VSK sodba I Cp 1608/2005

Jedro

Glede na to, da je sodišče prve stopnje tako ravnalo, ker je ocenilo, da gre za razpolaganja strank, ki so v nasprotju z moralnim pravilom, ni kršilo določb pravdnega postopka.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v K. zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka Vaterpolo klub Koper dolžna tožeči stranki A. K. poravnati svoj dolg v višini skupno 3.046.112,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov kot so razvidni iz izreka sodbe sodišča prve stopnje ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki tudi nastale pravdne stroške, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo, na račun pooblaščenke tožnika. Sklenilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 246.056,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.9.2005 dalje do plačila, v 15 dneh.

Proti takšni sodbi se je tožnik pritožil zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in zoper odločitev o odmeri stroškov. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da imata sklepa, ki sta bila sprejeta na 6. in 7. redni seji izvršilnega odbora Vaterpolo kluba K. z dne 17.4.2001 in 23.4.2001 naravo javne obljube nagrade iz 229. člena ZOR. Nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, da je podlaga tožbenega zahtevka javna obljuba nagrade. Meni, da je sklep moč šteti kot ponudbo, ki toženo stranko veže in ima tudi vse sestavine ponudbe. Sklep je bil naslovljen na točno določen krog oseb, ki jih je bilo mogoče jasno identificirati, prav tako je ponudba toženo stranko zavezovala, da mora takoj, ko kdorkoli izmed članov tožene stranke pridobi novega sponzorja oz. donatorja, le temu izplačati provizijo v znesku 25 oz. 12,5 %. Prav tako ponudbe k sklenitvi pogodbe ni mogoče preklicati oz. so pravila zakonika o preklicu poudarjeno trda in je jasno, da upravni odbor, ki je sprejel sklep, da se provizije ne izplačujejo te pravice ni imel, sploh pa ne za nazaj. Tožeča stranka meni, da ni šlo za javno obljubo nagrade, temveč za jasen pogodbeni odnos med strankama, pri čemer je izvršilni odbor v imenu tožene stranke sprejel sklep, ki je imel naravo ponudbe in je toženo stranko vezal, s tem pa, ko bi bila ponudba s strani kateregakoli člana sprejeta na tak način, da bi pridobil novega sponzorja oz. donatorja, bi to pomenilo sklenitev pogodbe in s tem tudi zavezo za toženo stranko. Tako ne vzdržijo navedbe v obrazložitvi sodbe, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena nobena pogodba, saj sklepa, ki sta bila potrjena z zapisnikom, potrjujeta dano ponudbo, s pridobitvijo novih sponzorjev oz. donatorjev pa je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba. Tožeča stranka tudi meni, da je napačno mnenje sodišča, da izvršilni odbor ni bil pristojen za sprejem takšne odločitve. Poudarja, da ne gre za odtujevanje premoženja kluba, saj odtujevanje premoženja kluba pomeni vse kaj drugega kot plačila za opravljeno storitev. Tožena stranka tekom postopka nikoli ni ugovarjala, da za sprejem sklepa ni bil pristojen izvršilni odbor in je zato odločanje sodišča mimo zahtevka oz. mimo dejstev in dokazov, ki so jih navajale stranke tekom postopka, tudi sicer pa tožeča stranka meni, da je odločitev sodišča napačna. Iz 38. člena statuta tožene stranke izhaja, da izvršilni odbor odloča o uporabi sredstev kluba in skrbi za finančno in materialno poslovanje. Nadalje pa še določneje 46. člen določa, da s premoženjem kluba razpolaga in ga uporablja izvršilni odbor. Iz navedene pravne podlage, to je statuta kluba, ki toženo stranko veže, jasno izhaja, da je izvršilni odbor imel vse pristojnosti za sprejem takšnega sklepa, saj navedeno pomeni odločanje o uporabi sredstev kluba oz. skrb za finančno in materialno poslovanje. Meni tudi, da