VSK sodba I Cp 627/2006

Jedro

Iz takega izrecnega predloga jasno izhaja zaključek, da toženec sploh ni zanikal tožnikove terjatve, saj je izrecno predlagal, da se ugotovi obstoj tožnikove terjatve. Pritožnik ne more uspeti s smiselno pritožbeno trditvijo, da je uveljavljal pobot svojo nasprotno terjatev le za primer, če bi sodišče kljub njegovemu ugovoru, da tožnikova terjatev ne obstoji, vendarle ugotovilo, da obstoji.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi sodišča prve stopnje opr.št. z dne razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka; ugotovilo je, da na dan 5.12.2002 obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 320.184,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 6.12.2002 do dneva plačila; ugotovilo je, da na dan 5.12.2002 obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 206.972,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 6.12.2002 do dneva plačila; odločilo je, da se terjatvi pravdnih strank do višine 206.272,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 6.12.2002 do dneva plačila pobotata; nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 113.212,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 6.12.2002 do dneva plačila; da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki izvršilne stroške v znesku 27.504,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 23.12.2002 do dneva plačila; da je tožeča stranka dolžna v roku 8 dni plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 7.073,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe do dneva plačila in da je tožeča stranka dolžna v roku 8 dni plačati toženi stranki separatne pravdne stroške v znesku 32.760,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe do dneva plačila.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka in uvodoma navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in da vlaga pritožbo zoper točko 2 do 7 izreka izpodbijane sodbe. Pritožnik navaja, da sodišče prve stopnje odločitev utemeljuje z razlogovanjem, da toženec s pripravljalno vlogo z dne 14.11.2005 ni več zahteval znižanja dogovorjenega zneska plačila v skladu z 2. odstavkom 635. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Po mnenju pritožnika sodišče za takšno sklepanje ni imelo podlage. Pojasnjuje, da je toženec v prej navedeni vlogi zgolj predlagal pobot do višine vtoževanega zneska, ni pa s to vlogo odstopil od zahtevka za znižanje plačila, kot ga je uveljavljal v točki III pripravljalne vloge z dne 26.4.2004. Toženec je že s prvo pripravljalno vlogo določno navedel, da zaradi nekvalitetnega dela in napak pri izvršenem poslu, ki ga je opravil tožnik, ugovarja zoper zahtevek za plačilo, kot ga je terjal tožnik od toženca in zahteva znižanje plačila in povračilo škode do višine vtoževane terjatve, in sicer s pobotom. Sodišče prve stopnje škode, ki je nastala pri obnovi fasade zaradi poškodovanja kamnite čelne plošče balkona, škode nastale pri lepljenju slemenjakov na strehi toženčeve hiše in čiščenju betonskih tlakovcev, tožencu ne prizna v pobot, ker da se je za zamenjavo slemenjakov in korcev na slemenu strehe svoje hiše, ki ni bilo pravilno izvedeno, kot je ugotovil gradbeni izvedenec, naknadno odločil sam, mimo tožnika. Sodišče je glede tega v celoti sledilo izpovedbi priče L. Š., kot tudi izpovedbi toženca, katerega izpoved pa je napačno ovrednotilo in presodilo. Po oceni pritožnika je sodišče prve stopnje trditev priče L. Š., pa tudi trditve samega tožnika, da naj bi se za lepljenje slemenjakov na strehi in čiščenje betonskih tlakovcev ter za zamenjavo slemenjakov in korcev na slemenu strehe, ki ni bilo pravilno izvedeno, kakor je ugotovil gradbeni izvedenec, nepravilno presodilo glede na dejansko stanje in listine v spisu. Sodišče prve stopnje razpolaga v spisu z listino, na kateri je podpisan tožnik in je zapisano dobesedno: "račun od popravila strehe vrnjen v originalu, ker dela niso bila izvršena strokovno, se niso nadaljevala. Št. računa 46/02 z dne 20.10.2002, izvajalec: Gorenc in podpis". Po oceni pritožnika ta listina dokazuje prav nasprotno od tega, kar je zaključilo sodišče prve stopnje. Sam izvajalec oziroma tožnik je priznal, da ni opravil dela strokovno in je tudi ta račun vzel nazaj, češ da ga mora imeti v svoji evidenci v originalu. O tem dokazu se sodišče sploh ni izreklo in zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je namreč račun tožnika št. z dne predložila Zavarovalnici S. d.d. K., katerega plačilo je navedena v celoti zavrnila, ker so v njem bile tudi do trikrat višje cene storitev in artiklov, kot so na tržišču. Bistveno v vsej zadevi je torej v spisu predloženi dokaz toženca, s podpisom tožnika, da je svoj račun št. vzel nazaj in da se je za opravljena dela na strehi dogovoril s tožencem in mu tudi zaračunal storitev, priznal pa je tudi, da je bila storitev opravljena nestrokovno. Gre za odločilno