<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sklep I Cp 214/2006

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2006:I.CP.214.2006
Evidenčna številka:VSK03087
Datum odločbe:17.10.2006
Področje:civilno procesno pravo
Institut:pobot terjatve - pobotni ugovor

Jedro

Sodišče prve stopnje bi namreč moralo, glede na sodno prakso (prim: VSK sklep I Cp 443/2004 z dne 31.1.2006) najprej ugotoviti obstoj tožničine terjatve in njene višine, nato ugotoviti, do katere višine obstoji nasprotna terjatev, nato pa odrediti pobot in tožbeni zahtevek zavrniti ali mu deloma ugoditi, glede na to, v kakšni višini si obe terjatvi konkurirata. S tem ko sodišče prve stopnje ni v celoti odločilo o pobotnem ugovoru tožene stranke, je bil bistveno kršen postopek , to pa je vplivalo na pravilnost sodbe.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: "1. Sklep o izvršbi opr. št. z dne 3.6.2003 se v 1. in 3. točki vzdrži v veljavi za znesek 63.242,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.9.2002 do plačila, znesek 113.492,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.11.2002 do plačila, znesek 81.342,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.12.2002 do plačila, znesek 81.639,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2003 do plačila, znesek 81.756,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.2.2003 do plačila, znesek 82.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2003 do plačila, znesek 82.188,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.4.2003 do plačila, znesek 84.360,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.5.2003 do plačila. 2. Ugotovi se, da obstaja nasprotna terjatev tožene stranke zoper tožečo stranko in sicer z obrestmi po obrestni meri, kot jo banka priznava za vloge na vpogled od zneska 129.863,00 SIT od 1.11.2001 do 31.5.2003." Sklenilo je še, da je tožena stranka B. V. dolžna povrniti tožeči stranki 135.973,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje toženec po svojem pooblaščencu iz razlogov po 339., 340. in 341. členu, vse v zvezi s 338. členom ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, posledično nepravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi nekaj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je pravno nepomembno, ali je toženec prejel sporne račune, saj naj ta okoliščina ne bi imela nikakršnega vpliva na obveznost plačila najemnine. Tožbeni zahtevek se nanaša le na plačilo uporabnine in ne več najemnine, zato je kakršnakoli obveznost plačila sporna, saj najemnega razmerja ni bilo več, ampak je tožeča stranka pričela obračunavati uporabnino. Tožena stranka se sicer strinja, da je obveznost plačila uporabnine odvisna od vprašanja, ali je toženec poslovni prostor v spornem obdobju uporabljal ali ne, v vsakem primeru pa mu ni mogoče naložiti plačila zamudnih obresti od zapadlih posameznih računov, katerih nikoli ni prejel. Tožena stranka nasprotnega nikoli ni dokazala, sodišče prve stopnje pa dejstva, da tožeča stranka računov, ki so se nanašali na obdobje po prekinitvi najemnega razmerja in bi njihovo plačilo lahko bilo sporno, ni vročala tožencu s priporočeno pošto, ne ocenjuje kot ravnanje v nasprotju z ravnanji dobrega gospodarja. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je toženec izvedel za domnevni obstoj spornih terjatev, ko mu je bil vročen sklep o izvršbi in šele od takrat dalje bi tožniku lahko šle zamudne obresti, če bi se ugotovilo, da je zahtevek po temelju utemeljen. Tožena stranka se tudi ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da obseg prostorov, kvaliteta in njihova primernost, niso okoliščine, ki bi se lahko razčiščevale v tem postopku. Ker je bila višina uporabnine za toženo stranko ves čas sporna, je skušala dokazati, da je vtoževana višina uporabnine nesorazmerna s kvaliteto in obsegom poslovnih prostorov. Okoliščina, da je toženec v najemni pogodbi pristal na takšno višino najemnine, pa ne potrjuje dejstva, da je lahko uporabnina za tak prostor v dogovorjeni višini. Če bi tretja oseba uporabljala prostor tožeče stranke brez pogodbe, se tožeča stranka gotovo ne bi mogla sklicevati na pogodbeno dogovorjeno najemnino z drugimi subjekti. V tem primeru je treba ugotoviti, kakšna bi bila denarna odmena za uporabo tovrstnega prostora. V tej smeri so šla vprašanja pooblaščenca tožene stranke, ki jih sodišče prve stopnje ni dopustilo in s tem onemogočilo toženo stranko pri dokazovanju. Sodišče je ravnalo v nasprotju z določili 239. in 289. člena ZPP, ko številnih vprašanj ni dovolilo, kot izhaja iz zapisnika glavne obravnave z dne 2.11.2005, kar je vplivalo na zakonitost sodbe. Po drugi strani je ravno tožeča