sredstva v višini 25 oz. 12,5 % nikoli niso predstavljala premoženje tožene stranke, saj je tožena stranka glede na sklenjene pogodbe oz. glede na jasno in zanjo zavezujočo ponudbo bila dolžna takoj ob sprejemu takšnih sredstev tožeči stranki izplačati provizijo. Tožeča stranka se tudi ne strinja, da nikjer v spisu ni navedb o načinu objave sklepa in da je dejansko sredstva iz tega naslova pridobil samo tožnik in da naj bi bilo malo verjetno, da so vsi člani kluba za to možnost vedeli. Tožena stranka z nobeno svojo vlogo ni navedla, da bi bil sklep neveljaven zaradi tega, ker ni bil javno objavljen, prav tako pa iz listin kakor tudi iz izpovedb ne izhaja, da ostali člani kluba za to niso vedeli. Tožena stranka niti ni ugovarjala tožbenemu zahtevku iz takšnega razloga niti ni ponudila v tej smeri nobenega dokaza. Klub ni bil dolžan posebej obveščati člane o navedenem sklepu, saj iz 7. člena statuta tožene stranke izhaja, da je delo kluba javno in da klub obvešča o svojem delovanju ožjo in širšo javnost s tem, da so seje organov kluba javne in s tem, da so zapisniki in drugimi materiali dostopni na vpogled članom kluba. Sodišče je tako ugotavljalo dejstva in izvajalo dokaze, katera nista zatrjevali ne ena in ne druga stranka, ni pa se opredelilo do nekaterih ključnih navedb tožeče stranke. Tako je tožeča stranka opozarjala, da je sklep, s katerim je tožena stranka sprejela odločitev, da se provizije ne bodo več izplačevale, ničen, saj ga je sprejel neobstoječ organ v klubu. Iz zapisnika namreč izhaja, da ga je sprejel upravni odbor tožene stranke, glede na statut pa takšen odbor ne obstaja in je takšen sklep ničen. Tožeči stranki ni jasno zakaj sodišče v nasprotju s kogentnimi določbami ZPP samo ugotavlja dejstva, ki jih nobena od pravnih strank ni navajala in izvaja dokaze, ki jih ni predlagala nobena od strank. Tožena stranka ni prerekala javnosti ponudbe, ni prerekala, da bi bil sklep nezakonit, ker zanj niso vedeli ostali člani in so navedbe sodišča v tej smeri neutemeljene, predvsem pa pomenijo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožba dalje navaja, da med pravdnima strankama ni bila nikdar sporna narava sponzorskih pogodb, prav tako ni bilo sporno na katere pogodbe se plačilo nanaša, zato sodišče nedopustno navaja, da se morda sponzorji ne bi odločili za sponzoriranje, če bi vedeli, da gre četrtina danega denarja za plačilo provizij. Takšna navajanja niso v zvezi s tožbenim zahtevkom in tudi ugovori tožene stranke niso v tej smeri. Nepravilno je tudi mnenje sodišča, da tožnik ni podrobneje opredelil in konkretiziral stroškov, ki so mu nastali pri pridobivanju sponzorjev oz. donatorjev. Tožnik je bil na podlagi veljavno sprejetih sklepov upravičen do izplačila provizije in ni bil dolžan konkretizirati stroškov, ki jih je pri tem imel, čeprav iz tožnikove izpovedbe, ko je bil zaslišan kot priča, kakor tudi iz listinske dokumentacije jasno izhaja, da je pridobivanje sredstev oz. za pridobivanje sponzorjev porabil ogromno časa, sredstev, denarja in truda. Sam tožnik je na glavni obravnavi 27.5.2005 povedal, da se je bilo potrebno za sponzorska sredstva pogovarjati tudi po leto dni in več, da je bilo potrebno vložiti precej svoje energije, znanja in sredstev, da je deloval tudi po principu lobistov in je v tej smeri nudil tudi svoje usluge. Sodišče povsem neutemeljeno predvsem pa neživljenjsko navaja, da je v 1. členu statuta določeno, da se v Vaterpolo klub svobodo in na prostovoljni bazi združujejo delovni ljudje in občani zaradi razvoja vaterpolo športa. V skladu z namenom društva in zelo omejeno možnostjo oprave pridobitne dejavnosti člani društva svoje delo opravljajo na prostovoljni in nepridobitni osnovi. Tožnik opozarja, da gre za visoko profesionalno športno