev o ravnanju tožnika, toženke in o nastanku ter vrsti in teži tožnikove poškodbe, je v izpodbijani sodbi prišlo do utemeljenega sklepa o škodnem dogodku, odgovornosti toženke ter vzročni zvezi med nastankom tožnikove poškodbe in ravnanjem toženke.

Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da je odškodnina odmerjena v previsokih zneskih, pri čemer toženka izrecno izpodbija odškodnino za strah in za čas trajanja bolečin in zdravljenja. Sodišče prve stopnje je namreč odločilne okoliščine za presojo odškodnine za negmotno škodo ugotovilo, pri odmeri pa upoštevalo merila iz 179. člena OZ in je tudi odškodnina primerljiva z odškodninami, ki se v podobnih primerih prisojajo v sodni praksi. Zato pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava in o samovoljnem odločanju sodišča prve stopnje pri odmeri odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah, niso utemeljeni.

Za prestane telesne bolečine je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v znesku 100.000,00 SIT (od zahtevanih 600.000,00), v razlogih sodbe pa je obseg te škode zadovoljivo opisalo, saj je na podlagi izvedeniškega mnenja in izpovedi tožnika ugotovilo, da je tožnik utrpel topo poškodbo očesa - obtolčenino levega zrkla in predela nad levo očesno votlino, zaradi katere je krvavel pod zrkelno veznico. Bil je pregledan v SB Izola dne 10.4.2004, od tam pa napoten na očesno kliniko dne 12.4.2004, ter da so bolečine lažje intenzitete trajale tri do štiri dni, krvavitev v veznicah pa precej dlje. Glede na opisano poškodbo očesa, zaradi katere je krvavel, ki jo je utrpel takrat 24 letni tožnik, po poklicu avtoprevoznik, je po sodišču prve stopnje dosojena odškodnina povsem primerna navedenim individualnim okoliščinam primera, obenem pa odmerjena v razponu odškodnin, ki jih sodna praksa dosoja za podobne primere in je kot taka vpeta v širše družbene okvire ter zato pravična. Zato je pritožbeni očitek o samovoljnosti sodišča pri uporabi pravnega standarda "pravične denarne odškodnine" povsem neutemeljen. Zlasti takega očitka ne utemeljuje sklicevanje pritožnice na primer številka124 iz zbirke judikatov Vrhovnega sodišča RS, zbranih v publikaciji Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (GV Založba, 2001), saj medsebojna primerjava obeh primerov kvečjemu kaže na pravilnost odmerjene odškodnine v obravnavanem primeru. Pri navedenem primeru številka 124 je mlajši moški zaradi poškodbe levega očesa bil osem dni hospitaliziran, odmerjena odškodnina pa je že v letu 1993 znašala dve povprečni mesečni neto plači na zaposlenega v Republiki Sloveniji, medtem ko je tožniku (ki ni bil hospitaliziran) odmerjena odškodnina v času odmere znašala le 58 % te plače (ki je znašala za januar 2005 171.380,00 SIT).

Pritožba sicer izpodbija tudi odškodnino za strah, vendar so očitki o pretirani odškodnini zgolj pavšalni, saj pritožnica ne pove nobenih razlogov za svojo oceno, prav tako pa ne izpodbija ugotovitev, ki jih je sodišče prve stopnje kot individualno merilo odmere vzelo za podlago svoje odločitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik ob sami poškodbi utrpel intenziven strah, sekundarni strah pa je utrpel v naslednjih dneh, ker krvavitev pod veznico ni prenehala; ocenil je, da je strah za končni izid zdravljenja bil srednje intenzitete in je trajal skupno štirinajst dni. Glede na te ugotovitve, ki tudi za pritožbo niso sporne in okoliščine nastanka poškodbe pri tožniku ter njeno vrsto, pritožbeno sodišče ocenjuje, da odmerjena odškodnina v višini 200.000,00 SIT ni pretirana, saj je bil tožnik takrat star le 24 let, po poklicu pa avtoprevoznik in je poškodba povzročila prehodno zmanjšanje poklicne aktivnosti v trajanju od enega do dveh mesecev, zato je bil zaradi večdnevne krvavitve v očesu utemeljeno zaskrbljen za izid zdravljenja. Zato je odškodnina v prisojenem znesku v skladu z merili iz 179. člena OZ.

Očitno je tako odmerjena odškodnina usklajena z gornjimi merili, pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava pa zgrešeni.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da iz gornjih razlogov pritožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (člen 165 in 154 ZPP).

Tožena stranka pa sama nosi stroške odgovora na pritožbo, ker ne gre za potrebne stroške, saj z navedbami v odgovoru ni prispevala k razjasnitvi zadeve (154. in 155. člen ZPP).

 


Zveza:

OZ člen 131, 179, 131, 179.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDY1OA==