VSK sodba I Cp 491/2006

Jedro

Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje, ki je presodilo, da spora ni mogoče presojati po pravilih o neupravičeni pridobitvi, pač pa po pravilih o molče obnovljenem zakupu, ki določa, da se v primeru, da zakupnik po preteku časa, za katerega je bila sklenjena zakupna pogodba, še naprej uporablja stvar, zakupodajalec pa temu ne nasprotuje, šteje, da je sklenjena nova zakupna pogodba za nedoločen čas, z enakimi pogoji kot prejšnja.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi opr.št. I z dne v veljavi za znesek glavnice v višini 276.820,25 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2004 do plačila in za izvršilne stroške v višini 26.500,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.12.2004 do plačila. V preostalem je sklep o izvršbi razveljavilo in zavrnilo izvršilni predlog. Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 75.346,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Proti takšni sodbi se pravočasno po svoji pooblaščenki pritožuje toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne in stroške postopka naloži v plačilo tožnici skupaj s priglašenimi stroški z obrestmi tožene stranke, podrejeno pa predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Sodišče prve stopnje izhaja iz določb 596. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), torej meni, da je v danem primeru med strankama prišlo do molče obnovljenega zakupa. Izveden dokazni postopek pa ni potrdil izpolnitve osnovnih elementov podaljšanega zakupa. Namreč za citirana določila je bistveno, da ima zakupnik stvar v neposredni posesti, da stvar uporablja in da druga stranka tej uporabi ne ugovarja. Torej te osnovne elemente podaljšanega zakupa je moral potrditi izvedeni dokazni postopek. Ta pa ni izkazal, da je zakupnik dejansko sobo koristil še v letu 2002, torej, da je izvrševal posest nad stvarjo. Nihče od zaslišanih prič, tudi ne na strani tožnice (to je direktorica G., hišnik R.), ni izpovedal, da je toženca videval v sporni sobi, ali da je iz sobe kdaj prihajal, oziroma vanjo vstopil. Hišnik je potrdil, da toženca v spornem času v sobi ni videl, morda ga je videl na hodniku ali v bifeju in zgolj iz tega sklepa na uporabo sobe. Priča G. nikoli ni zahajala v domove in o uporabi sobe toženca v spornem obdobju ničesar ni vedela konkretno izpovedati. Vse ostale priče pa so toženčevo uporabo sobe zavrnile. Tako je priča K., ki je v spornem času živel v istem domu , povedal, da toženca po decembru 2001 ni več videval v njegovi sobi, videvali so se le v bifeju, če je prišel na obisk. Bil pa je v I. B., kjer je toženec imel najeto stanovanje, saj je tam urejal lokal. Priča S. Š. je izpovedal, da je toženca v času zime selil iz doma v I. B., kar se ujema z izpovedjo toženca, ko je povedal, da je sporno sobo koristil do decembra 2001. Izjava te priče pa se ujema tudi z izpovedjo J. V., katera je tožencu oddala stanovanje v I. B., kar potrjuje tudi v spis predložena pogodba. V. je toženca tudi videvala v I. B., potrdila je, da je toženec uporabljal stanovanje, saj je slednje bilo videti tako z nameščenimi stvarmi toženca, kot s porabo energije, pa tudi z navzočnostjo toženca. Dokazi z izpovedbami prič in listinski dokazi (pogodba o najemu stanovanja v I. B.) govore v prid toženi stranki, ki trdi, da se je iz sporne sobe izselila v decembru 2001. Prvostopno sodišče je v tem delu izvedene dokaze le delno utemeljilo, sploh pa ni navedlo razlogov o izpovedbi priče S. Š., ki je pomagal tožencu pri selitvi iz sporne sobe, niti o izpovedbi priče F. K., ki je povedal, da toženca po decembru 2001 v njegovi sobi ni videval. Zato so v tem delu razlogi sodbe nepopolni in