dejavnost, za katero so potrebna velika sredstva. Za pridobitev takšnih sredstev, ki jih je pridobil tožnik, je potrebna izredna angažiranost, povezana z velikimi stroški, znanjem, izkušnjami, porabo časa. Nihče ne bi vlagal toliko truda, časa in napora brez ustreznega poplačila. Ni šlo za majhne donacije ali sponzorstva majhnega kluba, temveč visoko kvalitetnega športnega kluba z mednarodno in priznanimi tekmovalci, zato izplačilo provizij ni sporno. Ni jasno od kod sodišču dejstvo, da provizija, kakršna je bila ponujena s spornim sklepom izvršilnega odbora ni v sorazmerju z morebitnimi stroški in je tako v nasprotju za namenom organiziranja v društvo in v nasprotju s smislom predpisov o društvih in v nasprotju z moralo. Razlogi, ki jih navaja sodišče v izpodbijani sodbi nimajo zakonite podlage v materialno pravnih predpisih, kaj šele v listinski dokumentaciji in navedbah v pravdnem postopku. Sodišče ugotavlja, da je obljubljena nagrada za posredovanje v očitnem nesorazmerju z opravljeno storitvijo, kar naj bi bilo v nasprotju z moralo in je zato nedopustna. Glede na dejstvo, da sama tožena stranka tekom pravdnega postopka ni ugovarjala tožbenemu zahtevku iz razloga, ker naj bi bili predmetni zneski v nesorazmerju z opravljeno storitvijo, so navedbe sodišča v tej smeri nedopustne, ravnanje sodišča pa nezakonito. Tekom postopka se niso ugotavljali in specificirali stroški, ki jih je tožnik imel s pridobivanjem sponzorjev, navedeno tudi ni bilo predmet tega postopka. Sama tožena stranka je zgolj pavšalno navajala, da sta predmetna sklepa nezakonita, nadalje je navajala, da sta v nasprotju z 21. in 23. členom Zakona o društvih, na kar pa je tožeča stranka odgovorila že s pripravljalno vlogo dne 20.5.2005, v kateri je navedla zakaj sklepi niso v nasprotju ne z zakonom o društvih ne s statutom tožene stranke. Ob tem, da je sodišče samo ugotavljalo dejstva in izvajalo dokaze, katera ni predlagala nobena od strank, pa se ni opredelilo do nekaterih temeljnih navedb tožeče stranke. Tako je tožeča stranka z listinsko dokumentacijo izkazala, da je tožena stranka del provizij že izplačala in meni, da je tožena stranka s tem pripoznala pravni temelj dolga in zato v tem postopku ne bi smela oporekati zakonitosti sklepov. Prav tako iz dopisa tožene stranke z dne 2.4.2003 izhaja, da je dinamika plačil odvisna od prejetih plačil sponzorjev in donatorjev in da trenutna finančna situacija v klubu ne dopušča takojšnjega plačila zapadlih obveznosti. Iz navedenega tako jasno izhaja, da se je tožena stranka ves čas zavedala svoje dolžnosti plačila in da tudi za toženo stranko temelj ni bil nikoli sporen in mu pred pravdo ni ugovarjala. Pritožba tudi meni, da so odmerjeni pravdni stroški tožene stranke bistveno previsoki. Meni, da se odločitve o stroških ne da preizkusiti, ker je sodišče le pavšalno navedlo, katere stroške je prisodilo.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je že v odgovoru na tožbo v celoti prerekala tožbenemu zahtevku tožeče stranke in navajala, da je le ta brez pravne podlage. Prav tako je že v odgovoru na tožbo navedla, da bi bila uporaba sredstev iz sponzorskih pogodb na način kot zatrjuje tožeča stranka protizakonita, prav tako je že v odgovoru na tožbo v točki 2 navedla, da sta sklepa z dne 23.4.2001 in 17.4.2001, na katera se sklicuje tožeča stranka, nezakonita in nista v skladu s statutom, ker nista bila sprejeta na pravno veljaven in formalen način. V tem primeru ne more biti govora o ponudbi in sprejemu ponudbe kot to sedaj skuša prikazati tožeča stranka v pritožbi, saj navedeni pravni inštitut ni predstavljal podlage za takšno odločanje izvršilnega odbora društva, prav tako le ta ni imel takšne pristojnosti. Tudi sicer tožeča stranka tega ni nikoli zatrjevala tekom pravde. V danem primeru bi kvečjemu lahko šlo za javno obljubo nagrade, kot ugotavlja izpodbijana sodba, prav tako je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je obljubo dal organ, ki za to ni bil pristojen in je bilo to dejstvo tožeči stranki kot funkcionarju tožene stranke zagotovo znano. Dejstvo je, da je šlo za strogo namenska denarna sredstva, toliko bolj glede na okoliščino, da je šlo v danem primeru za društvo, ki je neprofitna organizacija, ki ni namenjena pridobitvi dejavnosti svojih članov, medtem ko je tožnik želel ravno to. Določila Zakona o društvih so glede delovanja kluba oz. tožene stranke povsem jasna, zaradi česar je že sama organizacija društva taka, da je prepovedano opravljanje pridobitnih dejavnosti, z izjemo, da v kolikor so sredstva pridobljena na pridobiten način namenjena samemu delovanju kluba in so tudi uporabljena za delovanje kluba oz. društva. Drži ugotovitev sodbe, da je bila obljubljena nagrada za posredovanje v nesorazmerju z opravljeno koristjo in bi bila na škodo društva tožene stranke kar pa je v nasprotju z moralo in je takšno določilo nično. Stroški so bili odmerjeni v skladu s stroškovnikom, ki je v spisu in jih je mogoče preizkusiti. Glede na navedeno predlaga, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Mnenje tožeče stranke , da je sodišče prve stopnje v nasprotju s kogentnimi določbami ZPP samo ugotavljalo dejstva, ki jih nobena od pravnih strank ni navajala in izvajalo dokaze, ki jih ni predlagala nobena od strank je napačno. Podlago za ugotavljanje dejstev, ki jih stranke niso navajale in izvajanje dokazov, ki jih stranke niso predlagale ima sodišče v določbi 2. odstavka 7. člena ZPP, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP). Glede na to, da je sodišče prve stopnje tako ravnalo, ker je ocenilo, da gre za razpolaganja strank, ki so v nasprotju z moralnim pravilom, ni kršilo določb pravdnega postopka. Res je, da tožeča stranka nikoli ni trdila, da njen tožbeni zahtevek temelji na javni obljubi nagrade ( 229. člen Zakona o obligacijskih razmerjih -dalje: ZOR), kot zmotno meni sodišče prve stopnje, vendar tudi kakšne druge pravne podlage tožbenega zahtevka izrecno ni navedla. Zmotno pa je stališče tožeče stranke, da sklepa izvršilnega odbora tožene stranke, z dne 17. in 23.4.2001, na katera se sklicuje, predstavljata materialno pravno podlago za utemeljenost njenega tožbenega zahtevka. Tožeča stranka v pritožbi že sama navaja, da je ponudba določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe tako, da bi se z njegovim sprejemom pogodba lahko sklenila. Tožeča stranka ne trdi, da je bila s tem v zvezi s toženo stranko sklenjena kakršnakoli pogodba. Sklep izvršilnega odbora tožene stranke s civilno pravnega stališča predstavlja šele fazo oblikovanja poslovne volje znotraj kluba (društva). V zvezi s tem je treba Statut društva razumeti kot tista pravila, ki določajo način, kako klub (društvo) kot pravna oseba pravno učinkovito formulira svojo poslovno voljo, da bi lahko formulirana volja strank v sklepu imela civilno pravni učinek navzven proti tretjim osebam. Šele, če bi bil tako podan predlog tretjim z vsemi bistvenimi sestavinami bodoče pogodbe, bi zavezoval stranko na sklenitev pogodbe. Šele tedaj bi šlo za ponudbo po 36. členu ZOR. Ker je sklep oblikovala tožena stranka v svojstvu organa, tega sklepa tudi ni možno šteti kot predpogodbo katere posledica bi bil zahtevek za sklenitev pogodbe (45. člen ZOR). Da bi tožeča stranka zahtevala sklenitev pogodbe, ki bi bila podlaga za izplačilo vtoževanih zneskov pa tožeča stranka niti ne trdi. Prav tako je zmotno sklepanje tožeče stranke, razvidno iz pritožbenih navedb, da je bila že s samo pridobitvijo novih sponzorjev oz. donatorjev med pravdnima strankama sklenjena pogodba.