stranka dolžna dokazati višino uporabnine. Ta je bila tekom postopka sporna, razen pavšalnih navedb pa tožeča stranka drugih dokazov ni ponudila. Tožeča stranka trdi, da je tožena stranka dolžna plačati določene denarne zneske za domnevno uporabo njenih prostorov in na njej je dokazno breme za to dejstvo, vendar je to dejstvo ostalo nedokazano. Toženec je izpovedal, kdaj je zapustil prostore tožene stranke in to sta potrdili dve priči. Sodišče prve stopnje o tem, zakaj ne verjame toženi stranki in izpovedbam prič Š. in V., ni podalo utemeljenih razlogov. Primopredaje prostorov ni bilo niti ob prevzemu prostorov v posest ob sklenitvi pogodbe, zato je neutemeljeno pričakovati, da bi toženec pozval tožečo stranko k predaji prostorov ob izselitvi. Slednjo sta potrdili obe navedeni priči, saj sta tožencu pomagali pri selitvi in izpraznitvi prostorov, zato je jasno, da se najbolj natančno spominjata ravno selitve v septembru 2002. Dejstvo, da obe priči nista vedeli izpovedati drugih podrobnosti v zvezi z najemnim razmerjem pravdnih strank, nikakor ne more biti razlog za to, da je sodišče prve stopnje njuni izpovedi ocenilo kot neverodostojni in jima ni poklonilo vere. Po drugi strani pa priči, ki sta izpovedali v korist tožeče stranke in sta poslovno vezani nanjo, nista vedeli natančno povedati, ali in kdaj naj bi toženec zapustil prostore, ampak le, da so v letu 2003 ob prodaji prostorov le te izpraznili premičnih stvari, katerih lastnik jim ni bil znan. Zakaj sodišče tema pričama verjame, je ostalo nepojasnjeno. Toženec je povedal, da precej premičnih stvari v prostorih ni bilo njegovih in da so se tam nahajale že ob prevzemu prostorov v najem, tožeča stranka pa nasprotnega ni uspela dokazati, ker ni predložila primopredajnega zapisnika. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje o tem, kdaj je toženec zapustil sporne prostore. Priča T. je namreč izpovedala, da so tožencu dne 4.7.2002 poslali dopis, da zaradi neplačevanja najemnine razdirajo pogodbo. Zakaj je tožeča stranka izdajala račune za najemnino do 12.9.2002, če pa je razdrla pogodbo že tri mesece pred tem, je ostalo nerazjasnjeno. Dejstvo je, da je tožeča stranka nehala obračunavati najemnino in pričela obračunavati uporabnino ravno dne 12.9.2002 oziroma 13.9.2002, kar kaže na to, da je bila tožeča stranka ravno takrat s strani toženca pisno obveščena o tem, da je izpraznil prostor in da jim ga izroča v posest, sicer si tega prehoda drugače ni mogoče razlagati. Vsi ostali računi se namreč nanašajo na enomesečno obdobje. Sodišče tega dejstva ni pojasnilo, niti ni ugotovilo, kdaj je prišlo do prenehanja najemne pogodbe. Glede nasprotne terjatve tožene stranke do tožeče stranke je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko toženi stranki ni priznalo tudi zakonskih zamudnih obresti. V pogodbi je res določeno, da se varščina obrestuje po obrestni meri, ki jo banka priznava za vloge na vpogled, hkrati pa je določeno, da mora tožeča stranka vrniti prejeto varščino v roku osmih dni po prenehanju pogodbe. Tožeča stranka varščine ni pravočasno vrnila, zato gredo toženi stranki tudi zamudne obresti od zapadlosti vračila varščine dalje. Sodišče bi moralo potem, ko je ugotovilo nasprotno terjatev tožene stranke, izvesti tudi pobot, česar pa ni storilo in s tem zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka predlaga, da v kolikor bo pritožbeno sodišče sledilo njenemu podrejenemu predlogu, napadeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, zadevo v ponovljenem sojenju sodi drug sodnik, saj je sodnik, ki je postopek vodil na prvi stopnji, s procesnim vodstvom, ki ni omogočilo toženi stranki dokazovanja za obravnavano zadevo pomembnih okoliščin, toženo stranko prikrajšal za enakopraven položaj in sodelovanje v pravdnem postopku, to njegovo ravnanje pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. S tem je, po mnenju tožene stranke, zagrešil bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi opr. št. z dne 3.6.2003 v 1. in 3. točki, zmanjšan za znesek tolarske protivrednosti vplačane glavnice (129.563,00 SIT), glede na to, da je tožeča stranka v celoti umaknila svoj zahtevek po računu 166/02 z dne 2.7.2002 ter delno po računu št. 172/02 z dne 11.9.2002. Poleg tega je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja nasprotna terjatev tožene stranke zoper tožečo stranko in sicer z obrestmi po obrestni meri, kot jo banka priznava za vloge na vpogled od zneska 129.863,00 SIT od 1.11.2001 do 31.5.2003. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj so tako izrek sodbe kot tudi razlogi zanjo nejasni in med seboj v nasprotju (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP).