v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar kaže na pritožbeni razlog po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnica ni dokazala, da je imel toženec sobo dejansko v posesti, niti ne trdi, da ga je kdo videl v spornem času še v tej sobi. Razlogi izpodbijane sodbe zato niso prepričljivi, ko se utemeljuje detencija toženca, katera je pogoj, da bi lahko sledili molče podaljšani zakupni pogodbi. Manjka osnovni element molče podaljšanega posla, ki ni dokazan, je pa podlaga izpodbijanemu tenorju v tej stvari. Zato je uresničena tudi kršitev po 341. členu ZPP. Opozarja tudi na izpovedi prič, da so stranke ob izselitvi ključe sobe vračale različno, nikakor le na predpisani način. Tako tožnica tudi ni zanikala ali ovrgla izpovedbe toženca, da je ključe vrnil v upravi. Tudi priči K. in hišnik R. sta potrdila, da so ključe stranke oddajale tudi tako, da so jih pustile pri sosedih, v bifeju, v upravi. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje napačno presodilo, oziroma ga ni ugotovilo pravilno in je s tem podana zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja po 340. členu ZPP. Listini, ki jih je predložila tožnica in nosita datum 15.4.2002 in 13.3.2002, sta sporni in ju ni moč povzeti med razloge sodbe, ker sta izpisani lastnoročno in brez žiga izdajatelja; podpisi pod prejemnikom se ne skladajo s priloženim blagajniškim prejemkom, ki je spet k posameznemu ročno izpisanemu blagajniškemu prejemku; blagajniški prejemek z dne 15.4.2002 ne vsebuje zaporedne številke; iz podpisa blagajniškega prejemka št. 75 je razvidno, da ga je očitno podpisala ista oseba kot blagajnik in plačnik, gotovo jih ni podpisal toženec. Dvomi v pristnost zapisa pod namen vplačila, saj je iz fotokopije razvidno, da je besedilo "ta št. 75 (samski)" zapisano naknadno; številke se ne ujemajo s petimi računalniško izpisanimi blagajniškimi prejemki, podpisi blagajnika na obeh blagajniških zapisih se ne ujemajo, ročno izpisani blagajniški prejemek nosi datum vplačila 13.3.2002, blagajniško računalniški izpis prejemka nosi datum 14.3.2002; na prvo spetem blagajniškem prejemku ročno izpisanem z dne 15.4.2002 je kot namen vplačila zapisano plačilo račun 181-12404 stroški za marec, kot namen plačila v blagajniškem prejemku ročno izpisanem z dne 13.3.2002 pa je kot namen plačila zapisano plačilo t oziroma fa št. 75/samski; iz prilog računalniško izpisanih blagajniških prejemkov pa z desne strani izhaja zapis "kupcev", kar vse kaže na to, da priloge tožnice nimajo zveze s predmetom tožbe in zato nimajo dokazne vrednosti v tej stvari in ne morejo biti povzeti med razloge izreka sodbe. Na levem zgornjem kotu ni v celoti razviden zapis spetih listin, kar prav tako ovrže verodostojnost. Razlogi izpodbijane sodbe niso zadostni, ker izhajajo iz sklepanja o možnem vodenju dveh različnih evidenc. O tem ni izpovedala zaslišana priča tožeče stranke, niti tožnica kaj takega ni trdila, zato so razlogi sodbe v tem delu nedokazani oziroma predstavljajo bistveno kršitev postopka. Tožena stranka zato graja tudi utemeljitev razlogov sodbe v tem delu in ponavlja, da ni veljalo molče sklenjeno zakupno razmerje, kakor piše v razlogih sodbe. Takšnega pravnega temelja ne zatrjuje niti tožnica niti zanj ne ponuja nobenega dokaza. Toženec graja tenorno odločitev izpodbijane sodbe v celoti, tako glede temelja, višine in obrestnega dela zahtevka ter posledično glede odločitve o stroških postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pravilne uporabe materialnega prava, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva, razlogi v sodbi so jasni in prepričljivi, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene takšne kršitve, zaradi katere bi bilo treba poseči v sodbo.

