VSK sodba I Cp 515/2006

Jedro

Pritožbeno sodišče se navedenemu stališču pridružuje in ocenjuje, da ima izpodbijana sodba prav, ko ugotavlja, da je imel tožnik v času pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe zgolj položaj ožjega družinskega člana, stanovanjsko pravico pa je imela njegova žena, ki jo je, vsaj formalno, tudi izkoristila, čeprav je sredstva za nakup stanovanja v celoti prispevala hči. Zaradi vsega navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnik ni upravičen do sklenitve najemne pogodbe kot prejšnji imetnik stanovanjske pravice.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna s tožnikom skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas za stanovanje, v velikosti 52,81 m2, ki se nahaja v stanovanjski hiši na parc. št. 943 k.o. P.. Sodišče je prav tako zavrnilo tožbeni zahtevek, da se mesečna najemnina določi v višini neprofitne najemnine za isto stanovanje in znaša 30.000,00 SIT mesečno, ki jo je tožnik dolžan plačevati toženki do vsakega 10-ega v mesecu za pretekli mesec ter odločilo, da mora tožnik povrniti toženki njene pravdne stroške.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po svojemu pooblaščencu iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče v nasprotju s spisovnimi podatki navaja, da je bilo v pravdni zadevi P nesporno ugotovljeno, da je toženka R. V. zakonito pridobila lastninsko pravico, saj je že leta 1991 dala denar za nakup, čeprav je bila do prenosa lastninske pravice z darilno pogodbo formalni lastnik stanovanja njena mati oziroma tožnikova bivša žena. Te okoliščine namreč po navedbah pritožbe nikoli niso bile nesporno ugotovljene, saj bi to pomenilo, da se je z njimi tožnik izrecno strinjal, česar pa v spisovnih podatkih ni mogoče zaslediti. Nasprotno, tožnik je ves čas trdil, da je bil po bivšem ZSR skupaj z ženo imetnik stanovanjske pravice na stanovanju in da je bila njegova pravica do odkupa stanovanja po določbah 117. člena SZ prenešena na ženo, s katero sta bila takrat oba zaposlena pri P. S.. Pritožba nadalje navaja, da sodi po uveljavljeni sodni praksi stanovanje, na katerem sta imela zakonca stanovanjsko pravico, v skupno premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. Tudi Vrhovno sodišče je v podobni zadevi (sodba II Ips 390/2002) odločilo, da v razmerju med zakoncema ni mogoče šteti ugodnosti pri privatizacijskem odkupu samo v korist enega od njiju. Materialnopravno in tudi dejansko je napačno stališče sodišča, da je imel tožnik v času pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe položaj ožjega družinskega člana, kar mu je dovoljevalo le, da bi stanovanje lahko kupil, če bi imel soglasje žene, s tem, ko je stanovanje kupila toženka, pa je izgubil vse pravice do bivanja v stanovanju. Tako stališče sodišča je po mnenju pritožbe v popolnem nasprotju z že citirano sodbo Vrhovnega sodišča. Stanovanja v letu 1991 ni kupila toženka, pač pa njena mati oziroma tožnikova bivša žena in zaradi tega tožnik ni izgubil pravice bivanja v njem. To je tožnik zatrjeval tudi že v pravdi P, glede teh okoliščin pa je sodišče tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ugotovitve sodišča v prvotni pravdi, da tožnik nima pravne podlage za bivanje v stanovanju, ker s sedanjim lastnikom (toženko) nima sklenjene najemne pogodbe, so po stališču pritožbe posledica dejstva, da je sodišče izločilo odločanje o nasprotni tožbi, čeprav je vprašanje, ali je toženka s tožnikom dolžna skleniti najemno pogodbo, predhodno vprašanje. S tem je bila tožniku odvzeta možnost do korektnega pravnega varstva oziroma je sodišče prišlo v situacijo, da o predhodnem vprašanju odloča na podlagi pravnomočne sodbe o glavni stvari, kar pa je nelogično. Za pritožnika je nesprejemljivo tudi stališče Višjega sodišča v zadevi P, da bi moral tožnik nasprotno tožbo uveljavljati zoper obe, hčerko in bivšo ženo. Najemna pogodba ima namreč relativne učinke med strankami pravnega razmerja, torej le med tožnikom in toženko, zato je bila tudi nasprotna tožba uperjena le zoper toženko kot zadnjo izključno lastnico stanovanja. Po mnenju pritožbe je tožnik upravičen do sklenitve najemne pogodbe na podlagi prehodne določbe 159. člena SZ kot prejšnji imetnik stanovanjske pravice. Najemno pogodbo bi bila s tožnikom dolžna skleniti njegova bivša žena, glede na to, da je lastninsko pravico prenesla na toženko, pa toženka. Prejšnja lastnica z darilno pogodbo na toženko ni mogla prenesti več pravic, kot jih je imela sama, to pa je lastninska pravica na stanovanju, obremenjena s pravico tožnika do zakonitega prebivanja v njem. Ta pravica z vmesnimi pravnimi posli ni prenehala niti ni bila drugače konzumirana, kar je smiselno enako odločilo tudi Vrhovno sodišče v podobni zadevi II Ips 27/96.