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno graja, da sodišče prve stopnje, potem ko je ugotovilo nasprotno terjatev tožene stranke, ni opravilo pobota terjatev. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo, glede na sodno prakso (prim: VSK sklep I Cp 443/2004 z dne 31.1.2006) najprej ugotoviti obstoj tožničine terjatve in njene višine, nato ugotoviti, do katere višine obstoji nasprotna terjatev, nato pa odrediti pobot in tožbeni zahtevek zavrniti ali mu deloma ugoditi, glede na to, v kakšni višini si obe terjatvi konkurirata. S tem ko sodišče prve stopnje ni v celoti odločilo o pobotnem ugovoru tožene stranke, je bil bistveno kršen postopek (1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 3. odst. 324. čl. ZPP), to pa je vplivalo na pravilnost sodbe.

Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je šlo v obravnavani zadevi za procesni pobot, saj je toženec podal izjavo o pobotu šele na glavni obravnavi dne 15.6.2005, ko je izjavil, da v pobot uveljavlja plačani depozit v višini 1.154 DEM z obrestmi od dneva sklenitve najemne pogodbe. Medtem ko je tožnica glede pobota varščine najprej navajala, da je ta znesek že obračunala pred izdajo spornih računov in z njim pobotala predhodne neplačane račune najemnin, kar je dokazovala z obračunom dolžnega zneska za neplačane najemnine in zamudne obresti do vključno 12.9.2002 (torej pred pravdo - priloga A5), iz katerega izhaja, da je takrat od dolgovanega zneska odštela vplačani depozit v znesku 129.863,00 SIT, je nato na glavni obravnavi (2.11.2005) skrčila tožbeni zahtevek tako, da je v celoti umaknila zahtevek iz računa 166/02 z dne 2.7.2002 za znesek 80.128,00 SIT z obrestmi ter delno znesek iz računa št. 172/02 z dne 11.9.2002 tako, da je še naprej zahtevala plačilo zneska 63.242,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.9.2002 dalje do plačila, kar kaže, da tožnica svoje terjatve za znesek, ki ga v pobot uveljavlja toženec, pred vložitvijo izvršilnega predloga (3.6.2003) dejansko še ni pobotala. Iz sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje deloma priznalo nasprotno terjatev, ko je ugotovilo, "da obstaja nasprotna terjatev tožene stranke zoper tožečo stranko z obrestmi po obrestni meri, kot jo banka priznava za vloge na vpogled od zneska 129.863,00 SIT od 1.11.2001 do 31.5.2003". Vendar pa so takšen izrek kot tudi razlogi, ki jih za takšno odločitev sodišče navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe, nejasni in v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih sodbe navedlo, da je pobotni ugovor utemeljen glede zneska 129.563,00 SIT, kolikor je znašala tolarska protivrednost vplačane varščine 1.154 DEM na dan vplačila po najemni pogodbi dne 1.11.2001 po tečajnici B. S., nato pa zaključilo, da je odločalo le o obrestih, ker je tožeča stranka za ta znesek skrčila svoj zahtevek. Če je sodišče prve stopnje v pobot sprejelo le znesek, ki ga predstavljajo obresti od vplačanega zneska varščine, je s tem, ko ugotavlja, da je pobotni ugovor glede zneska 129.653,00 SIT utemeljen, preseglo sprejeto odločitev. Vendar pa niti izrek sodbe v tem delu ni jasen, saj glede na skladnjo besedila dopušča razlago, da se v pobot všteva tudi znesek glavnice. Prav tako pritožba utemeljeno opozarja na napačno uporabo materialnega prava glede obresti od plačane varščine. Določba 5. člena pogodbe o najemu poslovnega prostora (priloga A3 spisa) daje pogodbeno podlago glede obrestovanja vplačane varščine le do prenehanja pogodbe. Kdaj je najemna pogodba prenehala veljati, pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in je zato dejansko stanje glede višine nasprotne terjatve tudi nepopolno ugotovljeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ne da bi presojalo utemeljenost ostalih pritožbenih navedb, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.

 


Zveza:

ZPP člen 324, 324/3, 339, 339/1, 324, 324/3, 339, 339/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDYxMQ==