VSK sklep I Cp 648/2005

Jedro

Dejanske okoliščine o tem, da je ob sklepanju zavarovalne police toženec prejel zavarovalne pogoje za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, je tista bistvena okoliščina, od obstoja katere je odvisna uporaba materialnega prava v konkretnem primeru.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke in tako naložilo tožencu, da ji izplača na podlagi pravice do regresa znesek 1.104.432,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18.12.1997 dalje ter ji povrne stroške postopka v znesku 68.466,00 SIT, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pa tečejo od 19.1.2005 dalje, vse pa v roku 15 dni, pod izvršbo. V razlogih sodbe je ugotovilo, da je bil toženec udeležen v prometni nesreči dne 6.6.1996 na semaforiziranem križišču v K., ugotovilo je njegovo krivdo pri trčenju z motornim kolesom, ki ga je vozil A. J. s sopotnikom G. K. in da sta slednja dva zadobila hude telesne poškodbe. Tožeča stranka jima je izplačala odškodnino za utrpelo materialno in materialno škodo iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja vozila, ki ga je vozil toženec, skupno v višini 6.499.895,00 SIT. Ugotovilo pa je tudi, da je toženec v skladu z zavarovalnimi pogoji AO kot zavarovanec izgubil svoje pravice, ker se je po nezgodi zmaknil preiskavi alkoholiziranosti, saj mu je bil odrejen strokovni pregled v Bolnici I., ki pa ni bil opravljen, ker je toženec samovoljno zapustil bolnico in odšel neznano kam. V skladu z zavarovalnimi pogoji AO je zato toženec dolžan poravnati tožnici 12 povprečnih mesečnih neto osebnih dohodkov glede na zadnje uradno poročilo pristojnega organa v Republiki Sloveniji, ustvarjeno neposredno pred pridobitvijo pravice do regresa. Z izplačilom odškodnine je tožnica pridobila pravico do regresnega zahtevka v zahtevani višini, ta toženčeva zaveza pa je nastala dne 28.11.1997, ko je odškodnina oškodovancem dokončno poravnana.

Zoper sodbo se je tožena stranka pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga višjemu sodišču, da napadeno sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje na prvo stopnjo, podrejeno pa, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh njenih pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodne odločbe dalje. Odločitev sodišča prve stopnje v ponovljenem sojenju, ko je na podlagi povsem istih tožbenih navedb in po izvedbi istih dokazov v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, po presoji pritožnika sloni na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotni uporabi materialnega prava, sodišče prve stopnje pa je zagrešilo tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih je sodba nezakonita. Prvostopenjsko sodišče in tudi že pritožbeno tekom postopka nista upoštevali določil člena 86 in sledečih Zakona o pravdnem postopku - ZPP, saj sta dopustili, da je tožečo stranko zastopal nekdo, ki ni imel te pravice oz., da je ni zastopal pooblaščenec, ki bi imel veljavno pooblastilo. Pooblaščencu je namreč pooblastilo izdal takratni direktor Območne enote K., ki pa po presoji pritožnika ni mogel zastopati tožeče stranke, to je Zavarovalnice T. d.d.. Sodišče se tekom postopka sploh ni prepričalo o veljavnosti generalnega pooblastila št. in če je tudi to pooblastilo izdal direktor Območne enote K., ki ni zastopnik tožeče stranke, je pooblastilo neveljavno. Nadalje opozarja, da je v zadevi ves čas vprašljiva aktivna legitimacija na strani tožeče stranke, ki je vse do zadnjega naroka za glavno obravnavo nastopala kot Zavarovalnica T., Območna enota K., v izpodbijani sodbi pa se ne da bi tekom pravdnega postopka katera od pravdnih strank kakorkoli spremenila oznako tožeče stranke, pojavi z nazivom Zavarovalnica T. s pripisom (spor Območne enote K.). Tožena stranka meni, da OE K., ki nima statusa pravne osebe in tudi ni nosilka pravic in obveznosti, ni aktivno legitimirana v tej pravdi in ta kot pravdna stranka v zadevi lahko nastopa le pravna