Pritožba tožnika ni utemeljena.

V predmetni zadevi gre za odločanje o tožbenem zahtevku tožnika po nasprotni tožbi, ki jo je tožnik vložil tekom pravdnega postopka z opr. št. P in katere sodišče prve stopnje ni obravnavalo skupaj z odločanjem o zahtevku po tožbi. V slednjem je tožnica (po nasprotni tožbi toženka) zahtevala izpraznitev spornega stanovanja ter plačilo uporabnine za nazaj, prvostopenjsko sodišče pa je temu zahtevku ugodilo, sodba pa je bila potrjena tudi s strani višjega sodišča (opr. št. I Cp). Le-to je v prvotni pravdi ugotovilo, da bo za odločitev v obeh postopkih relevantno isto dejansko stanje, ocenilo pa je tudi, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo. Ker je dokazna ocena sodišča prve stopnje tudi v predmetnem sporu temeljila na popolnoma enaki dokazni podlagi, drugačni dejanski zaključki od tistih, ki jih je napravilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, niso možni. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da je bila tožniku s tem, ko sodišče ni obravnavalo skupaj tožbe in nasprotne tožbe, odvzeta možnost do korektnega pravnega varstva, se je tudi že izreklo višje sodišče v prej citirani pravdni zadevi in ugotovilo, da bi bilo sicer smotrno obravnavati oba zahtevka skupno, vendar pa prvostopenjsko sodišče s svojo odločitvijo ni zagrešilo kakšne absolutne kršitve postopka, saj 300. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) daje pooblastilo sodniku, da sam odloča o združitvah, ločitvah in prekinitvah postopka, kar pa so odločitve v okviru procesnega vodstva, ki jih stranke ne morejo izpodbijati. Poleg navedenega pa je višje sodišče že v prvotni pravdi zaključilo, da tožnik z nasprotno tožbo ne uveljavlja predhodnega vprašanja v razmerju do zahtevka po tožbi, saj tožnik z nasprotno tožbo zahteva sklenitev najemne pogodbe, kar pomeni, da zahteva ureditev tega vprašanja med strankama za naprej. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbeno navedbo, da v pravdi P 109/2003 ni bilo ugotovljeno kot nesporno "da je toženka zakonito pridobila lastninsko pravico, saj je že leta 1991 dala denar za nakup stanovanja, čeprav je bila njena mama do prenosa lastninske pravice z darilno pogodbo formalni lastnik tega stanovanja". Ta dejstva za tožnika niso bila nesporna, saj je on ves čas trdil, da je bil skupaj z ženo bivši imetnik stanovanjske pravice ter da stanovanje predstavlja skupno premoženje zakoncev. Po oceni pritožbenega sodišča se je prvostopenjsko sodišče z uporabo navedene besede "nesporno" zgolj nekoliko nerodno izrazilo, kar pa še ne predstavlja absolutne kršitve postopka, saj je sodišče prve stopnje to besedo uporabilo v delu, kjer v bistvu povzema zaključke prejšnje pravde in ki ne predstavlja stroge obrazložitve odločitve sodišča v predmetni zadevi.

