VSK sodba I Cp 279/2006

Jedro

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pravilne uporabe materialnega prava, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva, razlogi v sodbi so jasni in prepričljivi, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene takšne kršitve, zaradi katere bi bilo treba poseči v sodbo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Tožnik F. P. je lastnik zemljišča, ki ga v skici sporne meje z dne 28.6.2002 označuje meja, ki poteka med točkami od A1-A2-A3-C-B3-B2-B1 do A1 s približno površino 11.000 m2 in ki po katastrskih podatkih predstavlja del parcele št. 641/2 - gozd v izmeri 45.825 m2, vpisane v vložku št. 66 k.o. S. K., last toženca. 2. Toženec V. B. je kot zemljiškoknjižni lastnik parcele št. 641/2 - gozd, dolžan dovoliti ustrezne geodetske meritve za odmero zemljišča, označenega v točki 1 te sodbe ter po izvršeni odmeri, po kateri bo navedeno zemljišče dobilo novo parcelno št. 641/... izstaviti tožniku ustrezno zemljiškoknjižno listino za odpis novonastale parcele od vložka št. 66 k.o. S. K. ter njen pripis k vložku št. 167 k.o. S. K., kjer je kot lastnik vknjižen tožnik. 3. Toženec je dolžan povrniti tožniku pravdne stroške, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo". Sklenilo je še, da je tožnik dolžan povrniti tožencu njegove pravdne stroške v znesku 326.589,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Proti takšni sodbi se je po svojem pooblaščencu pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Z odločitvijo sodišča in razlogi zanjo ne strinja in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je dne 6.4.1998 vložil tožbo v zadevi P, s katero je od toženca zahteval plačilo zneska 122.140,00 SIT, ki je predstavljal protivrednost lesa, ki ga je toženec posekal na tožnikovi gozdni parceli spomladi 1997, ko je bilo posekano 33 dreves; sečnja je bila izvršena v delu gozda, ki je bil po sestojih drevja povsem drugačen od sestojev na toženčevi parceli. Tisti del gozda, na katerem je toženec izvršil sečnjo pa je bil, kar je mogoče pomniti nazaj, v posesti in uživanju tožnika in njegovih posestnih prednikov. Zaradi ugovora toženca, da je sekal na svojem zemljišču, je bila pravda prekinjena, tožnik pa dne 11.1.2000 napoten na postopek za določitev meje. Tožnik je postopek za določitev meje sprožil z vložitvijo predloga N pri sodišču dne 26.1.2000. V predlogu je navajal, da meja med parcelno št. 641/1 in 641/2 v naravi nikoli ni bila sporna, do spora je prišlo spomladi leta 1997, ko je toženec na delu gozda, ki je bil v posesti in uživanju tožnika, posekal 33 dreves. Zaradi ugotovitve, da gre za spor o lastništvu dela parcele št. 641/2 je sodišče nepravdni postopek N dne 12.9.2002 ustavilo, postopek pa se je nadaljeval po pravilih pravdnega postopka v pravdi P. Tožnik je v postopku navedel vsa dejstva, na katera je opiral svoj zahtevek in predlagal dokaze, s katerimi je ta dejstva dokazoval. Tožnik je prepričan, da bi se sodišče po skrbni in vestni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka lahko prepričalo, da so odločilna dejstva, na katera se je tožnik skliceval, dokazana. Neutemeljeno je zato sklicevanje sodišča na določila 215. člena ZPP o dokaznem bremenu in o tem, da na podlagi izvedenih dokazov določenih dejstev ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti. Dokazovanje dejstev, ki se nanašajo na posedovanje in uživanje gozda, je specifično in težko. Gozdovi so odmaknjeni in oddaljeni, poseki so redki, največkrat vsakih 30 do 40 let in v gozdu se največkrat izvajajo le dela čiščenja. Za ta dela vedo le izvajalci takih del, običajno lastniki, tujih prič običajno ni. Zato morajo sodišča pri odločanju v takih zadevah presojati o izvedenih dokazih zelo previdno, vezana so na številne posredne dokaze. Sodišče v konkretni zadevi dokazov ni presojalo tako in navedene specifičnosti ni upoštevalo, zato njegova odločitev ni bila pravilna. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da naj bi tožnik in priča K. K. izpovedala, da jima je stara mama, ki je prišla na domačijo tožnika v letu 1871, ko je bila stara 6 let, pripovedovala, da je njen ded prednikom toženca podaril del parcele št. 641 za pašo, z izrecno označbo "od H. do g.". Toženec je temu oporekal z navedbami, da je bil v letu 1824 lastnik celotne parcele 641 J. H., da je bila parcela prvič prikazana razdeljena leta 1840 in da je toženec pravni naslednik H.. L. M., ki je leta 1910 z izročilno pogodbo vse svoje premoženje izročila svojemu sinu P. L., toženčevemu staremu očetu, je bila pred poroko z A. L. vdova po H.. Sodišče naj bi z vpogledom mapne kopije in arhiva R. S. za leto 1840 ugotovilo, da sta parceli zdaj last pravdnih strank označeni tožnikova z oznako 641/A in toženčeva z oznako 641/B. Z vpogledom v historični zemljiškoknjižni izpisek, pa naj bi sodišče ugotovilo, da je kot prvi lastnik parcele št. 641/1 vpisan v letu 1843 A. H.. Vse navedene ugotovitve, ki so v precejšnji meri netočne, so povzročile zmedo v ugotavljanju lastništva spornih nepremičnin in v odločanju sodišča. Tožnikova stara mama se je kot dekle pisala M. H., enako kakor vdova - mama P. L. in zaradi tega so nastali zapleti. Tožnikov praded je podaril staršem P. L. del takratne parcele 641/2 za pašo z izrecno označbo, da gre za zemljišče "od H. do g." in torej preostali (gozdni) del parcele obdržal v lasti. Tožnikova stara mama M. H. se je poročila z J. P., tožnikovim starim očetom, na svojo kmetijo je vzela svojo sestrično I. V., rojeno leta 1865 v O., ko je bila ta stara 6 let. Ko je tožnikova stara mama umrla, se je tožnikov ded J. P. poročil z I. V., ki je umrla 1953 (točka V). Ugotovitev sodišča, da je toženec pravni naslednik H. je zato napačna. Pravni naslednikov H. - prvotnih lastnikov sedanje parcele št. 641/2 je tožnik, saj je bil njegov praded H. (oče tožnikove stare mame M. H.). Zato je povsem jasno, da je I. V.r (ki sta jo tožnik in njegova sestra tudi štela za staro mamo), ko je leta 1871 prišla živet k M. H. poročeni P. na njeno kmetijo, in ki se je kasneje poročila z njenim vdovcem, točno vedela, kateri del sedanje parcele št. 641/2 je bil podarjen staršem P. L. in kakšen je bil namen darila - za pašo. Podarjeni del zemljišča je torej v naravi predstavljal pašnik in zato se kot točne izkažejo izpovedi tožnika in priče K. K. o obsegu podarjenega zemljišča (pašniški del) in o tem, kje je potekala meja med podarjenim delom zemljišča in preostalim delom, ki so jo vse do leta 1997 spoštovali predniki obeh pravdnih strank in obe pravdni stranki. Očitno je (in to je smiselno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje) toženec v letu 1997 pridobil novejše katastrske podatke z mapno kopijo in takrat ugotovil, da naj bi po katastrskih podatkih morala biti njegova parcela večja, kot pa se je uživalo. Že same navedbe v točki 6 njegovega pripravljalnega spisa o tem, da "so do februarja 1997 on in njegovi predniki neovirano imeli v lasti in posesti parcelo št. 641/2 k.o. S. K. v izmeri 45.825 m2" in sicer "v obsegu po podatkih zemljiškega katastra" pa kažejo na to, da je točna trditev tožnika o tem, da je toženec najverjetneje šele v začetku leta 1997 pridobil novejše katastrske podatke od tistih, ki so se glede uživanja parcele št. 641/2 in 641/1 uporabljali do takrat in bili med lastniki obeh parcel do takrat nesporni. Očitno je takrat pridobil podatke iz postopka o ureditvi meje s parcelno št. 