oseba, kar pa Območna enota K. ni. Zato tudi direktor Območne enote K. ne more za zastopanje pooblastiti nekoga drugega, saj ne more prenašati s pooblastilom upravičen, ki jih sam nima. Kljub temu, da je ves čas postopka sporno, katera določila naj bi toženec po nezgodi kršil, sodišče šteje za nesporno dejstvo, da je bilo toženčevo osebno vozilo v času nezgode obvezno zavarovano pri tožeči stranki in da med strankam ni sporna uporaba zavarovalnih pogojev AO 95. Stališče pritožbe je, da četudi tožeča stranka šteje, da je toženec pred nezgodo z njo sklenil pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti in je iz tega naslova po škodnem dogodku tudi izplačalo oškodovancem določeno odškodnino, to še ne pomeni, da predstavljajo določila zavarovalnih pogojev, na katere se tožeča stranka sklicuje v tožbi (splošni pogoji, označeni z AO 95) del zavarovalne pogodbe. Zato je nerazumljivo in v nasprotju z materialnim pravom stališče prvostopenjskega sodišča, da gre za nepomembno navedbo o tem, da toženec ni nikoli prejel zavarovalnih pogojev. Tožencu je mogoče očitati kršitev zavarovalnih pogojev le v primeru, da gre za določila, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, kar pa v danem primeru ni bilo ugotovljeno. Po 3. odstavku 902. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR je zavarovalnica dolžna opozoriti sklenitelja zavarovanja, da so splošni pogoji sestavni del pogodbe in mu izročiti njegovo besedilo, če niso natisnjeni na sami polici; kaj takega tožeča stranka ni izkazala, tožena stranka pa zavarovalnih pogojev ni nikoli prejela, zato navedeni pogoji ne morejo predstavljati sestavnega dela zavarovalne pogodbe. Tožeča stranka je sicer ponudila dokaz, s katerim naj bi dokazala nasprotno, predlagala je branje izvirnika zavarovalne police, sklenjene med tožnico in tožencem, v spis pa je skupaj s pripravljalno vlogo dne 28.3.2003 dejansko predložila kopijo zavarovalne police, ki naj bi dokazovala dejstvo, da je toženca opozorila o zavarovalnih pogojih in da je toženec potrdil njihov prejem; vendar pa je polica s strani toženca nepodpisana, v besedilu police pa so označeni povsem drugačni zavarovalni pogoji namesto zatrjevanih pogojev AO 95, v polici so namreč navedeni pogoji z oznako AO 92. Navedena listina pa po presoji pritožbe potrjuje trditev tožene stranke, da zavarovalnih pogojev ni prejela. Poleg tega pritožnik meni, da se v danem primeru tožeča stranka sploh ne more sklicevati na pogoje AO 95, saj uporaba le teh ni nikjer dogovorjena. Vse to pa pomeni, da se tožeča stranka v obravnavani zadevi sploh ne more sklicevati na kršitev določil zavarovalne pogodbe, ki niso sestavni del zavarovalne pogodbe in je zato napačna odločitev o obstoju tožbenega temelja. Pritožnik pa ob tem opozarja na znano prakso zavarovalnic iz preteklosti, ki na mestih, kjer se je sklepalo zavarovanje avtomobilske odgovornosti, običajno ni poskrbela za to, da bi zavarovancem ob sklepanju pogodb vročila natisnjeno besedilo zavarovalnih pogojev kot sestavnega dela pogodba. Nadalje pritožnik opozarja, da kljub napotilom pritožbenega sodišča v prvi razveljavitveni odločbi sodišče prve stopnje tem napotilom ni sledilo in dejanskega stanja ni raziskalo v celoti, saj je svoje sklepe izvajalo iz ponovne ocene istih dokazov, kot so bili izvedeni že v prvem sojenju. V zvezi s tem tožena stranka meni, da je sodišče neopravičeno zavrnilo njen dokazni predlog o zaslišanju prič A. D. in M. P., ki bi vedele povedati o okoliščinah toženčevega odhoda iz bolnišnice, pa tudi sam toženec bi vedel dodatno povedati o teh okoliščinah in bi lahko pojasnil dejstvo, zakaj ga policisti kasneje niso našli na domu svojih staršev, kjer so ga iskali, kljub temu, da je v tem času imel v najemu stanovanje v L.. Tožena stranka tako ocenjuje, da je sodišče v ponovljenem sojenju izvedlo pomanjkljivo oceno vseh izvedenih dokazov in vsakega posebej v medsebojni povezavi, ob tem pa kršilo tudi načelo