VSK sodba I Cp 337/2005

Jedro

Ker višje sodišče ocenjuje, da so izvedeni dokazi, ki jih je ponudil tožnik, dali povsem zanesljivo podlago za ugotovitev, da je kritičnega dne vozil toženec, o tej bistveni dejanski okoliščini ni bilo potrebno sklepati na podlagi pravila o dokaznem bremenu, ki je v tem primeru res na strani tožeče stranke.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki plačilo zneska 1.684.527,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi v korist tožeče, ter ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 66.200,00 SIT od dneva izdaje sodbe do plačila, vse pa v petnajstih dneh, pod izvršbo. Ugotovilo je, da je utemeljen regresni zahtevek tožeče stranke, ki je dne 3.7.2001 oškodovancu iz prometne nesreče F. J. izplačala na podlagi zavarovanja avtomobilskega kaska odškodnino v skupnem znesku 1.456.115,00 SIT, dne 19.12.2001 pa oškodovanki A. G. J. kot odškodnino prav tako 50 % škode v skupnem znesku 228.412,00 SIT, saj je za prometno nesrečo odgovoren toženec, ki je vozil pod vplivom alkohola.

Proti taki sodbi se je pritožil s pomočjo pooblaščenca toženec in navedel, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Sodišče prve stopnje je ugotovitve glede temelja zahtevka oprlo zgolj na ugotovitve policistov, izjavo oškodovanca in odločbo Sodnika za prekrške v S., pri čemer se napadena sodba naslanja zgolj na oceno obeh policistov, zakaj menita, da je izjava priče B. M. neprepričljiva, medtem ko sodba sama svoje presoje o dokazni vrednosti priče B. nima. Kar pomeni, da sta v zadevi razsodila policista že kar na kraju nesreče, čeprav je tožena stranka v odgovoru na tožbo in tekom dokaznega postopka sodišču ponudila prav vsa dokazna sredstva, s pomočjo katerih bi se sodišče lahko prepričalo v resničnost toženčevih trditev. Toženec je že na kraju samem in ves čas postopka trdil, da ni bil voznik, kljub temu pa niti zapisnik o ogledu niti odločba sodnika za prekrške niti z besedo ne omenjata, da je toženec ves čas trdil, da je vozila B., sodišče pa je le sledilo policistoma, ki sta enostavno presodila, da to ne more biti res in nato postopek izpeljala proti tožencu. Pritožba očita, da sta si policista preprosto vzela pravico, da kar na kraju nesreče presodita o dejanskih okoliščinah in krivcu, namesto da bi primarno zbrala in zavarovala vse potrebne dokaze, ter pazljivo zapisala vse izjave udeležencev nesreče, posledica takega njunega ravnanja pa je krivdorek pri sodniku za prekrške, regresni zahtevek tožnice z vložitvijo tožbe ter končno izpodbijana sodba. Res se postavlja logično vprašanje, zakaj je toženec potem, ko je zatrdil, da ni vozil, se podredil odredbi policista in opravil alkotest, vendar je tudi odgovor preprost, saj je to storil zato, ker v dani situaciji ni želel tvegati več posledic odklonitve preizkusa, med drugim tudi prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ob tem vprašanju pa je potrebno izpostaviti tudi, da toženec in obe "njegovi" priči, ki sta povedali, da toženec ni bil tisti, ki je vozil, še vedno tvegajo ovadbo zaradi krivega pričanja, če bi sodba obstala in se tega dejstva vsi trije zavedajo od vsega začetka, pa kljub temu vztrajajo pri svoji verziji še sedaj, pri čemer pritožnik navaja, da gotovo pričam, s katerimi se le občasno druži in zabava, ne pomeni toliko, da bi zanj tvegala in končala v kazenskem postopku. Izpovedi toženca in obeh sopotnikov so zato gotovo bolj verodostojne, konsistentne in prepričljive od izpovedi obeh policistov in od izpovedi oškodovanca, ki je