640/1, last M. W. in o nepravilno označeni točki B1 kot tromeji (o tem je tožnik podal navedbe v točki V vloge z dne 25.10.2002). Tožnik poudarja, da je mejnik v navedeni točki, postavljen v letu 1990, predstavljal le višinsko razmejitev med parcelo št. 640/1 in 641/1, nikakor pa ni predstavljal tromeje med parcelo št. 641/1, 640/1 in 641/2, kot skuša prikazati toženec in temu je pritrdilo tudi sodišče. Meja med vsemi tremi navedenimi parcelami namreč v letu 1990 ni bila urejevana. Tako je do takrat nesporno meja "po grebenu" postala sporna, saj je toženec spomladi leta 1997 na do takrat nespornem delu gozda, ki ga je užival tožnik, posekal (čeprav na svojem ni sekal oziroma njegovi posestni predniki vse od leta 1974) določeno količino lesa, zaradi takšnega poseka pa je prišlo do spora med pravdnima strankama in v letu 1998 vložene tožnikove tožbe P za plačilo zneska 122.140,00 SIT za 33 posekanih dreves. Sodišče prve stopnje je navedena dejstva sicer delno ugotavljalo, ni pa jih ugotovilo popolno, iz izvedenih dokazov pa je delno napravilo napačne zaključke. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb in izpovedi tožnika, ki sta jih potrdili zaslišani priči K. in L. K. oziroma jih je ocenilo napačno:

- da je meja med spornimi zemljišči potekala po grebenu, ki je predstavljal naravno mejo, tako kot so meje običajno potekale in je zato meja, ki jo je pokazal toženec, nelogična;

- da je bila meja označena z vklesanimi križi v kamne (ki pa so kasneje izginili);

- da je bila navedena meja označena kot uživalna v času klupacije v letu 1957 (pri čemer tožnik poudarja, da je ta dokaz pomemben, saj potrjuje do kam so lastniki gozdov uživali gozdove in s tem posredno izkazovali lastništvo);

- da so bile zasejene smrečice, ki so jih posadili tožnik, oziroma njegovi, zasajene na spodnjem delu zemljišča, pa zasaditvi toženec ali njegovi posestni predniki niso nikoli nasprotovali ali ugovarjali;

- da toženec oziroma njegovi predniki niso nikoli sekali odkazanega lesa na spornem delu gozda (kar smiselno s podatki o količinah odkazanega lesa potrjujeta tudi poročili Z.S. - v spisu). Gozdno drevje v spornem delu raste zelo počasi in je to ugotovil tudi izvedenec gozdarske stroke M. J., ki je starost zasajenih smrek ocenil na približno 30 let. Z ugotovitvami izvedenca so bile potrjene izpovedi prič K. in L. K., kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Navedene smrečice so kljub starosti približno 30 let zelo majhne; izvedenec je ugotovil, da so zaradi zastrtosti in pomanjkanja svetlobe rasle zelo počasi. Glede na lego spodnjega dela zemljišča takšna ugotovitev velja za celotno površino. Zato je jasno, da so bile sečnje v navedenem delu gozda zelo redke in je mogoče s podatki o odkazilih (v spisu) ugotoviti, kakšne količine in kdaj so bile posekane. Tožniku naj bi bil na njegovem zemljišču nazadnje odkazan les za sečnjo v letu 1979, tožencu pa v letu 1997, pred tem pa v letu 1974. V navedenih listinah so navedene tudi količine odkazanega lesa iglavcev in listavcev. Odkazilo se je izvršilo na gozdnih površinah po dejanskem uživanju, tako kot so pokazale stranke logarju na kraju samem. Tožnik do nastanka spora v letu 1997 ni sekal po odkazilih vse od leta 1979, toženec pa vse od leta 1974. Tekom postopka je tožnik navedel in izpovedal, da so bila predhodna sečnja na parceli št. 641/2 izvršena v letu 1974 (ali 1973) za potrebe toženčevega brata F. B., toda takrat ni bilo niti eno drevo posekano na sporni površini gozda. Da je takrat šlo za posek določene količine lesa, dokazuje tudi podatek Z. S. o dokazilih. V letu 1974 je bilo posekanih 33,50 m3 lesa. Ker toženec oziroma njegovi predniki na svojem delu gozda niso sekali vse od leta 