neposrednosti, saj glavne odločitve, to je odločitve o obstoju tožbenega temelja ne temeljijo na neposredno izvedenih dokazih. Tako sodišče neprepričljivo razloži, zakaj v celoti sprejema izpoved reševalca, čeprav je ni podal pred sodiščem in ob upoštevanju določil ZPP, temveč jo je podal policistom po sami nezgodi, policisti pa so jo povzeli in zabeležili v obliki obvestila. V tako vsebino izpovedi tožena stranka močno dvomi in ugotavlja, da je v določenem delu pomanjkljiva, saj iz nje ne izhaja, da bi reševalec karkoli izpovedal o odredbi policistov za strokovni pregled toženca, prav tako ni ničesar izpovedal o tem, da naj bi imel nalogo, da toženca odpelje v bolnišnico zaradi strokovnega pregleda. Reševalec tudi ni potrdil izjave policista B.. Sicer pa je glede samega dogajanja neposredno po nezgodi, prevozom toženca v bolnišnico, čakanjem v bolnišnici in odhodom od tam, dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ugotovitev sodišča, ki je na podlagi toženčevim navedb ugotovilo, da ni zanikal, da ni bil napoten v bolnišnico samo zaradi svojih poškodb, temveč tudi zaradi strokovnega pregleda, pa je nepravilna. Pritožba graja dokazno oceno toženčeve izpovedi, kot jo je naredilo sodišče prve stopnje, ki jo je štelo kot nezanesljivo, saj je pri tem sodišče očitno prezrlo obvestila oz. uradni zaznamek v kazenskem spisu K, kateri vsebuje toženčevo izjavo, dano neposredno po nastanku škodnega dogodka in je vsebina toženčeve te izjave praktično identična z vsebino izpovedi, ki jo je podal v pravdnem postopku šele leta 2003. Taka skladnost pa kaže, da je neutemeljen očitek sodišča v toženčevem izpovedovanju zgolj o okoliščinah, ki so mu v korist in ocena o njegovi neresnicoljubnosti neopravičena. Pritožnik meni, da sodišče v izpodbijani sodbi izvaja določene sklepe, ki so povsem nelogični in nimajo osnove v izvedenih dokazih, oz. so celo v nasprotju z njimi. Tako je zmotno sklepanje sodišča o odrejenem strokovnem preizkusu, saj iz izjav policistov ne izhaja, da bi oni tožencu odredili strokovni pregled oz. ga seznanili z odvzemom krvi. Po oceni obrambe gre za bistveno okoliščino, od katere je odvisna rešitev konkretnega spora, kljub temu pa sodišče prve stopnje zaključi, da ta okoliščina ni bistvena za presojo. Sam datum izdaje odredbe po mnenju pritožbe ne dokazuje še ničesar, če ni dokaza o tem, da je bila odredba dejansko vročena tistemu, ki bi mu morala biti. O tem pa dokazov ni, saj v kazenskem spisu ni dokaza o tem, da je bil original izvod odredbe dejansko dostavljen v bolnišnico, tudi sam toženec je ni nikoli prejel. Pri tem pa je priča B. potrdil dejstvo, da nihče od koprskih policistov ni spremljal toženca v bolnišnico, saj naj bi tja prišli policisti iz PP I., dokaza, da bi slednji tudi dejansko prišli v bolnišnico, pa ni, kakor tudi ne obstaja dokaz, da bi mu vročili pisno odredbo ali ga z njo ustno seznanili. Pritožnik opozarja, da iz vseh izvedenih dokazov izhaja, da se vsaj nekaj ur po toženčevem prihodu v bolnišnico policisti PP I. tam niso zglasili in niso dostavili odredbe zdravnikom in na izpoved policista B., ki je povedal, da so bile v bolnišnici "neke zbrke" zaradi katerih ni vedel, ali je prišlo pri tožencu do odvzema krvi. Tožena stranka meni, da je v danem primeru šlo očitno za organizacijska nesoglasja med policisti PP K. in PP I., katera so privedla do tega, da odredba za strokovni pregled za toženca ni bila nikoli vročena ne tožencu, ne zdravnikom in tudi strokovni pregled ni bil tožencu kako drugače odrejen s strani policistov. To dejstvo pa ne more biti v škodo tožencu na način, da bi zaradi tega izgubil zavarovalne pravice.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in zavrnila vse pritožbene očitke. Predlagala je, da višje sodišče pritožbo zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje, saj ocenjuje, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno ter navedene ustrezne pravne podlage za odločitev o tožbenem zahtevku.