Tožnica v tožbi navaja, da je pravni temelj tožbenega zahtevka neupravičena obogatitev, ker toženec, potem ko je prenehal delati pri tožnici ni vrnil podpisane (nove) pogodbe o najemu sobe, ki mu jo je tožnica poslala, in ki je vsebovala klavzulo o višini najemnine za tretje osebe ter mu na tej osnovi tudi pošiljala mesečne fakture, ki jim toženec ni ugovarjal, je pa sobo koristil. Sodnik na pravno podlago tožbenega zahtevka ni vezan, tudi če jo tožeča stranka v tožbi navede (180. člen ZPP). Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje, ki je presodilo, da spora ni mogoče presojati po pravilih o neupravičeni pridobitvi (219. člen ZOR oz. 198. člen OZ), pač pa po pravilih 596. čl. ZOR o molče obnovljenem zakupu, ki določa, da se v primeru, da zakupnik po preteku časa, za katerega je bila sklenjena zakupna pogodba, še naprej uporablja stvar, zakupodajalec pa temu ne nasprotuje, šteje, da je sklenjena nova zakupna pogodba za nedoločen čas, z enakimi pogoji kot prejšnja. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da zato, ker sta stranki dne 31.5.2001 podpisali pogodbo o najemu sobe (za čas od 1.6.2001 do 31.12.2001), ne gre za uporabo sobe brez pravnega naslova, čeprav toženec nove pogodbe ni podpisal. Takšno stališče je materialnopravno pravilno. Tožnica je sicer po prenehanju delovnega razmerja pri njej, toženca štela kot gosta in ga zato vpisala v knjigo gostov ter z njim hotela urediti nadaljnji najem sobe z novo pogodbo, ki pa je toženec ni podpisal. Iz takšnega ravnanja tožnice ni mogoče zaključiti, da je tožnica nasprotovala toženčevi nadaljnji uporabi sobe v samskem domu, pač pa je hotela le drugače urediti pogoje nadaljnjega najema sobe. Toženčevo navedbo, da s tožnico v obdobju, za katerega mu je tožnica izstavila sporne račune ni imel sklenjene najemne pogodbe, pa je treba presojati v povezavi z ostalimi tožnikovimi navedbami, s katerimi oporeka pravnemu temelju tožbenega zahtevka. Ker tožnica ni ukrenila ničesar, da bi, bodisi dosegla, da toženec sobo izprazni, bodisi da podpiše novo najemno pogodbo, je zato sodišče prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi pravilno uporabilo določbo 596. člena ZOR o molče obnovljenem zakupu.

Toženec s pritožbo, v kateri zgolj ponavlja dosedanje navedbe, pri čemer je sodišče prve stopnje ključne navedbe ocenilo in nanje tudi prepričljivo odgovorilo v izpodbijani sodbi, ni omajal pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. Tožnica je dokazala, da je toženec uporabljal sobo v samskem domu tožnice tudi v obdobju, za katerega mu je izdala sporne račune, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Res je sicer, da so nekatere priče, med njimi tudi J. R., hišnik v samskem domu, povedale, da so stranke ob izselitvi ključe sobe vračale različno, in ne le na predpisani način, vendar ni moč spregledati njegove izpovedi, ko je povedal, da mu je toženec ključ samske sobe vrnil šele 6.10.2002, kar je vpisal tudi v zvezek, v katerem vodi osebno evidenco. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je izpoved navedene priče prepričljiva, saj je njeno verodostojnost potrdila tudi priča F. K., R. izpoved, da je toženec sobo v samskem domu tožnice uporabljal vse do oktobra 2002, pa podpirajo tudi listinski dokazi (knjiga gostov-dokaz A13). Sodišče je prepričljivo obrazložilo tudi, zakaj dokazov, ki jih je ponudil toženec, ne sprejema. Toženec namreč svoje trditve, da je ključ predal v pisarni uprave ni konkretiziral, da bi lahko ovrgel izpoved priče J. R. o času vrnitve ključa, kot pa je slednji tudi izpovedal, in tudi tega toženec ni ovrgel, so zadnje mesece v toženčevi sobi bivale njegove delavke, toženec pa je prišel vsak drugi ali tretji dan (list. št. 55 do 57 spisa). Da je toženec imel delavke in da so te, razen ene, ki je bila iz okoliške vasi, bivale v samskem domu, pa je potrdila tudi priča F. K. (list. št. 62 do 63 spisa). Na pritožbene navedbe glede spornih računov, ki so le ponavljanje dosedanjih navedb, je sodišče prve stopnje odgovorilo, pritožbeno sodišče pa glede razlogov, ki jih je navedlo, nima pomislekov. Glede na povedano pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožba toženca ni utemeljena in jo je zavrnilo. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 744/99
• VSL sodba I Cpg 774/2005
• VSK sodba I Cpg 115/2005