okoliščino in dejstvo, zaradi česar je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino te listine, kakor tudi glede izpovedi v postopku samem. V kolikor bi sodišče to listino ustrezno ovrednotilo, potem bi ugotovilo, da je škoda nastala zaradi dogovorjenih del v zvezi z zamenjavo slemenjakov in korcev na slemenu strehe toženčeve hiše, kot tudi pri tem nastale škode na čelni plošči balkona in drugi škodi, kot je toženec navedel v odgovoru na tožbo, zlasti ko se je dve vedri fasadnega lepila polilo na tlakovce dvorišča in druge škode, ki je nastala na stavbnem pohištvu. Razumljivo je, da se L. Š., ki ni tožen, sedaj v svoji izpovedi prilagaja in zatrjuje, da se je osebno dogovarjal s tožencem za popravilo strehe. Toda ta izjava ne more biti ne logična, ne razumljiva, glede na to, da je bil L. Š. delovodja pri tožeči stranki in da je tožnik izrecno naročil, da se naj za vsa opravila dogovarja toženec z delovodjo in da je temu tako, je tudi posledično izdan račun za opravljena dela št. 46/02 z dne 20.10.2002, ki ga je izdal tožnik in ne L. Š. ali kdorkoli drug, niti L. Š. ni izpovedal, da bi prejel kakšen denar osebno od toženca za opravljeno delo. Skratka gre za nelogično trditev L. Š., do katere se sodišče prve stopnje ni opredelilo in jo tudi ni obrazložilo tako, da bi bilo mogoče odločitev sodišča v tem smislu preizkusiti. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi glede na to, da je izvedenec za gradbeništvo ugotovil, da je višina nastale škode, ki jo je povzročil tožnik s svojim nestrokovnim delom in povzročeno škodo, ocenjena najmanj na 477.652,00 SIT, nelogična v delu, ki se nanaša na pobotni ugovor toženca v višini vtoževanega zneska po tožniku, to je 320.184,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.2002. Že sama škoda, ki so jo povzročili tožnik in delavci, ki so bili zaposleni pri njem v času izvajanja del, tudi priča L. Š., je najmanj za 1/3 presegla vtoževani znesek in na drugi strani pobotni ugovor toženca. Tožnik je kot izvajalec del na objektu toženca odgovoren tudi za svoje delavce, ki so izvajali dela na objektu toženca (147. člen OZ), zato za zaključek sodišča, da naj bi se toženec sam dogovarjal z delovodjem tožnika, nima podlage v zakonu, ne glede na to, da je priča L. Š., ki je bila zaposlena kot delovodja pri tožeči stranki, njegovega delodajalca poskušala razbremeniti z izpovedjo, da se je sama dogovarjala za izvajanje del na toženčevi hiši mimo izvajalca. Kolikor bi to bilo res, potem tožnik ne bi tožencu poslal računa za opravljena dela št. z dne in ga kasneje vzel nazaj, ker je zavarovalnica nasprotovala izplačilu tega zneska, in to tudi podpisal. V spisu je tudi izpovedba toženca, ki je pojasnil, da mu zavarovalnica ni hotela povrniti stroškov po navedenem računu, ker so bile tudi trikrat presežene cene za material in storitve. Posledično so nepravilno obračunani tudi pravdni stroški, ki so odmerjeni glede na uspeh, zato toženec izpodbija tudi izrek v delu, kjer je odločeno o povrnitvi pravdnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

V nasprotju s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi navedb pravdnih strank in na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev, ravno tako ni zagrešilo očitanih kršitev določb pravdnega postopka. Neutemeljena in protispisna je pritožbena navedba, ki sodišču prve stopnje očita nerazumevanje pripravljalne vloge toženca z dne 14.11.2005. Pritožnik smiselno zatrjuje, da je toženec z vlogo z dne 14.11.2005 vložil le takoimenovani eventualni pobotni ugovor in vtoževano terjatev ni priznal, saj ji je oporekal že v pripravljalni vlogi z dne 26.4.2004, vendar nima prav. Procesno dejanje toženca, kot to izhaja iz njegove vloge z dne 14.11.2005 in njegove navedbe v tej vlogi, so jasne in ne dopuščajo dvoma: gre za tipični procesni pobotni ugovor toženca, saj obsega trditev toženca, da ima zoper tožnika nasprotno in pobotljivo terjatev, predlog toženca, da se ta terjatev ugotovi, predlog, da se ugotovi obstoj terjatve tožnika ter predlog toženca, da se izreče pobotanje v pravdi. Iz takega izrecnega predloga jasno izhaja zaključek, da toženec sploh ni zanikal tožnikove terjatve, saj je izrecno predlagal, da se ugotovi obstoj tožnikove terjatve, kot to izhaja iz njegove pripravljalne vloge z dne 14.11.2005 (list.št. 72 do 73 spisa). Tudi sicer toženec tovrstni pobotni ugovor poda takrat, ko sploh ne zanika tožnikove terjatve in ugovarja v pobot svojo nasprotno terjatev zato, da doseže zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožnik ne more uspeti s smiselno pritožbeno trditvijo, da je uveljavljal pobot svojo nasprotno terjatev le za primer, če bi sodišče kljub njegovemu ugovoru, da tožnikova terjatev ne obstoji, vendarle ugotovilo, da obstoji (eventualno pobotanje), saj v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal dejstev in okoliščin s katerimi bi izpodbijal tožnikovo terjatev, niti ni v tej smeri predlagal dokazov. Končno je že iz same pritožbe razvidno, da toženec terjatvi tožeče stranke ne oporeka oziroma jo celo priznava, kot to izhaja iz pritožbenega predloga. Res je, da je toženec v pripravljalni vlogi z dne 26.4.2004 navedel, da uveljavlja tudi pravico do znižanja plačila v znesku, ki je enak višini vtoževane terjatve, vendar je bila ta navedba povsem pavšalna (ni bila podprta s konkretnimi dejstvi in okoliščinami, s katerimi bi toženec utemeljeval to pravico). Tudi v nadaljnjem postopku glede tega ni navajal dejstev in okoliščin, niti ni predlagal izvedbo dokazov, nasprotno, v pripravljalni vlogi z dne 14.11.2005 je podal zgoraj navedeni procesni pobotni ugovor, ki ne dopušča dvoma. Pritožnik niti v pritožbi ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da uveljavlja pravico do znižanja plačila v višini vtoževanega zneska, saj v pritožbi izpodbija le dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati škode, ki je nastala pri obnovi fasade zaradi poškodovanja kamnite čelne plošče balkona, zaradi škode nastale pri lepljenju slemenjakov na strehi toženčeve hiše in čiščenju betonskih tlakovcev. Glede tega pritožnik ponuja svojo dokazno oceno, vendar ne uspe omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje (ki je opravljena v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP) in v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje napačno ovrednotilo in presodilo izpovedbo priče L. Š. kot tudi izpovedbo toženca ter izpostavlja račun tožnika št. z dne oziroma listino, na kateri je podpisan tožnik in je zapisano "račun od popravila strehe vrnjen v originalu, ker dela niso bila izvršena strokovno, se niso nadaljevala. Številka računa z dne, izvajalec: G. in podpis". Pritožnik trdi, da se sodišče prve stopnje o tem dokazu ni izreklo, zaradi česar izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, vendar nima prav. Pritožnik je spregledal, da se ta listina nahaja v prilogi B/17 in je bila izvedba tega dokaza kot nepotrebna zavrnjena, ker očitno nima zveze s sporno zadevo, kot je sodišče odločilo na glavni obravnavi dne 21.6.2004 (list.št. 32). Pogodbeni stranki sta namreč sklenili pogodbo o adaptaciji fasade in vtoževani račun tožnika št. 49/02 z dne 27.11.2002 temelji na tej pogodbi, glede popravila slemena strehe pa je sam toženec izpovedal, da se o tem ni pogodbeno dogovoril s tožnikom (list.št. 39). Glede na tako izpovedbo toženca zaslišanega kot stranka, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je sledilo izpovedbi priče L. Š., ki je izrecno povedal, da se je za dela na strehi dogovoril osebno s tožencem mimo tožnika, to je podkrepil s pojasnilom, da ga tožnik ni pooblastil, da bi se v njegovem imenu dogovarjal ali pogovarjal s tožencem o izvajanju dodatnih del (list.št. 49). Glede na navedeni skladni izpovedbi samega toženca in priče L. Š. tako ni jasno, zakaj bi moralo sodišče prve stopnje presoditi listino, ki omenja številko računa z dne, saj je izvedbo tega dokaza zavrnilo in je na glavni obravnavi dne 21.6.2004 tudi obrazložilo, zakaj je tako ravnalo (list.št. 32). Ob takem stanju stvari ne more biti podana nadaljnja v pritožbi zatrjevana kršitev, da je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino te listine, kakor tudi nasprotje glede izpovedi v postopku samem. Taka pritožbena navedba je pravzaprav nerazumljiva. Tudi ni točna trditev pritožnika, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede izpovedbe L. Š., ki je zaslišan kot priča pojasnil, da se je osebno, mimo tožnika, dogovarjal s tožencem za popravilo strehe. Iz izpodbijane sodbe je razvidno nasprotno, sodišče prve stopnje je izpovedbo navedene priče presodilo, pri tem je ocenilo, da je ta prepričljiva, saj je tudi toženec zaslišan kot stranka izpovedal, da se je o popravilu slemena strehe neposredno dogovoril z L. Š.. Glede na navedeno ni mogoče očitati sodišču prve stopnje nerazumno presojo, preizkus v tej smeri je torej mogoč, ocena pritožnika, da gre za nelogično trditev L. Š. pa zaključkov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Pritožnik tudi ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da temelji odgovornost tožnika za zatrjevano škodo (tudi) na 147. členu OZ, saj je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da škoda pri poškodovanju kamnite čelne plošče balkona, škoda nastala pri lepljenju slemenjakov na strehi toženčeve hiše in škoda zaradi čiščenja betonskih tlakovcev ni nastala pri delu v okviru funkcij, ki jih je opravljal delavec L. Š. in niso sodila v okvir delovnega področja, temveč je to škoda, ki je nastala izven področja tega dela, na podlagi neposrednega dogovora med tožencem in pričo L. Š., kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno se izkaže, da pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 346/2003
• VSK sklep I Cpg 213/2005
• VSK sodba I Cp 504/2005