Pritožbene navedbe, da sponzorska sredstva v višini 25% oziroma 12,5%, ki so bila nakazana na račun tožene stranke, nikoli niso predstavljala premoženje tožene stranke, saj da je tožena stranka glede na sklenitev pogodbe oz. glede na jasno in zanjo zavezujočo ponudbo bila dolžna takoj ob sprejemu takšnih sredstev tožeči stranki izplačati provizijo so nove in zato neupoštevne (1. odstavek 337. člena ZPP). Prav tako so brez pravnega učinka pritožbene navedbe, češ da so za delovanje kluba potrebna velika sredstva in da ne bi nihče vlagal toliko truda, časa in napora brez ustreznega poplačila. Zakon o društvih pa tudi statut društva, sta v določbah, ki se nanašajo na cilje in delovanje društva (kluba) jasna, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa se je glede tega opredelilo tudi sodišče prve stopnje, ko je navedlo, da je bila tožena stranka ustanovljena za opravljanje nepridobitne in družbeno koristne dejavnosti in ne zato, da bi njeni člani lahko pridobivali sredstva s posredovanjem pri sklepanju pogodb. V tem delu se z razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje strinja tudi višje sodišče in dodaja, da bi se za doseganje drugačnih ciljev, to je takih, ki jih zasleduje tožeča stranka, tožena stranka pač morala statusno drugače oblikovati. Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da bi bilo izplačilo vtoževanih zneskov na škodo financiranja dela kluba in zato v nasprotju z moralo oz. nedopustno, pravilen. Zato tožeča stranka s sklicevanjem na določila 38. in 46. člena statuta tožene stranke, češ da izvršilni odbor odloča o uporabi sredstev kluba in skrbi za finančno in materialno poslovanje, ter da je tožena stranka del provizij že izplačala in s tem pripoznala pravni temelj dolga zaradi česar v tem postopku ne bi smela oporekati zakonitosti sklepov, sodbe ne more omajati. Neutemeljena je tudi pritožba glede stroškov postopka na prvi stopnji, saj le neobrazloženo zatrjuje, da so ti previsoki. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je toženi stranki v skladu z odvetniško tarifo priznalo stroške za sestavo odgovora na tožbo, za pristop na tri naroke s trajanjem, odsotnostjo iz pisarne in potnimi stroški, za materialne stroške in za DDV na odvetniške storitve, zato ne drži, da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo takšnih kršitev, ki bi vplivale na pravilnost izpodbijane sodbe, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev višjega sodišča, da nosi tožena stranka sama svoje stroške odgovora na pritožbo temelji na določbi 155. člena ZPP. Sodišče namreč upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, tožena stranka pa z odgovorom na tožbo ni prispevala k odločitvi višjega sodišča.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 762/2003
• VSL sodba I Cpg 906/99
• VSM sodba Cp 3242/2002