1974 pa do spora 1997, tožnik pa na svojem delu gozda od leta 1979 dalje, je mogoče uživanje spornega dela gozda za navedeno obdobje ugotavljati le z občasnimi dejanji strank, predvsem čiščenjem in odpravami posledic žleda. Tožnik je o tem izpovedal, izpovedi sta potrdila K. K. in njen mož L., ki je tožniku pri tem pomagal. Toženec in njegove priče so o tem tudi izpovedovali, njihove izpovedi pa so bile prirejene, netočne in nelogične. Samo za primer: priče so izpovedale o sečnji sušic za fižolovke, D. B. je izjavila, da so jih vsako leto zamenjali kakih 50. Kot najbližji sosed lahko tožnik zatrdi, da v vseh zadnjih letih toženec in njegovi zasadijo fižol ob 20 fižolovkah, smrekove fižolovke pa zdržijo 8-10 let. Kako je torej mogoče, da naj bi pri tožencu vsako leto zamenjali kakih 50 fižolovk in kje je dokaz, da naj bi sušice za fižolovke posekali ravno v spornem delu gozda? Tožnikova sestra K. K. se je po izdaji sodbe spomnila, da sta z možem za potrebe tožnikove kmetije prav v spornem delu gozda posekala preko 20 manjših smrek in sušic iz katerih je bilo izdelanih 8 lestev, dolgih od 6 do 8 m, ki se še sedaj nahajajo na kmetiji. Posek je bil izvršen v zimi 1996, torej neposredno pred sporno toženčevo sečnjo, sledi poseka so bile vidne, toženec pa ni protestiral, saj je dobro vedel, da je bil posek izvršen na delu gozda, ki je bil v uživanju in posesti tožnika. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožnik svojih trditev ni dokazal oziroma da izvedeni dokazi ne predstavljajo podlage za ugotovitev, da je tožnik lastnik spornega dela zemljišča predvsem zato, ker niti tožnik niti priči K. K. in L. K. niso mogli pokazati sodišču kamnov z vklesanimi križi, ki naj bi v naravi označevali mejo med parcelami št. 641/1 in 641/2, je nesmiselna. Tožnik in obe priči so vendar pojasnili, da je takšna označba meje obstajala v njihovih otroških letih, kasneje pa so kamni izginili. Izpoved o na ta način označeni meji predstavlja le enega od dokazov, iz katerih je mogoče ob pravilni oceni ostalih dokazov in vseh dokazov skupaj sklepati na določeno dejstvo o poteku meje. Povsem jasno je tudi, da samo klupiranje ni predstavljalo pravne podlage za določitev meje, na vsak način pa je predstavljalo podatke o tem, kdo je užival določeni del gozda. Tudi ta dokaz pri oceni skupaj z ostalimi dokazi potrjuje trditve tožnika. Pri presoji podatkov o klupiranju je sodišče ugotavljalo, da v načrtu obstoje podatki o površinah in lastnih zalogah po parcelah in lastnikih. Pod zaporedno št. 17 je za lastnika P. L. iz S. K. navedena tudi parcela 641/2 - z označbo del - v izmeri 44.425 m2 in lesno zalogo 349 m3. Pod zaporedno št. 28 je označen lastnik F. P., njegova parcela št. 6412/1 naj bi merila 41.624 m2, lesna zaloga pa ni označena. Sodišče ni ocenilo, zakaj je pri parceli št. 641/2 označeno, da gre za del parcele. Zanimivo pa je, da je bil pri skoraj enaki površini gozdov odkaz lesa za sečnjo na tožnikovem delu bistveno večji (od 1963 do 1979 406,34 m3) kot pri toženčevem delu (od 1964 do 1974 72,77 m3), iz česar je mogoče sklepati o tem, kakšna je bila kvaliteta in poraščenost z drevjem na obeh gozdnih površinah. Odkazi za sečnjo se namreč uravnavajo po letni prirasti lesa (etatu). Tudi navedena ugotovitev potrjuje navedbe tožnika, da je šlo na delu gozda v njegovem uživanju in posesti, kamor je spadal tudi sporni del zemljišča, za povsem drugačni in kvalitetnejši sestoj gozda, na delu zemljišča v posesti in uživanju toženca, kjer se je tožencu oziroma njegovim prednikom odkazovalo drevje za posek pa za gozd slabše kvalitete z manj drevja, ki se je začel zaraščati iz prejšnjega pašnika v gozd šele po letu 1950. Vse navedeno dokazuje, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 215. člena ZPP o dokaznem bremenu, po vestni in skrbni presoji dokazov bi moralo in moglo ugotoviti, da so dejstva, ki jih navaja in utemeljuje tožnik dokazana in njegov tožbeni zahtevek utemeljen.