po oceni pritožnika bila že preveč sumljivo natančna o posameznih podrobnostih. Ko je sodišče sodbo oprlo na ugotovitve policistov je po oceni pritožbe nekritično odstopilo od pravila 8. člena ZPP, saj je sprejelo njuno "sodbo o dogodku", namesto da bi na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ustvarilo lastno sodbo. Tako pravilno opravljena dokazna ocena policistovih izpovedi pa bi kaj hitro pokazala, da nista tako prepričljiva, pri čemer pa je zelo važno, da sta oba potrdila, da sta slišala trditev, da je vozila B.. Ni pa tudi sporno, da je cestninsko postajo V. prevozil tožnik, ki ima dejansko bujne lase, segajoče do ramen; to isto pa velja tudi za B., ki ima na brzino gledano enako bujno frizuro, ni pa blond oziroma svetlolaska, temveč rjavolaska, vsekakor pa ne črnolaska. Zaradi tega je prav verjetno, da ju je tudi priča J. v trenutku ali dveh, ko so vozili mimo, preprosto zamenjala, saj se jih je lahko podrobneje ogledala šele, ko so se s svojim vozilom razporedili na vozni pas pred njim, v obraz pa ju vsekakor mogla videti; dodaja pa še, da so poteze toženčevega obraza tudi izjemno nežne za moškega. Nadalje opozorja, da je ostal sporen tudi čas same nesreče, saj trditev policista T., da se je nesreča zgodila le 2 do 3 minute po uri na posnetku, ni mogoče preveriti, ker posnetek ne obstaja več, poleg tega priča ure posnetka ne pove, o času same nesreče zgolj ugiba, kakor tudi sicer o vseh pravno relevantnih dejstvih. Ista ugotovitev pa velja tudi za drugega policista S. D., ki je sicer potrdil tudi za toženca nesporna dejstva, ostale njegove trditve pa slonijo zgolj na domnevah in predpostavkah oziroma subjektivnih ocenah. Tako ta priča zaključi, da je ženska sedela na zadnjem sedežu zgolj na podlagi drobcev stekla, ki jih je videl na obleki in v laseh priče, o tem, da pa moška nista imela drobcev stekla pa le ugiba, kar pomeni, da si ju sploh ni podrobno ogledal in se v to prepričal. Jasno je tudi, da si policisti vozila in okolico niso ogledali, kljub temu, da izkustveno gledano se drobci stekla v takih in v podobnih primerih razletijo vsepovsod po vozilu, vendar pa policista v to smer nista polagala pozornosti, kajti ugotovila sta "krivca" za nesrečo. Za pričo J. F. pa pritožnik meni, da je očitno tendenciozen v želji obremeniti izključno toženca. To kar trdi oškodovanec je praktično nemogoče, saj si je v sekundi ali dveh uspel zaznati in prenesti sodišču neverjetne podrobnosti od tega, da je bil BMW neverjetno glasen, pa čeprav je sedel v školjki vozila, ki je poznana po nadpovprečni zvočni izolaciji pa do tega, da si je uspel v tako kratkem času ogledati, kaj vse se dogaja v mimo drvečem avtomobilu, ki ga podrobno opiše, kot veselo druščino, čeprav bi za tako zapažanje in oceno početja bilo potrebno daljše opazovanje kot pa le nekaj sekund. Zanimivo je tudi, da je J. F. priznal, da si ni zapomnil barve in dolžine las oseb v vozilu, kljub temu pa se je o tem, da sedi na zadnjem sedežu ženska, prepričal le s pogledom v teme osebe na zadnjem sedežu, ki je imela dolge lase, sedeži pa so bili brez vzglavnika. To dejstvo pa je, da imata tožnik in priča B. praktično enako bujno frizuro. Pritožnik opozarja, da tudi priča B. že od vsega začetka vztraja pri tem, da je vozila ona in da je v izpovedi na sodišču izpovedala, da jo je eden izmed policistov provociral in ji celo zagrozil, da bo sprožil preiskavo, da se ugotovi resničnost njenih trditev, pa je pri svoji izjavi še naprej vztrajala, kar vsekakor kaže, da priča B. govori resnico. Pritožnik je tako prepričan, da presoja navedenih dokazov o tem, kdo je v kritičnem času vozil toženčev avtomobil, ne pripelje do toženca. Če pa sodišče na podlagi izpostavljenih dokazov ni moglo zanesljivo ugotoviti tega dejstva, ki pa je ključno za pravilno presojo v zadevi bi moralo sklepati o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu, ki pa je povsem na strani tožnika. Slednji pa v tožbi trdi, da je vozil toženec, čeprav dokazi, ki jih ponuja v tožbi in kasneje, tega ne morejo potrditi. Tudi dejstvo, da sta bila avdio in video posnetek zaradi poteka časa uničena, gre izključno v škodo tožeče stranke, ki je že dosti pred vložitvijo tožbe lahko ugotovila, da je na vidiku pravda in bi lahko še pred njenim začetkom z ustreznim postopkom poskrbela za zavarovanje dokazov. Toženec pa v pritožbi še meni, da bi tožeča stranka morala ponuditi tudi dokaz z ogledom kraja, ki bi pokazal točen kraj, kjer sta se voznika zamenjala, ter tudi ovrgel dilemo, ali je tam sploh mogoče ustaviti brez ogrožanja prometa na sami avtocesti. Z neupoštevanjem pravila o dokaznem bremenu je sodišče kršilo materialno pravo, glede na vse navedeno pa je očitno tudi, da je dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovilo. Tožena stranka primarno predlaga, da višje sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbo zaradi pomanjkanja dokazov zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabilo in pri tem ni zagrešilo uradoma upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Pritožbena graja dejanskih ugotovitev je pretežno polemika, zakaj toženec ne sprejme dokazne ocene sodišča prve stopnje v ugotovitvi, da je bil toženec voznik. Povsem neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, pomanjkanje celovite dokazne ocene in odstop od pravila 8. člena ZPP, saj je ravno na podlagi dokazne ocene zaslišanih policistov, oškodovanca, izpovedi obdolženca, prič B. in priče T. M., ter upoštevaje listinske dokaze, sodišče prve stopnje prišlo do zanesljivega zaključka o tem, da je kritičnega dne vozil toženec. Tako toženec kot priča T. M. in B. M., ki sta bila v času vožnje sopotnika v vozilu, so namreč trdili, da je vozila B. M. in sta policista ter priča J. F. potrdili, da je na kraju prometne nesreče toženec kot lastnik vozila trdil, da ni bil on voznik. Vendar pa sta policista izpovedala tudi, prav tako pa tudi oškodovanec, da sta policista že na kraju samem takoj podvomila v to, da je vozila ženska in obstoj tega dvoma tudi za toženca ni sporno, prav tako ne za pritožbo. Policist J. T. je izpovedal, da je dvomil zato, ker izjave toženca in sopotnikov niso bile prepričljive o tem, kdo je vozil, zato sta policista takoj poklicala radarista, ki je odšel na postajo V. in si ogledal vstopni posnetek toženčevega avtomobila ter sporočil, da je za volanom sedel moški, z daljšimi temnimi lasmi, za voznikom pa svetlolasa ženska. Vse te okoliščine potrdi tudi pritožba, kakor tudi tiste, o katerih je izpovedal oškodovanec F. J., ki so take, da utemeljujejo zaključek o njegovi verodostojni izpovedi. Tudi pritožba namreč ne zanika, da je bil toženec s sopotnikoma v starejšem vozilu BMW, in da so oškodovanca prehiteli malo pred nesrečo, na delu cestišča, kjer že veljajo omejitve ob izključku avtoceste. Če je oškodovanec ob vožnji toženčevega vozila mimo opazil te okoliščine in zaznal hrup vozila in če je opazil, da je v prehitevajočem vozilu vesela druščina treh oseb, od katerih je za volanom sedel moški z daljšimi temnejšimi lasmi, za njim pa ženska prav tako