Pritožba je utemeljena.

Niso sicer utemeljeni pritožbeni očitki o pomanjkanju aktivne legitimacije na strani tožeče stranke in o nepravilnem zastopanju, saj je kot tožeča stranka ves čas postopka nastopala Zavarovalnica T., pri čemer je bilo že v tožbi označeno, da se spor nanaša na Območno enoto K.. S povsem enakim nazivom je tožeča stranka označena tudi v izpodbijani sodbi, zato so pritožbene navedbe o pomanjkanju aktivne legitimacije nerazumljive. Prav tako ne drži, da tožeče stranke ni zastopal pooblaščenec, ki bi imel veljavno pooblastilo, saj je iz spisovnih podatkov razvidno (zapisnik o glavni obravnavi na strani 14 spisa in pooblastilo v prilogi A6/8), da je zastopnik tožeče stranke, ki je pravna oseba, imel pooblastilo direktorja Zavarovalnice T., Območne enote K., ki je v času pravdnega postopka na sodišču vodil Območno enoto K. kot organizacijskega dela delniške družbe v okviru Zavarovalnice T.. Zato je bil s statutom pooblaščen, torej je imel statutarno pooblastilo (32. člen Zakona o gospodarskih družbah), ki vključuje tudi neomejeno zastopanje Zavarovalnice T. v sodnih postopkih, če gre za zadeve, ki izvirajo iz dejavnosti Območne enote. Neomejeno zastopanje v takšnih zadevah pa vključuje tudi opravičenje opravljati procesna dejanja po pooblaščencu, zato so pooblastila, ki jih je izdajal odvetnikom in delavcem družbe, bila popolna in je z njimi na pooblaščence v okviru svojih upravičenj kot statutarni zastopnik lahko prenesel pooblastila za zastopanje v konkretni pravdi. Pritožbeno sodišče sprejema tako stališče tožeče stranke iz odgovora na pritožbo, ki ga je utemeljila tudi s sodno prakso, saj je v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 36/98 z dne 7.5.1998, v katerem je tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče do tega vprašanja. Poleg tega je tožeča stranka k odgovoru na pritožbo priložila še izjavo tožnice, s katero član uprave Zavarovalnice T. in predsednik uprave v obravnavani pravdni zadevi v imenu uprave odobravata vsa pravdna dejanja, ki so jih v tej zadevi opravili pooblaščenci.

Pač pa je potrebno stališču pritožbe pritrditi, ko opozarja na zgrešeno stališče sodišča prve stopnje, da po tožencu ves čas zatrjevano dejstvo, da zavarovalnih pogojev AO 95 niti kakšnih drugih, ob sklepanju zavarovalne police ni prejel in da tudi zavarovalne police ni podpisal, ni pomembno, zaradi česar tega dejstva sodišče prve stopnje sploh ni presojalo. Nato pa je kljub temu tožbenemu zahtevku ugodilo, pri tem pa se oprlo na materialno pravne določbe zavarovalnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-95 Zavarovalnice T., v skladu s katerimi je ugotovilo, da je toženec kot zavarovanec tožeče stranke izgubil svoje pravice iz zavarovanja. Tako stališče je pravno zmotno, saj so dejanske okoliščine o tem, da je ob sklepanju zavarovalne police toženec prejel zavarovalne pogoje za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, tista bistvena okoliščina, od obstoja katere je odvisna uporaba materialnega prava v konkretnem primeru. V 902. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (ki ga je potrebno uporabiti v konkretnem primeru glede na to, da je sporno razmerje nastalo že ped uveljavitvijo Obligacijskega zakonika -OZ, 1060. člen), ki določa polico in potrdilo o kritju, je v 3. in 4. odstavku določeno, da je zavarovalnica dolžna opozoriti sklenitelja zavarovanja, da so splošni in posebni zavarovalni pogoji sestavni del pogodbe in mu izročiti njihovo besedilo, če niso natisnjeni že na sami polici; pri čemer mora biti izpolnitev te obveznosti ugotovljena na polici. Taka določba pa nedvomno pomeni, da