Višje sodišče je v prvotni pravdi med drugim ugotovilo tudi, da je bila s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe po določbah o privatizaciji iz Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) izčrpana stanovanjska pravica, poleg tega pa tožnik ni dokazal pravne podlage za uporabo stanovanja. Pritožbeno sodišče se navedenemu stališču pridružuje in ocenjuje, da ima izpodbijana sodba prav, ko ugotavlja, da je imel tožnik v času pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe zgolj položaj ožjega družinskega člana, stanovanjsko pravico pa je imela njegova žena (kar dokazuje tudi 2. člen kupoprodajne pogodbe v prilogi B3), ki jo je, vsaj formalno, tudi izkoristila, čeprav je sredstva za nakup stanovanja v celoti prispevala hči. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da je bila lahko po Zakonu o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZRS) imetnica stanovanjske pravice le ena oseba, torej nikakor ne more držati tožnikova trditev, da je bil skupaj z ženo imetnik stanovanjske pravice. Pritožbeno sklicevanje na sodbo II Ips je neutemeljeno, saj je bil zaključek Vrhovnega sodišča v navedeni zadevi navezan na popolnoma drugačno dejansko stanje. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da je sporno stanovanje predstavljalo skupno premoženje zakoncev, saj ni bilo kupljeno s sredstvi, pridobljenimi z delom v času trajanja zakonske zveze, pač pa je denar prispevala toženka, torej hčerka, lastninsko pravico na stanovanju pa je tudi formalno pridobila še pred razvezo svojih staršev. Poleg tega se je višje sodišče že v prvotni pravdi postavilo na stališče, da bi moral tožnik, ki zaradi navedb o skupnem premoženju oporeka prehodu lastninske pravice na toženko, sprožiti vprašanje lastništva in poskrbeti, da se le-to razreši med vsemi tremi akterji, torej med njim samim, njegovo bivšo ženo in hčerko (toženko), ne zadošča pa zgolj nasprotna tožba proti toženki. Pritožbene navedbe o relativni naravi najemne pogodbe sicer držijo, vendar pa se tožnikove navedbe, s katerimi oporeka prehodu lastninske pravice na toženko, ker naj bi stanovanje predstavljalo skupno premoženje bivših zakoncev, ne nanašajo zgolj na razmerje med njim in toženko, pač pa po sami naravi stvari zajemajo tudi tožnikovo bivšo ženo oziroma toženkino mater. Zaradi vsega navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnik ni upravičen do sklenitve najemne pogodbe kot prejšnji imetnik stanovanjske pravice na podlagi 159. člena SZ, pri čemer tudi ni relevantno njegovo sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 27/96, ki govori o uporabi te prehodne določbe, med drugim pa pravi tudi, da drugi odstavek tega člena ne podaljšuje veljavnosti Zakona o stanovanjskih razmerjih za osebe, ki ob začetku veljavnosti SZ niso imele stanovanjske pravice. Ta judikat gre torej pritožniku v škodo, saj, kot je bilo že rečeno, on sam ni bil oziroma ni dokazal, da bi bil imetnik stanovanjske pravice, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče.

Ker pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopka po 2. odstavku 350. člena ZPP ni zasledilo, je na podlagi zgoraj obrazloženih ugotovitev v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1472/99
• VSL sodba I Cp 1264/2010
• VSL sklep II Cp 5/99