z daljšimi, vendar svetlejšimi lasmi, poleg pa sovoznik moški, zaradi česar je takoj na kraju nesreče ob sestavljanju policijskega zapisnika povedal, da dvomi v to, da je vozilo vozila ženska, ki se je na kraju predstavljala za voznico, taka izpoved ni v ničemer tendenciozna. Zlasti ne zaradi okoliščine, ki jo v podporo taki oceni ponuja pritožnik, saj je oškodovanec svojo odškodnino črpal iz zavarovalne pogodbe in prav gotovo ni imel nobenega interesa, da zavarovalnica uspe z regresnim zahtevkom proti tožencu. Nobene od okoliščin, ki jih je zaznal oškodovanec, razen zapažanja, da je za volanom sedel moški z bujnimi lasmi, pritožba ne zanika, saj tudi na podlagi teh navedb ne more biti nobenega dvoma, da so toženec s sopotniki bili na poti z vozilom BMW, ki so se po lastnih navedbah peljali na zabavo, pred tem pa sta na postanku toženec in sopotnik zauživala alkoholne pijače in je bilo tudi sopotnikoma v vozilu očitno, da je toženec pod vplivom alkohola, nesporno pa je tudi, da imata toženec in B. daljše do ramen segajoče lase, pri čemer so lasje toženca temnejši od barve las B.. Ker je torej priča F. J. izpovedal o okoliščinah, ki so resnično obstajale, ni mogoče dvomiti v to, da je dogajanje oziroma te okoliščine res videl, tako kot je izpovedal. Pritožbeni dvomi o tem, da je F. J. dogajanje videl, so zato nesprejemljivi. Razen nestrinjanja z dokazno oceno sodišča prve stopnje pritožba pravzaprav ne ponudi nobenih novih okoliščin, ki bi lahko pripeljale do drugačnega zaključka v osebi voznika. Ker višje sodišče ocenjuje, da so izvedeni dokazi, ki jih je ponudil tožnik, dali povsem zanesljivo podlago za ugotovitev, da je kritičnega dne vozil toženec, o tej bistveni dejanski okoliščini ni bilo potrebno sklepati na podlagi pravila o dokaznem bremenu, ki je v tem primeru res na strani tožeče stranke. Izpovedbe obeh policistov in oškodovanca ter podatki iz spisa sodnika za prekrške pa z gotovostjo kažejo, da je kritičnega dne vozil toženec, saj je bil on tisti, ki mu je bilo kot udeležencu prometne nesreče na kraju odrejen preizkus alkoholiziranosti z alkotestom, iz zapisnika o tem preizkusu pa je razvidno, da se je toženec z preizkusom strinjal in je zapisnik brez pripomb podpisal ter s tem potrdil resničnost navedb v njem; poleg tega je iz tega spisa v prilogi C 8 razvidno, da je bil na kraju tožencu kot vozniku dan tudi plačilni nalog, ker je kot voznik kršil 108. člen ZVCP, pa proti temu plačilnemu nalogu ni nikoli ugovarjal. Dejstvo je tudi, da so bile izpovedi toženca in prič T. M. ter M. B. nezanesljive v navajanju kraja postanka in zamenjave voznika, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje med razlogi sodbe, pa tem ugotovitvam pritožba niti ne nasprotuje; vse navedene okoliščine in dejstva pa so tako prepričljive, da nudijo oporo gotovostnemu zaključku o tem, da je vozilo vozil ravno toženec in ne M. B.. V primerjavi z njimi je tudi okoliščina, ki jo v pritožbi ponuja pritožnik, namreč, da so izpovedi toženca in "njegovih" prič bolj verodostojne od izpovedi ostalih v postopku zaslišanih prič, ker toženec in njegovi priči tvegata ovadbo zaradi krivega pričanja, ne more prepričati v drugo osebo voznika. Višje sodišče ocenjuje, da je količina in kvaliteta dokazov, ki govorijo za to, da je vozilo upravljal toženec, takšna in tako prepričljiva, ki vodi k ¸zanesljivemu zaključku, po drugi strani pa tudi možnost ovadbe zaradi krivega pričanja zoper toženca in njegovi priči ni takšna okoliščina, ki bi sama po sebi potrjevala resničnost