je dokazno breme o tem, da je toženca pri sklepanju zavarovalne pogodbe opozorila, da so splošni in posebni zavarovalni pogoji sestavni del pogodbe in da mu je tudi izročila njihovo besedilo, na strani tožeče stranke. Slednja je v dokaz predlagala branje original zavarovalne police, sklenjene s toženo stranko, v spis pa je vložila kopijo le te, katera pa ni podpisana s strani sklenitelja zavarovanja, to je tožene stranke. Zato je pritrditi pritožbi, da je v obravnavanem primeru, dokler ta vprašanja ne bodo razčiščena, sporna uporaba zavarovalnih pogojev AO 95 kot sestavnega dela zavarovalne pogodbe. Šele, ko bo z gotovostjo ugotovljeno, da je toženec ob sklepanju zavarovalne pogodbe bil seznanjen s splošnimi zavarovalnimi pogoji AO 95 oz. drugimi in da so mu le ti bili izročeni, bodo izpolnjeni pogoji za ugotavljanje, ali je tožbeni zahtevek materialno pravno utemeljen glede na določbe zavarovalnih pogojev, saj bodo le v tem primeru ti pogoji upoštevani kot del zavarovalne pogodbe. Zato bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali so ob sklepanju zavarovalne police tožencu bili izročeni splošni zavarovalni pogoji in kateri, oz. ali je bil s splošnimi zavarovalnimi pogoji seznanjen, saj je le v tem primeru mogoče utemeljiti tožbeni zahtevek na določilih teh pogojev. Šele, ko bo to razčiščeno, bo mogoče odločiti o tem, ali je tudi za toženca mogoče uporabiti pogodbeno domnevo o alkoholiziranosti, zaradi katere je za toženo stranko šteti, da je v času prometne nesreče vozilo upravljal pod vplivom alkohola in zaradi česar ima tožeča stranka pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov oškodovancem od zavarovanca. Po oceni višjega sodišča je tako v obravnavanem primeru zaradi zmotnih materialno pravnih izhodišč sodišča prve stopnje ostalo dejansko stanje glede bistvenih okoliščin, od obstoja katerih je odvisna uporaba materialnega prava, nepopolno ugotovljeno, taka kršitev pa v skladu s 355. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP terja razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem pa višje sodišče dodaja, da nima nobenih pomislekov v siceršnje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožba tožeče stranke tudi izpodbija, saj je sodišče prve stopnje naredilo celovito analizo izvedenih dokazov in utemeljeno zaključilo, da je toženec bil seznanjen s tem, da mu je odrejen strokovni pregled v bolnišnici in ker je bolnišnico zapustil, ne da bi bil ta strokovni pregled opravljen, je sodišče prve stopnje tudi povsem pravilno zaključilo, da je toženec s svojim odhodom iz bolnice onemogočil preiskavo krvi oz. ugotavljanje njegove alkoholiziranosti. Povsem zanesljivo je namreč ugotovljeno, da je toženec vedel, da mu je odrejen strokovni pregled krvi, tako da okoliščine, da ga policisti niso spremljali v bolnišnico in da mu pisna odredba ni bila vročena nimajo take teže, ki bi lahko opravičile njegov odhod iz bolnišnice in prepričale, da le ta ne potegne za sabo pravnih posledic, sicer določenih v splošnih pogojih zavarovalne pogodbe.

V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem, ali v konkretnem primeru uporabiti materialno pravne določbe splošnih zavarovalnih pogojev AO 95 oz. drugih, ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji iz določbe 902. člena ZOR, ob katerih so taki splošni pogoji del zavarovalne police. Pri tej presoji bo moralo izhajati iz razpoložljivih dokazov, ter presoditi tudi navedbe toženca, da zavarovalne police ni podpisal. Nato pa o zadevi ponovno odločiti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3855/2010
• VSL sodba II Cp 1706/2004
• VSC sodba Cp 169/2005