<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba I Cp 711/2006

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2006:I.CP.711.2006
Evidenčna številka:VSK03119
Datum odločbe:10.10.2006
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi - pisnost postopka - zastaranje - začetek teka zastaranja

Jedro

Za terjatve za vzdrževanje snage velja zastaralni rok enega leta, vendar je potrebno upoštevati, da na podlagi 2. odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (OZ), začne zastaranje teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo.

Postopek v sporih majhne vrednosti namreč poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj, stranka pa mora vsa ta dejstva in dokaze navesti v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo, nato pa lahko vsaka stranka v roku 8 dni vloži še po eno pripravljalno vlogo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v P. z dne 30.6.2003 razveljavi v 1. in 3. točki izreka za znesek v višini 25.984,00 SIT s pripadajočimi obrestmi in izvršilnimi stroški v višini 12.100,00 SIT s pripadajočimi obrestmi ter se postopek v tem delu ustavi, v preostalem delu pa se sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka vzdrži v veljavi in sicer za znesek 24.304,00 SIT ter zakonske zamudne obresti od vložitve predloga za izvršbo dalje do plačila (24.6.2003). Glede stroškov postopka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka. Navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da je že v ugovoru z dne 14.7.2003 navajala konkretne navedbe in glede dela zneskov ugovarjala zastaranja, glede drugega dela pa trdila, da je zneske poravnala, da pa jih je tožeča stranka "prerazporedila" drugam. Kljub temu pa je v izpodbijani sodbi navedeno, da dejansko stanje ni sporno in je odločeno o zadevi brez obravnave, torej tudi brez izvedbe predlaganih dokazov. Pritožnica ponovno navaja, da so terjatve, ki temeljijo na dokumentih do vključno številke 205 zastarale, saj so zapadle pred več kot letom dni od dneva vložitve izvršilnega predloga. Terjatve po preostalih dokumentih pa je toženka plačala dne 31.1.2003, tožeča stranka pa je to plačilo napačno štela kot plačilo računov od dokumenta 6 do dokumenta 205, saj so vsi ti računi na dan plačila 31.1.2003 bili zastarani in jih toženka ni in tudi ne bi morala plačati. Zaradi tega je po mnenju pritožnice dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledica tega pa je zmotna uporaba materialnega prava, bistveno pa so kršene tudi določbe pravdnega postopka, saj v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni obrazloženo glede bistvene navedbe tožene stranke, na primer, da je plačala ostale obveznosti. Ker je od tega odvisen izid pravde in v posledici tega tudi stroški pravde, pritožnica navaja, da se pritožuje tudi glede stroškovnega dela izpodbijane sodbe in predlaga, da se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene navedbe, to pritožnica izrecno poudarja, predvsem izpodbijajo dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožnica je spregledala, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, ko se sodba izdana v takem postopku, lahko izpodbija le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena), razen, če je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (2. odstavek 458. člena ZPP). Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti pritožbenih navedb ki se nanašajo na dejansko stanje obravnavane zadeve, glede pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da so zastarale le terjatve od dokumenta 6 do vključno dokumenta 111, ne pa do vključno dokumenta 205, kot trdi pritožnica, pa pritožnica nima prav. Res je, da velja zastaralni rok enega leta, vendar je potrebno upoštevati, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da na podlagi 2. odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (OZ), začne zastaranje teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo. Na podlagi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da so terjatve dokumentov št. 112 in od št. 201 do vključno 205 dospele v plačilo v letu 2002, začne teči zastaranje po izteku tega leta, torej 1.1.2003, zato te terjatve niso zastarale. Pritožnica v pritožbi ponavlja navedbe, da je ostale terjatve po dokumentu št. 206 do vključno dokumenta 212 plačala dne 31.1.2003, vendar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno povedalo, da za te trditve tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, zato tudi ne drži pritožbena graja, da se glede te trditve sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma ni navedlo razlogov. Pritožnica trdi, da je dokaze predložila in da bi jih moralo sodišče prve stopnje izvesti na glavni obravnavi, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da te pritožbene navedbe nimajo podlage v spisovnem gradivu. Ker tožena stranka listinskih dokazov ni predložila, niti ni predlagala izvedbo drugih dokazov, je neutemeljen njen očitek, da bi moralo sodišče izvajati dokaze na glavni obravnavi. Postopek v sporih majhne vrednosti namreč poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj (1. odstavek 450. člena ZPP), stranka pa mora vsa ta dejstva in dokaze navesti v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP), nato pa lahko vsaka stranka v roku 8 dni vloži še po eno pripravljalno vlogo; tožeča stranka od prejema odgovora na tožbo, tožena pa od dne vročitve pripravljalne vloge tožeče stranke (452. člen ZPP). V obravnavani zadevi gre sicer za specifičen postopek, ki se je začel na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, zato se predlog upnika (kasneje tožeče stranke) šteje kot tožba, ugovor dolžnika (kasneje tožene stranke) pa kot odgovor na tožbo, obe stranki pa imata po razveljavitvenem sklepu in odločitvi, da se bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku (glede na zgoraj navedene določbe ZPP) pravico, da vložita še eno pripravljalno vlogo, v kateri lahko navajata dejstva in dokaze. V obravnavani zadevi tožena stranka tako ni ravnala, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki med pravdnima strankama dejansko ni bilo sporno.

Tako se pokaže, da je pritožba tožene stranke v celoti neutemeljena, obenem pa niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).

 


Zveza:

ZPP člen 339, 339/2, 450, 450/1, 451, 452, 458, 458/1, 458/2, 339, 339/2, 450, 450/1, 451, 452, 458, 458/1, 458/2. OZ člen 335/2, 355, 335/2, 355.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.05.2015

Opombe:

P2RvYy00MDY0Mg==