tistega, kar so navedene osebe izpovedale, bistveno pa je, da so vsi ostali izvedeni dokazi vodili k zaključku, da je vozilo vozil toženec. Pri tej presoji je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi okoliščino časa, ko je toženec z vozilom prešel cestninsko postajo in časa, ko se je zgodila prometna nesreča, kar je bilo le dve do tri minute po posnetku na cestninski postaji. Četudi posnetek ne obstaja več in četudi priča T. ni povedala ure posnetka, to še ne pomeni, da trditve policista T. ni mogoče preveriti, saj je ta trditev policista T. zanesljivo potrjena s podatki o kraju in času prometne nesreče, razvidnimi iz spisa sodnika za prekrške oziroma iz predloga za uvedbo postopka o prekršku, zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, zapisnika o ogledu ter tudi iz zaslišanja ostalih prič. Navedene listine in izpovedi pa z gotovostjo potrjujejo tudi čas nezgode, zato ne drži pritožbena trditev, da je bil ta čas sporen. V vseh navedenih listinah je namreč kot čas nezgode navedena ura 15.04 in zgolj osamljen zapis časa nezgode v obrazložitvi predloga za uvedbo postopka o prekršku zoper toženca, kjer je kot čas nezgode naveden čas 14.04 ure, res lahko pomeni le, da je pri tem zapisu prišlo do strojepisne napake, kot je presodilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča dejansko stanje o vseh pomembnih okoliščinah tega spora dovolj natančno raziskalo in pravilno ugotovilo vse ključne elemente.

Pritožbeno sodišče pa sprejema tudi materialno pravno presojo tega spora, saj je sodišče prve stopnje določila 3. točke 1. dostavka 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti v zvezi s 3. odstavkom 3. člena istega predpisa pravilno uporabilo. Ob ugotovljenem soprispevku tožnika k nastanku prometne nesreče, ki ga je toženec v postopku priznal, je tako regresni zahtevek tožeče stranke proti toženi stranki za povrnitev 50 % izplačane odškodnine oškodovancem iz prometne nesreče iz naslova materialne in nematerialne škode, utemeljen. Nesporno je namreč, da je bil toženec pod vplivom alkohola, saj je bil na kraju preizkušen z alkotestom, ta pa je ob upoštevanju tolerance v korist toženca, ki jo priznava že proizvajalec alkotesta, pokazal 0,99 g na kg alkohola v organizmu toženca.

Ker tudi ni sporno, da je tožeča stranka soudeležencu iz prometne nesreče F. J. iz naslova kasko zavarovanja izplačala odškodnino 2.841.226,00 SIT, pristojni zavarovalnici pa glede na soprispevek toženca polovico od tega zneska dne 3.7.2001 ter revalorizacijske obresti v višini 35.502,00 SIT, oškodovanki G. A. J. pa odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 450.000,00 SIT dne 3.10.2001, dne 19.12.2001 pa zavarovalni družbi A. d.d. še 228.412,00 SIT in obresti v višini 3.412,00 SIT, je sodišče prve stopnje regresnemu zahtevku tožeče stranke utemeljeno ugodilo. Zoper ta del sodbe se toženec ne pritožuje, sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje oškodovanki G. A. J. odmerilo pravično oziroma primerno odškodnino, upoštevajoč vrsto, naravo in težo poškodbe ter intenzivnost in trajanje bolečin, kot mu to nalaga 179. člen Obligacijskega zakonika - OZ, pravilno pa je uporabilo tudi odločbe OZ po vrnitvi premoženjske škode.

Ker tako pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (353. člen ZPP).

Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam nosi stroške pritožbenega postopka (člen 154. in 165. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 5876/2006
• VSL sodba I Cp 1768/99
• VSL sklep I Cp 1701/2004