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača navedbe tožeče stranke in predlaga sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje, njej pa prizna povračilo stroškov odgovora na pritožbo po odmeri sodišča z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pravilne uporabe materialnega prava, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva, razlogi v sodbi so jasni in prepričljivi, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene takšne kršitve, zaradi katere bi bilo treba poseči v sodbo.

Čeprav tožnik navaja, da vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP, je iz vsebine pritožbe razvidno, da uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. tč. 1. odst. 338. čl. ZPP), pri čemer pa s pritožbenimi navedbami ne more omajati izpodbijane sodbe. Tožnik sodišču v pritožbi očita, da pri presoji dokazov ni upoštevalo specifičnosti, ki se nanašajo na posedovanje in uživanje gozda (odmaknjenost; poseki le na 30 do 40 let; običajno se izvajajo le dela čiščenja; dela običajno izvajajo lastniki, drugih prič običajno ni), zaradi česar tudi odločitev sodišča ni bila pravilna. To pa ne drži. Sodišče prve stopnje je glede posedovanja in uživanja gozda presodilo tako dokaze, ki jih je ponudil tožnik kot dokaze, ki jih je ponudil toženec in ugotovilo, da izvedeni dokazi ne dajejo podlage za zaključek, da je tožnik lastnik spornega zemljišča. Kot je pojasnilo, niti tožnik niti priči K. K. in L. K. niso mogli pokazati kamnov z vklesanimi križi, ki naj bi v naravi označevali mejo med parcelo 641/1 in 641/2, glede smrečic, ki naj bi jih posadila K. in L. K., pa je ugotovilo, da je na spornem zemljišču, ki je po zatrjevanju toženca njegova last, le približno 10 smrečic, ki pa se nahajajo v neposredni bližini meje, katero zatrjuje tožnik, saj so od te meje oddaljene le meter. Prav tako je sodišče prve stopnje ocenilo navedbe tožnika in prič K. in L. K. glede označenja meje, kot jo zatrjujejo oni, ob klupiranju, pri čemer naj bi, po njihovih navedbah, zaradi poteka časa oznake izginile. Kot je ugotovilo s pomočjo izvedenca, se je klupiranje (gozdarski izraz za postopek pri merjenju lesnih sestojev) v K. izvajalo v letih 1957 in 1959, označba meje, pri kateri so običajno sodelovali lastniki parcel, pa je bila narejena samo za potrebe izmere sestojev in ni imela nobene pravne podlage glede veljavnosti. Sodišče je ugotovilo, da iz dokumentacije v načrtu ni razvidno, kdo je bil prisoten pri določitvi meje med parcelama 641/1 in 641/2 k.o. S. K.,kot nelogično pa je izpostavilo tudi dejstvo, da tožniku nikoli ni bil za posek odkazan les na spornem delu zemljišča (to glede na navedbe, tudi za tožnika ni sporno), medtem ko je na podlagi podatkov Z. za g. S., O. e. T. ugotovilo, da je bilo na tožnikovi parceli 641/1 v letih 1963 do 1997 odkazanih skupaj kar 406,34 m3 lesa. Ocenilo je tudi navedbe o sekanju lesa ob ujmah, ter glede na podatke izvedenca o posledicah ob pojavih žleda (izrazit pojav lomljenja vrhov smrek) ugotovilo, da se ugotovitev izvedenca sklada z navedbami toženca, ki je izpovedal, da je po žledu stvari počistil, ni pa ničesar sekal, pri čemer je ob zadnjem žledu škoda nastala le na vitkejših smrekah, ki jim je poškodovalo vrhove, na bukvah pa žled ni napravil škode. Glede na povedano, pritožbeno sodišče nima pomislekov glede uvodoma navedenega zaključka sodišča prve stopnje (da izvedeni dokazi ne dajejo podlage za zaključek, da je tožnik lastnik spornega zemljišča).

Tožnik izpodbija tudi ugotovitev sodišča, da je toženec pravni naslednik H.. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da zgodovinska delitev parcele in predlastniki deljenih parcel za obravnavano zadevo niso bistveni. Vendar pa je sodišče prve stopnje takšno ugotovitev oprlo tudi na listinske dokaze (notarski akt , iz katerega je razvidno, da je bila M. L., ki je leta 1910 z izročilno pogodbo vse svoje premoženje izročila sinu P. L., toženčevemu staremu očetu, pred poroko z A. L., vdova po H.; po mapnih kopijah, ki so v originalu v arhivu R. S. v fondu AS 176 francoskega katastra za K. za leto 1840, sta bili parceli, sedaj last pravdnih strank, označeni, tožnikova z oznako 641/a in toženčeva z oznako 641/b; iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska je razvidno, da je kot prvi lastnik parcele štev. 641/1 vpisan v letu 1843 A. H.). Zato pritožbeno sodišče v takšen zaključek sodišča prve stopnje nima pomislekov.

Pritožbena navedba, da temelji toženčeva zatrjevana neovirana last in posest parcele št. 641/2 k.o. S. K. do februarja 1997 na podatkih zemljiškega katastra, ker da je toženec najverjetneje šele v začetku leta 1997 pridobil novejše katastrske podatke od tistih, ki so se glede uživanja parcele št. 641/2 in 641/1 uporabljali do takrat in bili med lastniki obeh parcel do takrat nesporni, je v nasprotju z dosedanjimi tožnikovimi navedbami, saj že iz tožbenega zahtevka izhaja, da tožnik uveljavlja lastninsko pravico na zemljišču, ki po katastrskih podatkih predstavlja del parcele št. 641/2, vpisane v vložku št. 66 k.o. S. K., last toženca, tožnik pa ne pove, kateri drugi konkretni podatki zemljiškega katastra naj bi se glede uživanja parcele št. 641/2 in 641/1 uporabljali do takrat. Poleg tega je takšna trditev v nasprotju tako z vsebino priloženih spisov, kot tudi z uvodnimi pritožbenimi navedbami tožnika, v katerih tudi sam navaja, da je najprej prišlo do spornega poseka lesa. Pritožbena navedba, da se je tožnikova sestra K. K. po izdaji sodbe spomnila, da sta z možem v zimi 1996 za potrebe tožnikove kmetije prav v spornem delu gozda posekala preko 20 manjših smrek in sušic, pri čemer so bile sledi poseka vidne, toženec pa ni protestiral, je nova in je ni mogoče upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožnikova pritožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo in ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, po 2. odstavku 350. člena ZPP, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločilo je še, da nosi tožena stranka sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, zato ti stroški niso bili potrebni stroški za pravdo ( 155. člen ZZP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 62/2009
• VSL sodba I Kp 467/99
• VSK sodba Kp 26/2005